Marjeta Žebovec se je leta 2002 odločila, da bo naredila nekaj za promocijo pisatelja Janeza Jalna. V enem letu sta nastali dve knjigi: pisateljev življenjepis z naslovom Janez Jalen, pisatelj in duhovnik za vse Slovence, in zbirka njegove kratke pripovedne proze Previsi, niz dogodkov, posnet je bil tudi dokumentarni film Ostrorogi Jalen, ki je v naslednjem letu izšel na videokaseti in DVD-ju. V naslednjem letu sta izšli v knjigah še povesti Razpotja in Sončne sence. Knjige in film so naleteli na dokaj dober sprejem pri ljudeh. Potem so si knjige kar sledile: od leta 2005 do 2011 je napisala šest knjig v seriji Slovenski književniki, nato sedem knjig slovenskega leposlovja o prvi svetovni vojni, uredila je več krajevnih zbornikov.

Iz kakšne družine izhajate?

Moja mama Angela (1937–2023) je doma iz Dražgoš. Končala je osnovno šolo in nekaj tečajev, tako da je praktično vso delovno dobo delala v pisarni. V svoji družini se je naučila sprejemati človeka, kakršen je. To ji je tudi v naši družini prišlo zelo prav, saj je moja sestra Valentina oseba z duševno prizadetostjo. Mama jo je poleg tega, da jo je sprejela, znala voditi in učiti, da je kar najbolj razvila svoje sposobnosti.

Oče Valentin (1934–2016) je doma s kmetije v Vrbnjah pri Radovljici. Končal je srednjo gozdarsko šolo in bil vso delovno dobo zaposlen kot revirni vodja pri Gozdnem gospodarstvu Bled. Po upokojitvi se je začel ukvarjati s stvarmi, ki so ga že dolgo zanimale, predvsem pa je zbral nekaj ljudske modrosti in nesnovne kulturne dediščine iz svoje rojstne vasi. O teh temah je izdal tri knjižice.

Kot hči poudarjam, da sta naju s sestro sprejela taki, kakršni sva. Pri očetu je sicer nekoliko dlje trajalo, da je sprejel sestro, ampak jo je in jo je imel rad.

Marjeta Žebovec FOTO: Ivo Žajdela

Opišite svojo družino.

Že v najstniških letih sem si želela imeti veliko družino. Dvajsetletna sem se poročila s Cirilom Žebovcem. Že pred poroko sva se pogovarjala, da ne bova imela le dveh otrok. Nekaj let po poroki sva se spet pogovarjala o tem in to odločitev potrdila. Kot študentka sem rodila tri otroke in moj študij se je podaljšal za približno dve leti. Mož me je pri študiju seveda podpiral. Prišlo je še pet otrok. Pri zadnjih treh sva občutila že malo stiske, ampak sva jih sprejela in se jih razveselila. Imava torej osem otrok, štiri sinove in štiri hčere. Vesela sva jih in ponosna sva nanje. Šest jih že ima družine.

Ste mama številne družine. Starševstvo je gotovo eno najpomembnejših poslanstev človeka.

S tem se strinjam, vendar marsikdo postavlja druge stvari v življenju pred starševstvo. Velika družina je bila že od najstniških let moja želja in hvaležna sem Bogu, da mi jo je uresničil. Potem ko sem bila nekaj let zaposlena za polni delovni čas, sem se zaposlila v moževem podjetju, kjer sem lahko opravljala svoje strokovno delo. Pri tem je bilo pomembno, da sem si lahko večinoma sama organizirala čas in ga tako lahko več posvetila otrokom.

Ob tem tudi drži, da nismo vsi poklicani biti starši. Vsak človek mora najti svojo pot, nihče ni vreden več oziroma manj zaradi svojega načina življenja ali števila otrok. Bistveno je, da živimo v skladu z načrtom, ki ga ima Bog za nas.

Sodelujete tudi z ustanovo Anin sklad.

