»Čutiti je bilo luč in toplina je sijala«, je o dnevu odprtih vrat v Mariboru, ki je bil v soboto, 2. marca, povedala ena od animatork. »Geslo se je dobesedno uresničilo. V skupnosti je nastala močna povezanost med sestrami, animatorkami in obiskovalkami.

»Jezus je bil ta Luč med nami, ki smo jo vse dopoldne okušali,« je bila navdušena animatorka. Udeležence je fascinirala pesem Luč si za svet, ki je mogočno donela iz 130 mladih grl v Slomškovi stolnici. »Postala je kar naša himna«, zatrjuje ena izmed udeleženk. Spet drugo animatorko je nagovorila razgibanost programa in odprtost udeležencev, saj so se celo mame in babice povsem vključile v program. Močno je začutila »ubranost in enost src«.Zares, navzočnost Luči je imela »okus« in v srca je vlila tiho radost, ki je sijala iz obrazov. »Okušali« smo jo: med bogoslovci in semeniščniki, med redovniki in redovnicami, ki so nam ta dan odprli vrata svojih skupnosti.

Kako živijo sestre?

Pester program je udeležence v vsaki posamezni skupnosti potegnil v dogajanje poklicanosti. »Zanimalo me je, kako živijo sestre«, je povedala ena od udeleženk in nadaljevala: »Srečanje je bila odlična priložnost, da sem opazovala, se pogovarjala in zvedela sem marsikaj novega«. Spet druge je nagovorilo pismo S. Sare, v katerem se skupaj z Jezusom spominja poti svojega duhovnega poklica. Mlada dekleta je najbolj nagovorila iskrenost pisma, v katerem govori tudi o tem, kako prej ni hodila v cerkev, še bolj pa to, da »lahko Jezus nekomu tako spremeni življenje.« V malem semenišču so po korakih zavzeto odkrivali lik bl. Janeza Pavla II., življenje v semenišču in dijaškem domu.

Ne bojte se izzivov!

Višek dogajanja je bilo sklepno bogoslužje v Slomškovi stolnici. Vodil ga je murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, sodelovali pa so udeleženci dneva odprtih vrat. Prezbiterij je krasilo veliko sonce, ki so ga izdelali dijaki Slomškovega dijaškega semenišča. V središču sonca je bil Jezus − hostija, Luč našega življenja. Škof je navzoče vprašal o njihovi veri: »Ali veruješ, da je Jezus luč sveta … luč tvojega življenja?« V stolnici je zadonel enoglasni »Verujem!« Zadnji izpovedi: »Verujem, da Bog lahko pokliče tudi mene,« so sledile Jezusove besede o največji ljubezni.

V drugem delu bogoslužja smo se zahvaljevali za luč, ki jo Bog prižiga v človeških srcih po molitvi in delovanju vseh, ki so se mu popolnoma posvetili v duhovnih poklicih. Hvaležnost se je prelila v izraz pripravljenosti: mladi bodo iskali Božji načrt za svoje življenje, vzgojitelji in starši jih bodo podpirali, molivci bodo zanje prosili, člani župnijskih občestev bodo ustvarjali primerno okolje …

V kratkem nagovoru, ki je sledil, je škof Peter navzoče spomnil, da smo danes postavljeni pred mnoge izzive, a naj se tega ne bojimo. Tudi v preteklosti ni bilo drugače. Spodbudil nas je, naj bomo Jezusove priče, in povedal tudi primere iz lastnega življenja, ko je bila njegova vera postavljena na preizkušnjo. Ob koncu bogoslužja je škof blagoslovil male križe. Obiskovalce je poslal, naj se vrnejo v svoje domove, v šole, na delavna mesta … ter tam pričajo za to luč, za Božjo ljubezen, ki so jo okusili. Blagoslovljen križ so animatorji nadeli vsakemu udeležencu okrog vratu.

Jasnina neba, ožarjena s soncem je na zunaj izražala to, kar smo okusili v srcih:
»Lep si Bog ... Lep, ko vabiš v življenje. Lep, ko kličeš naj gremo za tabo. Lep, ko oznanjaš Božje kraljestvo. Lep, ko se z Očetom pogovarjaš. Lep, ko ne bežiš pred smrtjo. Lep, ko se za nas daruješ.« Naj mladi danes ne preslišijo tvojega klica in se ne izmikajo tvojemu pogledu.


Foto: I. H.