V življenjepisu, ki ga je leta 1931 pripravil za zemunsko Našo knjigo, je zapisal: »Iz strahu pred dolgočasnostjo paragrafov sem prodal in dan pred skušnjo zapil vse pravne knjige, Alea iacta est ...

Odtlej sem kot ubog slovenski slikar namesto kravate nosil vrv, ki se je po razmerah ožila in širila. Poklic mi je prinašal udarec na udarec.«


Vojni vasovalci, 1918. Vir Narodna galerija


Na Dunaju se je pridružil umetnostnemu klubu Vesna

Hinko Smrekar se je na Dunaju pridružil umetnostnemu klubu Vesna, ki so ga maja 1903 ustanovili slovenski in hrvaški študenti na umetniških šolah. Vesnani so društvo poimenovali po slovanski boginji pomladi Vesni. Programsko geslo Iz naroda za narod! so prevzeli od akademskega društva Slovenija. Ljubljanski zvon je Vesno predstavil z naslednjimi besedami:

»Društvo se bo pečalo z jugoslovansko narodno umetnostjo, raziskavalo in uporabljalo bo originalne motive narodne ornamentalne, arhitektonične, keramične, čipkarske i. d. umetnosti, navduševalo bode svoje člane, da uporabljajo pri svojih kompozicijah v figuralnem slikanju domače življenje in domačo zgodovino. Na tak način bode izkušala Vesna vzgojevati hrvaški in slovenski umetniški naraščaj v narodnem duhu.«


Slovenski literati, 1912. Vir Narodni muzej


Na vesnane so vplivali češki, poljski in ruski slikarji realistične smeri ter nemški umetniki, pri katerih je cvetela narodna, folklorna umetnost z domoljubnim poslanstvom. Velik je bil tudi vpliv secesije, zlasti pri risbi, ki je bila temeljnik pripovednega programa vesnanov. Čeprav si je društvo prizadevalo za umetnost s slovanskim značajem in se s tem posredno opredelilo zoper nemške vplive, so se vesnani zgledovali tudi po nemških (npr. münchenskih in dunajskih) vzorih.


Maškarada slovenskih upodabljajočih umetnikov, 1912–1913. Vir Narodna galerija


Težave med prvo svetovno vojno

Z Dunaja se je vrnil v Ljubljano in nato v Kranj, kamor se je Smrekarjeva družina 1904 preselila. Tam mu je leta 1906 umrl oče. Kmalu zatem pa je odšel z Maksimom Gasparijem v München in tam skoraj leto dni študiral po zasebnih šolah. Po vrnitvi je bil v letih 1907–1911 še nekajkrat na Dunaju in se vračal v Kranj.

Leta 1911 je vnovič odšel s kiparjem Lojzetom Dolinarjem na Dunaj in v München, nato pa se je v pozni jeseni vrnil v Ljubljano, kjer se je naselil z materjo za stalno.

Leta 1915 je bil na ovadbo vpoklican k vojakom in kot srbofil aretiran. Najprej je bil zaprt v Ljubljani, potem v Wagni pri Lipnici na Štajerskem, v Enzersdorfu in Mittergrabernu. Od tod je moral še 1915 v Judenburg na Zgornje Štajersko, kjer so ga potrdili v vojaško službo. Začel je simulirati duševno bolezen, prišel v bolnišnico v Scheiflingu ter Gradcu. Od tam so ga aprila 1916 po mučnih preiskavah odpustili kot popolnoma nesposobnega.


Poveličanje Riharda Jakopiča, 1911. Vir Narodna galerija


Živel je kot svoboden umetnik

Vrnil se je za stalno v Ljubljani, živel kot svoboden umetnik, kratko učil na Probudi. Po materini smrti leta 1927 si je sezidal na Aleševčevi cesti 38 »vilo Kurnik«, jo prezidaval in širil, da bi uredil delavnico, kjer je tudi poučeval risanje.

Kot izrazito svobodoljuben in socialno čuteč narodnjak leta 1941 ni skrival svojega mišljenja. Javno je razstavljal žgoče satirične risbe, ostre pamflete in karikature po izložbah in jih širil med ljudmi.

29. septembra 1942 ga je aretirala italijanska patrulja in pri njem našla ilegalni Radio-vestnik OF. Zato so ga dva dni zatem brez sodnega postopka ustrelili v Gramozni jami. Po njem se imenuje Osnovna šola Hinka Smrekarja v Šiški, kjer je stanoval do smrti. Od leta 1993 se po njem imenuje nagrada za ilustratorske dosežke.


Svet je takšen


Risal je karikature in satirične ilustracije

V Smrekarjevem raznolikem likovnem opusu prevladujejo dela na papirju. Risal je karikature in satirične ilustracije, predloge za razglednice, reklamne osnutke, častne in spominske diplome, plakate, narodopisne, pravljične in fantastične prizore in ilustracije. Občasno je slikal in se preizkusil v kiparstvu.

O svojem delu je zapisal: »Kaj sem delal, kaj sem dovršil? Vse povprek, v vseh tehnikah, razen fresk. Pobožne in pregrešne, toda vselej šaljive stvari, resne, žalostne, vesele, groteskno-smešne, portrete, krajine, romantične in strogo naturalistične, narodne in mednarodne sujete – vse, kar sem videl in občutil na svetu, bedé in v spanju. Po želji in naročilu izdelujem tudi raznovrstno robo, zlasti kot specialist za reklamne namene.«

Z raznovrstnimi risarsko-ilustratorskimi nalogami se je nekako preživljal, čeprav je poleg Maksima Gasparija veljal za najpopularnejšega slovenskega umetnika svojega časa.


Martin Krpan, 1917.