V letu 1998 je bila ustanovljena ustanova Anin sklad in že spomladi 1999, ko je bil naš sedmi otrok star dva meseca, smo bili povabljeni, naj se mu pridružimo in zaprosimo za finančno pomoč. Pridružili smo se in dobili finančno pomoč, ki smo jo prejemali do konca osnovnega šolanja najmlajšega otroka. Vendar za nas Anin sklad ni samo dodeljevanje finančne pomoči, ampak veliko več, med drugim tudi druženje z družinami, ki imajo podobne vrednote, ki so odprte za življenje, ki se odkrito pogovarjajo o težavah in radostih življenja.

Kako vas je podpirala družina pri ustvarjalnem delu, pisanju in urejanju knjig?

Podpora družine se je pokazala na različne načine. V prvi vrsti me je mož podprl s tem, da je bil pripravljen kaj več narediti v gospodinjstvu in poskrbeti za otroke. Všeč mi je bilo, če so se tako mož kot otroci zanimali za to, kar delam; pozneje pa se je pokazalo še več. Knjige, ki sem jih izdala, sem predstavljala tudi na literarnih ali literarno-glasbenih večerih po slovenskih krajih. Nekajkrat so na teh prireditvah peli moji otroci, včasih pa je šel z menoj kot bralec mož. Na začetku pandemije covida-19 sva z možem posnela nekaj literarnih sporedov, ki so objavljeni na mojem FB-profilu.

Opišite svoje raziskovalno in publicistično delo; pri naslovih izpostavite najpomembnejša dela.

Ko sem šla študirat slovenščino in etnologijo, sem načrtovala, da bom učiteljica. Res je bila moja prva zaposlitev v osnovni šoli, ampak takrat sem imela že štiri otroke. Opazila sem, da pridem domov zelo utrujena, seveda psihično, tako da se nisem mogla ukvarjati z njimi, kot bi bilo treba. Uvidela sem, da si moram delo iskati drugje. Dobila sem delo lektorice pri časopisu Delo. Ker je tam lahko človek prehajal med različnimi opravili in uredništvi, sem bila tudi redaktorica in na koncu prevajalka. Veliko sem se naučila, kar mi je prišlo prav na nadaljnji poklicni poti.

Poleg časopisa Delo sem deset let lektorirala del Gorenjskega glasa in ob tem napisala tudi nekaj člankov, tri leta pa sem sodelovala pri spletnem portalu Časnik. Najprej kot avtorica člankov, potem pa tudi kot lektorica.

Jeseni 1994 sem se pridružila ekipi, ki naj bi delala novo slovensko družinsko revijo, a je projekt propadel. Sledila je porodniška s šestim otrokom, prijava na zavodu za zaposlovanje in potem zaposlitev v moževem podjetju, ki je bilo registrirano tudi za moje delovno področje. In že kmalu sem dobila prvo knjigo v urejanje. To je bilo domoznansko delo kmeta Tineta Roglja iz Vogelj, ki je leta in leta zbiral gradivo o svoji vasi in je želel, da izide v knjigi Pod zvonom sv. Juda in Tadeja. Še vedno sem tudi prevajala in v letu 1998 je pri založbi Stillmark izšla knjiga Ilustrirano družinsko Sveto pismo, ki jo je v originalu izdala britanska založba Dorling Kindersley.

V letih od 1988 do 1998 sem sodelovala tudi pri reviji Communio Kristjanova obzorja, in sicer predvsem kot lektorica, nekaj člankov pa sem tudi napisala ali prevedla oz. naredila priredbo. Sem spada tudi moj prvi avtorski članek z naslovom Slomšek – prijatelj družin. Članek mi je urednik p. Tomaž Podobnik kar naročil. Lotila sem se Slomškovih besedil in napisala članek, s katerim je bil urednik zadovoljen. To mi je veliko pomenilo in mi še vedno veliko pomeni, saj mi je s tem dal pogum, da sem se lotila še česa. Tako sem v letu 1996 napisala tudi članek Janez Jalen pripoveduje o dobrih starših in osnutek scenarija za dokumentarni film o Jalnu, ampak takrat ni bilo nikjer interesa, da bi bil film posnet.

