Hinko Smrekar (13. junij 1883–1. oktober 1942) v prvih štirih desetletjih 20. stoletja na področju karikature na Slovenskem skorajda ni imel enakovrednega tekmeca, piše v knjigi Hinko Smrekar. Poznal sem tokove sveta Damir Globočnik (založba Buča). Spadal je tudi med najpomembnejše ilustratorje svojega časa, med začetnike umetniške grafike in stripa ter med redke likovne umetnike, ki so delovali tudi na publicističnem področju. Za razliko od besedil Riharda Jakopiča Smrekarjeva besedila doslej še niso bila objavljena v samostojni knjigi.

Risal je narodopisne, pravljične in fantastične motive

Hinko (Henrik) Smrekar se je rodil 13. junija 1883 v proletarski družini v Ljubljani, kjer je dokončal osnovno šolo in gimnazijo. Leta 1901 se je vpisal na študij prava v Innsbrucku in nato leta 1902 nadaljeval s študijem na Dunaju, kjer se je pridružil društvu Vesna. Po štirih semestrih je pravo opustil. Preživljal se je s honorarji za priložnostna risarska naročila in obiskoval tečaj za učitelje risanja na srednjih šolah pri Avstrijskem muzeju za umetnost in industrijo. Leta 1906 je daljši čas bival v Münchnu. Od leta 1911 je stalno živel v Ljubljani.

Ukvarjal se je s karikaturo (sodeloval je s satiričnimi listi Osa, Kurent, Posebna izdaja idr.) in z ilustracijo. Okrog let 1910–1912 je pripravil osnutke za igralne karte z motiviko ljudskih običajev slovanskih narodov (t. i. Slovanski tarok). Z ilustracijami je med drugim opremil Literarno pratiko za leto 1914, več Cankarjevih knjig, Levstikovega Martina Krpana z Vrha (1917), Frana Milčinskega Süho robo (1919) in Ptičke brez gnezda (1935), Satire Gustava Strniše (1938) in Sedem Andersenovih pravljic (1940). Risal je narodopisne, pravljične in fantastične motive, diplome, plakete, reklame, razglednice in druga dela, pri katerih je pogosto uporabljal kombinacijo perorisbe in barve.

Po letu 1913 se je ukvarjal z grafiko, občasno tudi s slikarstvom in kiparstvom. 29. oktobra 1942 ga je aretirala italijanska patrulja, ki je pri njem našla ilegalni Radio-Vestnik OF. Dva dni kasneje so ga kot talca ustrelili v Gramozni jami.

Hinko Smrekar, avtoportret, 1926. VIR: knjiga

Objavljen je bil le manjši del njegovih besedil

Za časa Smrekarjevega življenja je bil v časnikih in revijah objavljen le manjši del njegovih besedil. V primerni obliki, tj. v obliki, kakršno si je zamislil umetnik, je izšlo samo nekaj besedil (spis Hinko Smrekar – Črnovojnik, 1919, nekaj člankov v Jutru, Ilustraciji in Koprivah). Smrekar je namreč različna besedila in osebna pisma praviloma ilustriral s šaljivimi risbami.

Hinko Smrekar se je s pisanjem ukvarjal večino svojega aktivnega življenja. »Rad bi izvršil 12 večjih slik v olju – nekak epos Sloveniji, rad bi radiral, rezal v les, litografiral in pisal, pisal bi rad!« je poudaril v edinem znanem intervjuju (Hinko Smrekar. Za 25-letnico njegovega umetniškega delovanja, Slovenec, 1928, št. 287). K pisanju ga je spodbujalo tudi intelektualno zahtevno okolje, v katerem je deloval. Smrekar je namreč prijateljeval z mnogimi kulturniki, likovniki, literati, časnikarji idr. O tem zgovorno pričajo njihove karikature, saj se je Smrekar za karikirano upodabljanje svojih prijateljev in znancev pogosto odločil samoiniciativno.

Ivan Cankar, 1940. VIR: Narodna galerija

Smrekarjeva besedila so nastajala načrtno in spontano

Smrekarjeva besedila so nastajala načrtno in spontano. V sorazmerno neobsežni zbirki prispevkov, ki jih je napisal z namenom javne objave, preseneča raznolikost zvrsti: spomini na otroštvo, spomini na prijatelja Ivana Cankarja, opis dogodivščin med prvo svetovno vojno, kritike razstav, prispevki s polemično ostjo, ki bi jih danes uvrstili v rubriko Pisma bralcev, izpovedi o psihični bolezni, pesmi, krajša igra ...

Poleg tega je Smrekar večino svojega aktivnega življenja pisal vloge in prošnje za podpore, ki jih je pošiljal na različne konce. Tovrstno pisanje je najbrž večkrat preseglo javnosti namenjena besedila. »Kolikor sem že letos spisaril, je že grozovito. Bolj bridko bi rabil hitrega tajnika nego Napoljon. In če le en dan prestanem s pisanjem, pa v enem tednu nimam niti suhe južine,« je Smrekar zapisal v prošnji, ki jo je 8. februarja 1907 z Dunaja poslal v Kranj (Smrekarjevo pismo Cirilu Pircu). Iz tovrstnega pisanja se kot refren oglašajo tožbe o težkem eksistencialnem položaju umetnika, ki je bil odvisen od priložnostnih naročil in odkupov. Pisal je duhovite pritožbe, od katerih so le nekatere prodrle do javnosti. Sodeč po nekaj ohranjenih primerkih je bila v enaki meri zanimiva tudi Smrekarjeva pri­vatna korespondenca.

