Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Dan spomina: Sprava kot temelj za svobodo bivanja

Bogomir Štefanič
Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 22. 08. 2026 / 07:22
Čas branja: 11 minut
Nazadnje Posodobljeno: 22.08.2026 / 08:19
Ustavi predvajanje Nalaganje
Dan spomina: Sprava kot temelj za svobodo bivanja
Škof dr. Franc Šuštar in ministrica dr. Ignacija Fridl Jarc. FOTO: Bogomir Štefanič

Dan spomina: Sprava kot temelj za svobodo bivanja

Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih sistemov je v Sloveniji zaznamovala sveta maša v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja z nagovorom škofa Franca Šuštarja in po njej spominska akademija z govorom ministrice za kulturo in varuhinje spomina dr. Ignacije Fridl Jarc.

Kot smo že poročali, se je sklop prireditev ob 23. avgustu, dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, v petek, 21. avgusta, začel z dopoldanskim odprtjem stalne razstave V senci Beethovnove.

Razstava v nekdanjih zaporniških celicah v stavbi na Beethovnovi 3 v Ljubljani ponuja vpogled v široko razpredeno mrežo kazenskih ustanov, v katero je totalitarna oblast v prvih povojnih leti ujela in mučila številne ljudi, mnoge med njimi kot namišljene ali resnične politične zapornike.

Spominski dan, kot ga je državam članicam Evropske zveze predlagala Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu iz aprila 2009, v Sloveniji sicer uradno obhajamo od leta 2012. Zasluge za to častno tradicijo gredo predvsem Študijskemu centru za narodno spravo (SCNR), ki je v zadnjih letih izoblikoval dokaj stalen praznični protokol. Ta je vključeval polaganje vencev na treh ljubljanskih lokacijah: pred ameriškim veleposlaništvom na Prešernovi ulici ob tabli v spomin vsem slovenskim žrtvam totalitarizmov (postavljena je bila v času, ko je bil ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph Mussomeli); na Beethovnovi ulici, kjer so bile nekdaj zaporniške celice; ter pred spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu. Zaradi izrazito slabe vremenske napovedi so prireditelji letos odpovedali polaganje vencev, tako da so se vsi, ki so želeli počastiti spomin na žrtve treh totalitarizmov, ki so pustošili po slovenskem ozemlju (fašizem, nacizem in najdlje komunizem), zbrali pri večerni slovesnosti v stolnici sv. Nikolaja. Prireditelji slovesnosti so bili poleg SCNR še Vojaški vikariat Slovenske vojske, Stolna župnija sv. Nikolaja in Nadškofija Ljubljana.

Prvi med somaševalci je bil prav član nadškofijskega ordinariata, ljubljanski pomožni škof in generalni vikar dr. Franc Šuštar.

Ob daritvenem oltarju. FOTO: Bogomir Štefanič

Pomen 23. avgusta

V izhodišče mašnega nagovora je postavil pomen 23. avgusta, evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, za kar ga je leta 2009 razglasila Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. Na ta dan je bil namreč leta 1939 podpisan pakt Ribbentrop-Molotov med nacionalsocialistično Hitlerjevo Nemčijo in komunistično Stalinovo Sovjetsko zvezo. 

V narode so vsekali rane, ki še vedno krvavijo, ki še vedno bolijo. Koliko je bilo razbitih družin, strahu in sovraštva med sosedi, uničenih in pokvarjenih duš.

Posledice zlitja teh dveh zločinskih totalitarizmov in vsakega posebej pa so bili, kot je dejal škof Šuštar, na desetine milijonov umorjenih ljudi in neizmerno trpljenje preživelih in mučenih ter ustrahovanih ljudi: »Kaj so ti satanski režimi povzročili človeštvu! Drugo svetovno vojno, milijone smrti in neznansko uničenje; vpeljali so ideologije, ki še danes uničujejo ljudi in stvarstvo; naredili so taborišča: Treblinko, Auschwitz, Sibirske gulage, holodomor v Ukrajini, Gonars, Rab, pri nas Teharje, Ferdreng, Rog, Hudo jamo, Macesnovo gorico, in še mnoge druge kraje trpljenja. V narode so vsekali rane, ki še vedno krvavijo, ki še vedno bolijo. Koliko je bilo razbitih družin, strahu in sovraštva med sosedi, uničenih in pokvarjenih duš.«

Mašni nagovor škofa Šuštarja. FOTO: Bogomir Štefanič

»Zakaj je Bog to dopustil?«

Škof Šuštar je ob tem spominjanju sebi in občestvu, zbranemu v ljubljanski stolnici, zastavil vprašanje, ki vedno znova odzvanja ob tolikšni bolečini: »Zakaj je Bog to dopustil? Zakaj se še danes dogajajo krivice in zlo med ljudmi zaradi ideologije komunizma; tiste velike krivice v svetu in družbi in tudi tiste krivice v ozkih krogih ljudi?«

 Po navdihu hudega duha se je človek uprl Bogu in povzročil nepopravljivo škodo. S tem dejstvom hudega duha in njegovim vplivom moramo resno računati, kot nam o tem govorijo mnogi cerkveni učitelji.