Poseben mejnik zame pomeni 29. december 2001, ko se je končal porodniški dopust za najmlajšo hčerko. Naslednji dan zvečer sem šla v moževo pisarno zmolit rožni venec. Ko sem končala, mi je prišel na misel scenarij za film o Jalnu, kako bi bilo dobro, če bi bil film posnet, če bi bil Jalen malo bolj obdelan. Naenkrat sem v duhu zaslišala: »Ti naredi!« To sem dojela kot Božje naročilo in kmalu se je izkristaliziralo, kaj naj bi to bilo. V prvem letu sta nastali dve knjigi: pisateljev življenjepis z naslovom Janez Jalen, pisatelj in duhovnik za vse Slovence, in zbirka njegove kratke pripovedne proze Previsi, niz dogodkov, posneta sta bila dokumentarni film Ostrorogi Jalen, zgodba o pisatelju Janezu Jalnu, in Jalnova burka Sladoled. Slednje je v naslednjem letu izšlo na videokaseti in DVD-ju. V naslednjem letu sta izšli v knjigah še povesti Razpotja in Sončne sence. Knjige in film so naleteli na dokaj dober sprejem pri ljudeh.

Projekta sem se lotila predvsem kot etnologinja. Pri vir je bila pisateljeva zapuščina v njegovi rojstni hiši na Rodinah na Gorenjskem, v kateri je njegov spominski muzej, obiskala sem nekaj ljudi, ki so ga poznali, pa tudi Nadškofijski arhiv Ljubljana. Iz teh virov sem si ustvarila sliko o pisatelju, kakršna je objavljena v knjigi.

In ko je na spomladanskem ljubljanskem knjižnem sejmu direktor založbe Karantanija David Tasić videl, kako sem napisala Jalnov življenjepis, me je vprašal, ali bi na tak način, seveda krajše, napisala tudi življenjepise drugih slovenskih literatov. Dobila sva se, se pogovorila in začela je nastajati serija Slovenski književniki, v kateri je od leta 2005 do 2011 izšlo šest knjig, v njih pa so predstavljeni slovenski avtorji leposlovja od začetkov do tistih, ki so bili rojeni leta 1939.

Ko sem raziskovala življenje slovenskih literatov, rojenih v zadnjih letih 19. stoletja, sem ugotovila, kako zelo so trpeli ljudje med prvo svetovno vojno, in zamikalo me je, da bi raziskala slovensko leposlovje na to temo. Na podlagi tega je nastalo sedem knjig slovenskega leposlovja o prvi svetovni vojni, štiri sem izdala v samozaložbi, tri pa je izdala Založba Karantanija. Žal te knjige niso bile deležne tolikšnega zanimanja, kot sem pričakovala, čeprav so besedila, zbrana v njih, zanimiva.

Odlično ste uredili nekaj krajevnih zgodovin. Kaj vse spada v dobro knjigo ali zbornik o kraju, župniji, občini?

Domoznanstvo me je že ves čas privlačilo. Od leta 2015 do 2020 sem sodelovala pri nastanku petih domoznanskih zbornikov. Od teh naj omenim zbornik ob 900. obletnici prve pisne omembe Smlednika in Hraš z naslovom Če spoštujemo preteklost, bo svetla naša prihodnost, ki sem ga uredila in napisala nekaj člankov, in knjigo o vasi Praše pri Kranju z naslovom V zavetju sv. Marije Magdalene, katere avtorica sem, ne bi pa mogla biti narejena, kot je, brez sodelovanja domačinke Martine Eržen, ki je tudi pobudnica izida knjige.