Anton Aškerc, 1908. VIR: Muzeji in galerije mesta Ljubljane

Pomagajte, preden mi poči črepinja!

Smrekar je takole na primer 16. decembra 1912 potarnal ravnatelju dunajske Državne galerije dr. Friedrichu Dörnhöfferju: »Človek stoji tod kakor v močvirju: če skuša izvleči eno nogo, se z drugo samo še globlje pogrezne. V tem položaju mu ostane edina zabavna tolažba misel, da končni cilj, najpopolnejšo pomiritev, lahko doseže v obratni smeri ... Z lobanjo polno načrtov, da se je bati, da poči, moram cepiti svoje moči, da vlovim grižljaj kruha. Trpeti duhovno zapeko, se mi zdi, je najmučnejša bolezen. Pomagajte, preden mi poči črepinja! ... Pomoč mi je nujno potrebna, samo za travno bilko se še držim iznad močvirja! Kot karikaturist imam sicer doma snovi, kolikor le hočete – toda obdelava takih snovi je tukaj nepriljubljena, nehvaležna in obeta malo uspeha. Prosto zadihati, svobodno se poslužiti rok bi se mo­gel šele izven meja ljube domovine. Prosim Vas, pomagajte mi, da si oprostim roke, sicer me provinca zmečka!«

Ivan Hribar – Kralj Matjaž, 1909. VIR: Muzeji in galerije mesta Ljubljane

Veljal je za ekstravagantnega posebneža

Smrekarje po zaslugi svojih satiričnih risb in karikatur ter nekonvencionalnega življenjskega sloga veljal za ekstravagantnega posebneža, za »excentric clowna slovenskega naroda«. Vendar njegova besedila pričajo, da je bil likovni enfant terrible tudi nadarjen, luciden, iskriv ter samozavesten pripovedovalec, kritik in mislec. Kot likovni humorist in satirik je imel oster dar opazovanja, ki ga izpričujejo tudi besedila, v katerih se je ukvarjal z lastnim življenjem, z družbenimi pojavi oziroma s svetom nasploh. »Poznal sem tokove sveta, poznal ceno ljudi,« je umetnik zapisal v Prologu za razstavo pri Obersnelu junija 1940.

Plakat za razstavo v Galeriji Obersnel, 1942. VIR: Narodna galerija

Svoje misli zna izraziti z enako veščino s sliko ali z besedo

Slikar in grafik Saša Šantel je poudaril: »Smrekar je predvsem filozof. Njegova splošna nadarjenost, kakor tudi delo v šolah, delno pri smotrnem šolanju pridobljena visoka splošna izobrazba, ga vsposablja, da gleda na vse življenjske pojave naše dobe, bodisi političnonarodne, bodisi socialne in kulturne, z onega viška, ki je dan samo zares velikim duhovom. Kljub zunanji, navidezno humorni loščini tiči v njem jedro resnega in rekel bi lirično-romantičnega človeka, ki mu je dano, da ume svoje misli izraziti z enako veščino s sliko ali z besedo.«

Nedolžnost, 1932. VIR: Narodna galerija

Moral je biti na tekočem z dogajanji

Gimnazija, ki jo je Smrekar končal z odličnim uspehom, začeti študij prava in zanimanje za medicino in literaturo so predstavljali temelj Smrekarjevi odlični splošni izobrazbi, ki jo je umetnik samoiniciativno dopolnjeval. Zlasti pri družbeno aktualnem delu svojega opusa (karikature, satirične in druge ilustracije) je moral biti neprestano na tekočem z vsemi dogajanji.

Karel Dobida je zapisal: »Smrekar je bil visoko izobražen človek, ki se je zanimal za vse, bil temeljito razgledan v vseh panogah humanistične kulture, do nadrobnosti je obvladal staro klasično slovstvo, govoril več tujih jezikov, bil doma tako v filozofiji kot v politiki, tako da je lahko z lastno glavo gledal na svet in ga sproti in po svoje komentiral.«

Bravo Hitler – Bravo Mussolini, 1940. VIR: Narodna galerija

Zbirka besedil dopolnjuje Smrekarjevo človeško in umetniško podobo

Besedila v knjigi je Damir Globočnik razvrstil kronološko (po času nastanka oziroma objave), z izjemo Smrekarjevih spominov na prvih deset let življenja Dni mojih lepša polovica (1927), ki spadajo na začetek. »Nekaj prostora je bilo treba odmeriti tudi pojasnilom okoliščin in vzrokov, zaradi katerih se je Smrekar v določenem trenutku odločil prijeti za pero. Večina Smrekarjevih zapisov je postavljena v ustrezen družbeni kontekst. Ponekod so v pojasnilih navedeni tudi odzivi, na katere je naletelo pisanje, pri katerem Smrekar ni nikoli varčeval tudi z ostrimi besedami. Dodane so krajše razlage latinskih in drugih izrekov ter zastarelih slovenskih izrazov, brez katerih bi bile danes Smrekarjeve misli marsikdaj nerazumljive,« je pojasnil avtor.

Smrekarjeva besedila niso zanimiva samo zato, ker so delo enega osrednjih predstavnikov slovenske likovne umetnosti prve polovice 20. stoletja – v njih marsikdaj lahko bolj kot dopolnitev vidimo vzporednico njegovemu likovnemu opusu.

Zbirka besedil karikaturista, ilustratorja, grafika in slikarja Hinka Smrekarja dopolnjuje Smrekarjevo človeško in umetniško podobo, ki je znana iz zgodovine slovenske likovne umetnosti.

1/8