Zakaj je razstava postavljena prav na tem ljubljanskem naslovu in kaj je tista senca iz njenega naslova? Na Beethovnovi 3 v Ljubljani so bile leta 2007 odkrite zaporniške celice in bile istega leta z odlokom razglašene za kulturni spomenik državnega pomena; veljala je namreč domneva, da so bili ti prostori edine ohranjene celice nekdanje tajne policije. Nadaljnja raziskovanja so potrdila, da so bile to res zaporniške celice, iz odkritega dokumenta, ki jih izrecno omenja (gre za dokument iz leta 1951, ki govori o nezakonitih zaporih na ozemlju takratne Ljudske republike Slovenije ), pa ni popolnoma jasno, ali jih je dejansko uporabljala tajna policija ali gre za priporne celice ljudska milice. Vsekakor pa so to prostori iz časov, ko je nad ljudmi, ki so se v njih znašli, visela temna scena komunističnega totalitarizma.

Avtorici sta razstavo zasnovali kot vpogled v široko razpredeno mrežo kazenskih ustanov, ki so od konca vojne pa vse do sredine 50. let 20. stoletja obstajale v Ljubljani.

In v to senco posebno svetlobo prinaša razprava V senci Beethovnove. Avtorici sta jo zasnovali kot vpogled v široko razpredeno mrežo kazenskih ustanov, ki so od konca vojne pa vse do sredine 50. let 20. stoletja obstajale v Ljubljani. Šlo je za sistem številnih ustanov: kazenskih taborišč, zavodov za prisilno delo, kazensko poboljševalnih domov, delovišč, okrožnih in okrajnih zaporov ter centralnih zaporov državne varnosti.

Dr. Jelka Piškurić. FOTO: Tatjana Splichal

Represivno utrjevanje partijske oblasti

Takšno zasnovo razstave je ob njenem uradnem odprtju v petek, 21. avgusta, predstavila soavtorica dr. Jelka Piškurić. Zgodbo edinih ohranjenih zaporniških celic je tako postavila v širši okvir zgodovinskega dogajanja, ko je Komunistična partija po nasilni revoluciji v povojnem času storila vse za utrditev svoje oblasti. Pri tem so imele posebno vlogo prav kazenske ustanove kot del široko razpredenega represivnega aparata. Sistem kazenskih ustanov pa ni bil le sredstvo za kaznovanje ljudi, med njimi je bilo veliko dejanskih ali namišljenih političnih nasprotnikov, temveč je imel skozi prisilno delo, ki naj bi imelo t. i. prevzgojni značaj, pomembno vlogo pri povojnem gospodarstvu.

Eden od redkih pričevalcev je, kot je dejala dr. Jelka Piškurić, prostore opisal kot pripore ljudske milice, ki so bili vedno dobro zastraženi, zato so ljudje mimo nje raje hodili po nasprotni strani ulice.

Tako so komunisti tudi stavbo, ki je bila zgrajena leta 1877 in je v preteklosti dajala dom šolskim ustanovam in pozneje ljubljanski javni upravi, takoj po vojni postavili po komando mesta Ljubljane in kmalu se tu znajde uprava oz. postaja ljudske milice. Eden od redkih pričevalcev je, kot je dejala dr. Jelka Piškurić, prostore opisal kot pripore ljudske milice, ki so bili vedno dobro zastraženi, zato so ljudje mimo nje raje hodili po nasprotni strani ulice.

Na Beethovnovi 3 v Ljubljani so bile leta 2007 odkrite zaporniške celice in bile istega leta z odlokom razglašene za kulturni spomenik državnega pomena. FOTO: Bogomir Štefanič

Povojne kazenske ustanove v Ljubljani

Od 1. oktobra dalje, ko bo razstava V senci Beethovnove odprta tudi za splošno javnost, pa bodo ljudje povabljeni, da v nekoč strogo zastraženo in srh zbujajočo stavbo vstopijo ter spoznajo temno poglavje preteklosti Ljubljane: njene povojne kazenske ustanove.

V eni izmed celic je tako predstavljen Kazensko-poboljševalni dom Ljubljana, ki je bil največja ustanove te vrste in je imel prostor na Miklošičevi cesti (povezan je bil s stavbo sodišča, zapor je bil tu do leta 1954); v drugi celici so predstavljeni Centralni zapori na Poljanskem nasipu (to je bil največji zapor za politične obsojence); tretja celica pa ponuja vpogled v različna delovišča v Ljubljani, kjer so izvajali prisilno delo (npr. ižanski grad, Litostroj, Dom Narodne milice, pozneje šola za miličnike v Tacnu, hidrocentrala Medvode, gradbišča v Šiški, Trnove, in na Žalah …).

V eni celici je predvajan zvok, ki so ga obsojenci zelo verjetno lahko slišali z ulice; v drugi je simulirano trkanje po stenah, ki je bil edini način komunikacije med zaporniki.

Kaj je napisano na podboju vrat? FOTO: Tatjana Splichal

Podoživljanje stisk zapornikov

Drugi del celice v kleti stavbe na Beethovnovi pa so si postavljavci razstave zamislili kot prostore, v katerih lahko obiskovalec doživi občutja nekdanjih zapornikov: v eni celici je predvajan zvok, ki so ga obsojenci zelo verjetno lahko slišali z ulice; v drugi je simulirano trkanje po stenah, ki je bil edini način komunikacije med zaporniki; v tretji celici pa obiskovalec doživi občutek teme, kot so jo ob kazni osamitve pogosto doživljale povojne žrtve komunističnega totalitarizma; v vse to pa se vpleta še zvok korakov paznikov po hodniku.