V dobro domoznansko delo spadajo vse teme, ki se dotikajo življenja kraja. To sem najgloblje dojela od zborniku o naši krajevni skupnosti. Ko sem se ga lotila, sem najprej sedla k računalniku in na Digitalni knjižnici poiskala članke o naših vaseh iz starih časopisov. Dva meseca je trajalo, da sem jih pregledala, našla pa sem pravo bogastvo. Članke sem uporabila tako v svojih člankih kot sem jih posredovala avtorjem drugih, da so jih lahko uporabili. Pravzaprav bi lahko rekla, da smo s članki iz starih časopisov dodali verodostojnost temu, kar so povedali starejši – kar je šlo iz roda v rod, in dopolnili strokovne vire.

Pomemben dejavnik pri domoznanskih delih je tudi prizadevanje za objektivnost. Včasih se zgodi, da se o določeni osebi ali dogodku širijo neresnice ali predsodki, tako da je treba biti previden in pogledati na predmet raziskave z več strani, poiskati več virov.

Pomembno je tudi slikovno gradivo. V našem zborniku ga je veliko, ljudje so z veseljem odstopili slike ali stare dokumente za objavo. Zgodilo se je, da me je človek ustavil na cesti ali na sprehodu v gozdu ter mi začel pripovedovati zanimive stvari, ki sem jih potem dodatno raziskala in uporabila v zborniku.

Kateri avtor vam je zadnje čase najbolj ljub?

Tukaj boste verjetno razočarani, saj je moj najljubši pisatelj še vedno Janez Jalen, med pesniki pa imam najraje avtorje, ki jih štejemo v obdobje moderne, od teh pa Ivana Sadarja, sicer tudi duhovnika in Jalnovega najboljšega prijatelja, ter Dragotina Ketteja. Seveda rada berem tudi pesmi sedanjih avtorjev, konec koncev sem uredila tudi nekaj pesniških zbirk. Posebna dragocenost – nekaj lepega za vsak dan – pa so pesmi, ki jih objavljajo moji prijatelji, zlasti prijateljice na Facebooku.

Res sem ob delu spoznala veliko slovenskih literarnih ustvarjalcev, precej sem jih tudi osebno srečala in so me navdušili tako z umetniškega kot s človeškega vidika, ampak povezava z obema prijateljema in duhovnikoma literatoma je ostala najmočnejša.

Vas književni opus je zares velik. Vse vaše knjige so domoznanske, tako ali drugače. Kje vse moramo skrbeti za naše slovenstvo, saj nekaterim ni kaj dosti mar, ali so Slovenci ali svetovljani?

Drži, veliko knjig, ki sem jih napisala ali uredila, je domoznanskih. Tudi Jalnove, serija Slovenski književniki in tiste na temo prve svetovne vojne. Janez Jalen je bil pravzaprav etnolog, saj je v svojih delih zelo natančno pisal o načinu življenja, navadah in ohranjal nesnovno kulturno dediščino. Tako je na primer v delu Ovčar Marko v poglavju, kjer pripoveduje o striženju ovac, prek pripovedi vaškega posebneža Vrbanka zapisal legendo o tem, kako je čebela kranjska sivka prišla v naše kraje.

Kar se pa svetovljanstva tiče, smo pravi svetovljani lahko le, če poznamo in spoštujemo svoj izvor, svoj narod. Lep dokaz za to je dejstvo, o katerem sem se nekoč pogovarjala z dvema tujkama. Prva je poznavalka jezikov, seveda tudi svojega maternega, druga pa je povedala, da ji pri učenju tujih jezikov najbolj manjka dobro poznavanje maternega jezika, na podlagi česar bi se laže učila tuje jezike. O potrebnosti dobrega poznavanja maternega jezika sta se strinjali obe.

Se strinjate, da je slovenščina izjemno razvit in bogat jezik?

Res je slovenščina bogat jezik, raznolik in gibčen. Če se lotite prevajanja iz npr. angleščine, boste nenadoma opazili, da v slovenščini isto povemo z veliko manj besedami. Vzemimo na primer pomanjševalnice.