Gre za skrivnost zla, o kateri jasno spregovori Božje razodetje, besede Svetega pisma že čisto na začetku, na to spraševanje odgovarja pridigar: »Iz nevoščljivosti do sreče človeka v odnosu do Boga je hudi duh vsejal dvom in nezaupanje. Po navdihu hudega duha se je človek uprl Bogu in povzročil nepopravljivo škodo. S tem dejstvom hudega duha in njegovim vplivom moramo resno računati, kot nam o tem govorijo mnogi cerkveni učitelji. O tem nam pričajo tudi mnoga grozodejstva v zgodovini človeštva, ki se jih človek sam skoraj ne bi mogel izmisliti.«

A to ni točka brezupa, kajti: »Ob tem človekovem padcu nam Gospod Bog prihaja naproti. Že takoj je obljubil zmago nad zlom, potem pa je v zgodovini človeštva posebej oblikoval izvoljeni narod, da bi preko njega s svojo ljubeznijo prišel kot Odrešenik do vseh ljudi.«

Tako prihaja tudi v naše razmere, v dolino slovenstva, zaradi totalitarizmov polno mrtvaških kosti – »kosti ljudi, ki so bili sežgani v krematorijih, kosti iz koncentracijskih taborišč, rudniških jaškov, tankovskih jarkov in kraških brezen, kosti, ki so v gajbicah v Škofji Loki za katere upamo, da bodo kmalu dostojno pokopane na ljubljanskih Žalah.«

Poklicanost kristjanov

Vsa ta grozodejstva fašizma, nacizma in komunizma, vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov predstavljajo, če uporabimo svetopisemsko prispodobo, deželo smrtne sence in dolino mrtvaških kosti. K čemu pa smo v soočanju s tem poklicani kristjani?

Zla in zločinov se zavedamo, jih obsojamo in hkrati čutimo težo vsega hudega. To nas uči in spodbuja, da je to zlo treba z Božjo pomočjo premagovati.

Poziv škofa Šuštarja je jasen: »Naš dar temu svetu naj bo naše pričevanje ter oznanjevanje evangelija, prinašanje Boga in Božjega usmiljenja v ta razkristjanjeni svet. Naj bo to naša molitev in odgovor v veri na mnoge stiske in krivice, ki so se zgodile in se še bodo zgodile. Gospod blagruje tiste, ki delajo za mir, ki bodo postali zaradi tega Božji sinovi. Naj nam podarja vedno modrost in moč, da bi delali za mir ter da bi iskali resnico, ki bo nas in naš narod osvobodila. To ne pomeni, da bi pozabili na žrtve in zločine spregledali; da bi pozabili na zlo, ki se vedno dogaja v svetu. Zla in zločinov se zavedamo, jih obsojamo in hkrati čutimo težo vsega hudega. To nas uči in spodbuja, da je to zlo treba z Božjo pomočjo premagovati. Zato se želimo truditi, tudi z današnjim spominom in sveto mašo, da bi premagovali sovraštvo, da bi premagovali zidove in prepreke, ki ljudi ločujejo. Potrudimo se, da bi med ljudmi vladala ljubezen in spoštovanje; ne le pri nas, temveč povsod po svetu, kjer so vojne in sovraštvo.«

Med himno. FOTO: Bogomir Štefanič

Slavnostna akademija

Osrednja govornica med slavnostno akademijo, ki so jo pripravili sodelavci Vojaškega vikariata Slovenske vojske (glasbeno spremljavo pri sveti maši in slavnostni akademiji sta soustvarila organist Gregor Klančič in sopranistka Christina Taler), je bila ministrica za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc. Njen nagovor, ki so ga zbrani v stolnici sv. Nikolaja pozdravili v dolgim aplavzom, objavljamo v celoti.

Ko je Sofokles pred okrog 2.500 leti množici gledalcev predstavil svojo Antigono, se ni začela le zgodba o izjemnem dramskem besedilu, ki ga časti še naša doba. V trajen človeški spomin je z literarno besedo zapisal temeljno civilizacijsko normo evropskega človeka, to je spoštovanje dostojanstva drugega po njegovi smrti, ne oziraje se na to, na kateri strani politične resničnosti se je boril in padel. S svojim delom nas je usmeril k spoznanju, da se lahko na eni strani okličemo za čuteča človeška bitja le, če smo to zavezo sposobni spoštovati, in se na drugi strani zapišemo med tirane, če zaradi svoje volje do moči ne premoremo sočutja.

Ministrica za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc. FOTO: Bogomir Štefanič

Zbrali smo se torej danes, ker želimo sporočiti slovenski in, širše, evropski in svetovni skupnosti, da zavezo po spoštovanju človeškega dostojanstva hočemo živeti, in to ne le ob dnevu, ko se spominjamo žrtev vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ampak jo častiti v srčiki svoje narodne zavesti in v samem srcu naše države, Republike Slovenije.