Nekdanje zaporniške celice so seveda v preteklosti doživljale takšne in drugačne posege, ob obnovi pa so bili najdeni in so zdaj izpostavljeni nekateri avtentični zapisi (npr. datuma na podboju vrat).

Za zidovi te stavbe so se nekoč odvijale zgodbe ljudi, ki jim niso bili odvzeti le prostor, varnost in dostojanstvo, temveč pogosto tudi pravica biti slišan, pravica do poštenega postopka in do tega, da bi bila njihova usoda sploh znana.

Uradno odprtje razstave. FOTO: Tatjana Splichal

Vračanje v skupni spomin

Razstavo je skupaj z direktorjem Študijskega centra za narodno spravo dr. Tomažem Ivešićem odprl minister za pravosodje Mihael Zupančič.

»Za zidovi te stavbe so se nekoč odvijale zgodbe ljudi, ki jim niso bili odvzeti le prostor, varnost in dostojanstvo, temveč pogosto tudi pravica biti slišan, pravica do poštenega postopka in do tega, da bi bila njihova usoda sploh znana. Ta razstava njihove zgodbe vrača v naš skupni spomin; ne zato, da bi ostali ujeti v preteklosti, temveč da bi jo razumeli in iz nje odgovorneje oblikovali prihodnost,« je dejal v svojem nagovoru.

Ob tem je spomnil na vlogo pravosodja, ki »ni zgolj sistem institucij, zakon in postopkov – njegovo resnično merilo je človek. Meri se po tem, ali država posameznika varuje tudi takrat, ko je šibek, osamljen ali nepriljubljen. Meri se v tem, ali oblast priznava meje svojega ravnanja in ali odgovarja pred pravom«. Prav v prostorih, kakšne so zaporniške celice na Beethovnovi, se po ministrovih besedah »razlika med pravno državo in samovoljo oblasti pokaže najbolj neposredno. Kadar pravo postane orodje političnega obračunavanja, kadar je sodni postopek le videz pravičnosti in kadar je človek kaznovan zaradi svojega prepričanja, besede ali položaja, ne govorimo več o pravosodju, marveč o njegovi zlorabi. To spoznanje je univerzalno.«

Zgodovine ne smemo uporabljati kot orožje za nove delitve; dolžni pa smo poimenovati krivice, ohraniti pričevanja ter žrtvam in njihovim svojcem priznati pravico do zgodovinskega spomina.

Pravosodni minister Mihael Zupančič. FOTO: Tatjana Splichal

Ko zgodovina ni več le oddaljena pripoved

Totalitarni in avtoritarni režimi – tako pravosodni minister – »praviloma najprej omejijo svobodno besedo, nato oslabijo neodvisne institucije, razvrednotijo pravo in posameznika podredijo domnevno višjemu političnemu cilju.« Zato po njegovih beseda spomin na žrtve teh režimov »ni le pogled nazaj, je odgovornost sedanjosti«.

Prav v tej luči je tudi opozoril na posebno vrednost razstave V senci Beethovnove: postavljena je namreč na avtentičnem kraju; ko vstopimo v te celice, »zgodovina ni več oddaljena pripoved, postane prostor in opomin, kako hitro lahko človek ostane sam pred oblastjo, kadar odpovejo pravo, nadzor in odgovornost«.

Po ministrovih besedah pa je ob tem pomembno, kako se lotevamo preteklosti, namreč strokovno, spoštljivo in brez poenostavljanja, saj »zgodovine ne smemo uporabljati kot orožje za nove delitve; dolžni pa smo poimenovati krivice, ohraniti pričevanja ter žrtvam in njihovim svojcem priznati pravico do zgodovinskega spomina«.

Družba, ki zna prisluhniti tudi glasovom svoje najtemnejše preteklosti, lahko bolj pravično, odgovorno in človeško stopa v prihodnost.

Razstava prinaša dokument iz junija 1951, v katerem so omenjene celice na Beethovnovi. FOTO: Tatjana Splichal

Razstava kot opomin in zaveza

Svoj govor je Mihael Zupančič sklenil z zahvalo Študijskemu centru za narodno spravo, ki upravlja nekdanje zaporniške celice, ter avtoricama razstave, ter ob tem izrazil pričakovanje: »Naj bo razstava V senci Beethovnove izraz spoštovanja in spomin na vse, ki so v teh prostorih trpeli. Naj bo opomin, da nobena ideologija, noben politični cilj in nobena oblast ne smejo stati nad človekovim dostojanstvom. Predvsem pa naj bo zaveza, da bomo tudi danes odločno varovali svobodo, človekove pravice, neodvisnost pravosodja in vladavino prava. Kajti družba, ki zna prisluhniti tudi glasovom svoje najtemnejše preteklosti, lahko bolj pravično, odgovorno in človeško stopa v prihodnost.«

Vpogled v zgodovino stavbe na Beethovnovi 3. FOTO: Tatjana Splichal

Razstava je, kot je ob njenem robu dejal direktor Študijskega centra za narodno spravo dr. Tomaž Ivešić, plod večletnega dela centra predvsem v okviru raziskovalnega programa Kršitve temeljih človekovih pravic in svoboščin. V tem okviru sta nastali monografiji V senci Beethovnove 3 (prinaša zgodovino te stavbe, zaporniške usode na splošno) ter monografija Kazen na obsojenca vzgoji (govori o kazenskih ustanovah v Ljubljani v prvih povojnih letih). Razstavo spremlja tudi katalog.

Kot že zapisano, bodo za javnost razstavna vrata nekdanjih zaporniških celic odprta od oktobra letos dalje.