Težko rečem, zakaj je slovenščina taka, kakršna je, jaz jo samo opazujem in premišljujem o določenih vidikih. Ne obvladam tujih jezikov, le nekaj časa sem se jih učila, ampak dovolj, da sem ugotovila prednosti slovenskega.

Strokovnjaki trdijo, da je slovenščina zelo star jezik, saj ima ohranjenih nekaj lastnosti, ki to kažejo, na primer dvojino, ki jo je večina drugih jezikov izgubila. Raziskovalci staroselcev vidijo povezavo slovenščine z jezikom Etruščanov, prav tako trdijo, da je mogoče nekatera krajevna imena v delih Švice razložiti le s pomočjo slovenščine.

Veliko lektorirate, kako Slovenci skrbimo za svoj jezik?

Tako kot smo različni na drugih področjih, imamo tudi do maternega jezika vsak svoj odnos. Nekateri ga imamo radi, ga spoštujemo, tudi občudujemo vse možnosti izražanja, ki nam jih daje, drugim ni mar. To je odvisno tako od človekove osebnosti kot od vzgoje, ki je je bil deležen v matični družini in v šoli na različnih stopnjah. Ko se sprašujem, zakaj ima toliko ljudi malomaren odnos do jezika, ne morem mimo teh odnosov – tako družine kot šole, zlasti osnovne. Nekoč je veljalo, da le s strogostjo kaj dosežemo. Da, s strogostjo, ampak ta strogost mora biti utemeljena, dosledna in spremljana z ljubeznijo, ki jo mora otrok čutiti; ne sme izhajati iz človekove samovolje, pa naj bodo to starši ali učitelji. Vsekakor pa je trden temelj znanje jezika, ki ga človek osvoji predvsem v domači družini, kjer naj mu kot otroku berejo in odgovarjajo na vprašanja.

Odgovori naj bodo resni in prilagojeni otrokovi starosti, nikakor pa ne v smislu tiste šale:

»Očka, kaj je ...?«

»Ne vem, sinko.«

»Očka, kaj pomeni ...?«

»Ne vem, sinko. Ampak ti kar sprašuj, saj se boš le tako kaj naučil.«

Iz izkušnje s svojimi otroki trdim, da imajo otroci, ki so v najnežnejši dobi poslušali leposlovna besedila, obsežnejši besedni zaklad in se znajo bolje izražati, četudi niso naravni talenti za jezik in družboslovje.

Kako pa je z napakami?

Zelo me motijo napake, ki se širijo v javnosti, čeprav marsikdo opozarja nanje. Naj omenim le nepravilno rabo veznikov, npr. in ob ne v primerih, kot je ne na desno in ne na levo. Tukaj se veznika in in ne pravzaprav tepeta, saj ima in trdilni, ne pa nikalni pomen. Prav bi bilo ne na desno ne na levo.

Izgublja se tudi občutek za izražanje protivnosti, kot npr. …, saj se s tem ne zamerimo in pokažemo spoštovanje. Pravilno bi bilo …, saj se s tem ne zamerimo, ampak pokažemo spoštovanje. 

O rabi ločil bi bilo pa treba povedati več, kot je tukaj mogoče. Včasih imam občutek, da pišoči ve le za pike in klicaje, drugih ločil pa ne zna postavljati, spet drugič pa, da postavi še vejico, kjer se mu prsti na tipkovnici ustavijo, četudi na vsakih nekaj besed.

Poseben problem so edninski samostalniki, ki se napačno rabijo kot števni. Življenja npr. ne moremo šteti oz. po več življenj imajo le osebe v računalniških igricah; na radiu in televiziji pa kar naprej poslušamo o ogroženih ali izgubljenih življenjih. Ogroženi so ljudje, ki lahko izgubijo življenje. Prav tako je smrt edninski samostalnik pa stiska, vedenje, javnost, znanje ... Znanje je sploh poseben problem, saj se je raba množine znanja začela uvajati že pred desetletji.