Svoje misli sem začela z literaturo. Nikakor ne po naključju, ampak zato, ker danes govorim v imenu slovenske umetnosti in kulture. Govorim torej skozi medij, ki je v človeku vzniknil iz potrebe, da drugega nagovori na drugačen način, ne le zgolj iz zadovoljevanja svojih vsakdanjih fizičnih potreb. Kultura in z njo umetnost sta namreč vzbrsteli iz človekove želje, da drugega, ki prebiva v naši bližini, nagovorimo z lepoto besede, zvoka ali podobe ali pa da ga iz območja materialnega povedemo na pot duhovnosti, etičnega klica po dobrem in resnici.

Naša temeljna dolžnost je storiti vse, da prevladujočo voljo do moči v svetu zamenja volja do ljubezni.

Svojo pot spomina smo danes nameravali začeti s pokloni na simbolnih grobovih tisoče brezimnih žrtev, za katere le spominska obeležja pričujejo, da so nekoč hotele živeti in hrepeneti po lepem, dobrem in resnici, kakor želimo to mi danes. To načrtovano pot smo nadaljevali in tudi uresničili s spominsko mašo, tukaj, v objemu cerkvenih zidov, ki kličejo k molku, tišini in meditaciji. Ta molk ni naključje, še kako zgovorno pričuje o vseh tistih, med katerimi mnogi še danes nimajo križa in imena; molk pričuje o vseh tistih, ki niso imeli priložnosti pustiti svojih ustvarjalnih sledi v naši kulturni ali narodni zgodovini. A obenem so prav tisti, katerih življenjsko žrtev moramo sprejeti kot najbolj dragocen opomin, da je naša temeljna dolžnost storiti vse, da prevladujočo voljo do moči v svetu zamenja volja do ljubezni; da je dialog z drugim edina možna oblika človeškega obstoja; da je sprava, tako s samim seboj kot z drugim, temelj za svobodo bivanja tako posameznika kot skupnosti. Šele to je namreč pogoj, da lahko vstopimo v območje svobode duha – tiste svobode, ki je pogoj za sleherno človekovo ustvarjalnost in individualnost.

Dolžnost slehernega med nami je torej biti varuh neokrnjene zgodovinske resnice in to resnico prenašati prihodnjim rodovom. 

Številne brezimne žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki jim je bila odvzeta prav ta brezmejna, osebna svoboda, pa niso le opomin nam samim, ampak morajo ostati tudi trajni glasnik prihodnjim generacijam, če hočemo na evropskih tleh preprečiti nova, nadaljnja prelivanja krvi, teror ideologij, zločine proti človeštvu, tiranijo manjšine nad večino ali obratno. Dolžnost slehernega med nami je torej biti varuh neokrnjene zgodovinske resnice in to resnico prenašati prihodnjim rodovom. To je resnica, ki ne ločuje padlih na leve in desne, ampak zmore zgodovinska dejstva kritično presojevati na dobra in zla dejanja, na pravična in krivična človeška dela, na kulturo vedênja in nekulturnost našega nevédenja.

 Če želimo Slovenci po Trubarjevo »stati inu obstati«, moramo znova prisluhniti Prešernovemu klicu pred več kot sto osemdeset leti in postati »prijatli«, biti njegovi ljubi »sosedi«, ne »vragi«. 

Porečete, da ni ene same resnice, ker jo pač vsak med nami vidi nekoliko drugače. Drži, mnogo je različnih pogledov o nebistvenih človeških stvareh. A temeljna bivanjska in civilizacijska resnica človeštva o našem obstoju in sobivanju je ena sama. Če želimo Slovenci po Trubarjevo »stati inu obstati«, moramo znova prisluhniti Prešernovemu klicu pred več kot sto osemdeset leti in postati »prijatli«, biti njegovi ljubi »sosedi«, ne »vragi«. 

Naš jezik nam v primerjavi z drugimi evropskimi jeziki ponuja še prav posebno priložnost za to. Naša dvojina nas uči, da lahko veliko bolj intimno od drugih narodov izrekamo neposredni odnos med jaz in ti; v duhu dramskega dialoga nam omogoča, da svojega jaza ne izgubimo v brezimnem mi ali oni, ampak da lahko v drugem, v tem »ti« uzremo svojo lastno individualnost. Uzremo ga kot enakega svoji lastni želji po svobodi – svobodi biti, misliti in govoriti. Le še globok »da« človeškemu življenju, dostojanstvu in spoštovanju se moramo torej naučiti izreči. In v duhu pisatelja Borisa Pahorja odločno reči trikratni ne vsem totalitarizmom in odločno reči njegov da trem velikem E-jem: etosu, etnosu in erosu – naši etični zavezi, našemu narodu in naši ljubezni do drugega.

Med slavnostnim govorom. FOTO: Bogomir Štefanič

Hvala Študijskemu centru za narodno spravo, ker raziskovanja narodove politične in družbene zgodovine ne zamejuje le za visoke zidove znanosti, ampak ga deli z javnostjo in že s svojim imenom kliče tako slovensko kot evropsko prihodnost, ko »ne vrag, le sosed bo mejak«.

Kupi v trgovini

Sprava in demokracija
Zgodovina
10,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh