V knjigi je obravnavanih več kot 60 slovenskih književnikov in književnic, esejistov in publicistov, ki so bili zaprti v času komunistične diktature v Sloveniji med leti 1945 in 1991.

Objavljeni so biografski podatki književnikov in književnic; verjetni ali možni razlogi za njihovo zaporno kazen ter spominski in literarni odzivi književnikov in književnic na lastne zapore in delno tudi na zapore drugih sojetnikov.

Komunizem v Sloveniji je imel tako kot vsak totalitarni sistem dva bistvena temelja: teror in propagando. S terorjem je manjšina vladajočih komunistov obvladovala ostale državljane, s propagando pa je ta ista manjšina prekrivala teror. Ker se je omenjena propaganda v največji meri širila z govorjeno in pisano besedo, je razumljivo, kakšen pomen so dobili besedni ustvarjalci: od časnikarjev do književnikov. Vsaka svobodna beseda v tisku je bila potencialna nevarnost za režim in zato so bili za krajši ali daljši čas zaprti številni ustvarjalci vseh generacij.