V več kot tridesetih letih sem si na področju lektoriranja besedil v slovenščini res pridobila veliko izkušenj, predvsem pa se mi zdijo dragoceni pogovori o tem, saj se vedno odpre kaj novega, pokaže nov problem.

Marjeta Žebovec FOTO: Ivo Žajdela

Kaj vam pomenita vera in Cerkev?

Cerkev je zame Božja ustanova, ki ji je Jezus zagotovil, da bo vedno z njo, da je ne bo zapustil. Zaupam mu, da drži besedo, čeprav smo ljudje nestanovitni in nas pogosto zanaša. Bog vedno znova zbuja ljudi, ki se mu popolnoma izročijo, da lahko po njih tudi druge hrabri, navdihuje in vodi k sebi.

Rasla sem ob osebno verni mami in očetu, ki je bil bolj iskalec, občasno je omalovaževal vero, nikoli pa ni bil nasproten. Vero sem sprejela v osmem razredu osnovne šole, ko nam je takratni župnik Franc Trunkelj pri verouku predstavil razumske razloge za vero. Kot srednješolka sem obiskovala mladinski verouk, pela v zboru, kot študentka sem se pa srečala s Katoliško karizmatično prenovo, ki mi pomaga bolje slišati Božji glas in dojemati, kaj je ljubezen in kako Bog hoče, da ljubimo Njega in drug drugega. Prav v medsebojni ljubezni, ki se začne s sprejemanjem samega sebe, kakršen/kakršna sem, in sočloveka takega, kakršen je, vidim bistvo krščanskega življenja. Seveda tudi na različne načine sodelujem v življenju župnije.

Udeležujete se tudi Pohoda za življenje.

Kot dejavna kristjanka sem se v zadnjih letih vključila še v dve gibanji, ki mi veliko pomenita. Najprej leta 2019 v Svetovni molitveni dan, ki je ekumensko mednarodno gibanje, razširjeno po skoraj celem svetu, vodimo pa ga ženske. Začelo se je v Severni Ameriki, uradno je bilo ustanovljeno leta 1927 in se je kar hitro razširilo po svetu. Enkrat na leto, prvi petek v marcu, se obhaja ekumensko bogoslužje, ki ga vsako leto pripravijo ženske iz druge države. Za letos so ga pripravljale Tajvanke, za prihodnje leto pa Palestinke. Za oboje vemo, da so v težki situaciji. Nikakor pa bogoslužje ni edina dejavnost žensk, združenih v gibanju, pri nas tudi v Društvu SMD Slovenija.

Že od mladih let me tudi boli, da s splavi pobijajo nezaželene nerojene otroke. Že takrat sem začela moliti za to, da bi bilo tega čim manj. Kot poročena sem dojela, da je ženska oz. par lahko res v stiski zaradi nepričakovane nosečnosti. Moja molitev za reševanje tega problema se je še okrepila. Če je bila priložnost, sem o tem tudi kaj rekla. Predvsem se je ves čas v meni krepilo prepričanje, da ima vsak človek, ki je spočet, v človeški skupnosti svojo nalogo, ne glede na spol, zdravstveno stanje, talente in sposobnosti. Vsakogar, ne glede na okoliščine spočetja, ima Bog rad in ima načrt za njegovo življenje, zato sem prepričana, da res ne smemo nikogar namerno ubiti. Na začetku leta 2020 pa je po Facebooku zakrožilo povabilo, naj se pridružimo organizatorjem Pohoda za življenje. Takoj sem se odločila, da vabilo sprejmem, in od takrat naprej sodelujem tudi pri tem.

Kaj vam v življenju največ pomeni?

Vsekakor mi največ pomeni družina, ki je zame velik Božji dar. Seveda mi veliko pomeni tudi delo, ki ga opravljam, ampak družina je na prvem mestu.