V katoliški Cerkvi se danes spominjamo sv. Damijana z Molokaja. Belgijski duhovnik je žrtvoval svoje življenje in zdravje, da je lahko postal duhovni oče žrtvam gobavosti, ki so v karanteni živele na samotnem havajskem otoku Molokaj.

Jožef de Veuster, ki je kasneje prevzel ime Damijan, se je rodil v belgijskem mestu Tremlo leta 1840. V svoji mladosti je začutil klic, da bi postal katoliški misijonar, in pridružil se je redu Srca Jezusovega in Marijinega. Svoje večne zaobljube je izrekel med dramatično slovesnostjo, med katero so ga njegovi predstojniki zavili v oblačilo, s katerim naj bi po njegovi smrti pokrili krsto. Običaj naj bi simbolno označil slovesno predanost mladeniča in njegovo istovetenje s smrtjo Jezusa Kristusa. Za Damijana je ta dogodek postal še pomembnejši, saj je svoje življenje izročil gobavcem na otoku Molokaj.

Njegovi predstojniki so na Havaje sprva nameravali poslati Damijanovega brata, člana istega reda. Ker je zbolel, je njegovo nalogo prevzel Damijan. V Honolulu je prispel leta 1864, manj kot stoletje po tem, ko so se na Havajih prvič pojavili Evropejci. Istega leta je prejel duhovniško posvečenje.

V devetem letu svojega duhovništva se je oče Damijan odzval vabilu škofa, naj kot duhovnik odide v kolonijo gobavcev na otoku Molokaj. Ker v preteklosti niso bili izpostavljeni gobavosti, za katero v tistem obdobju niso poznali nikakršnega zdravljenja, so bili havajski domorodci prav posebej dovzetni za okužbo. Molokaj je postal osrednja karantena za žrtve, ki so z napredovanjem bolezni postajale iznakažene in invalidne. Otok je postal nekakšna 'pusta dežela' v človeških ozirih, kljub svoji neverjetni naravni lepoti. Gobavci na Molokaju so se vsak dan soočali z obupnimi življenjskimi pogoji in skrajnim pomanjkanjem, včasih jim je primanjkovalo ne le osnovne paliativne nege, pač pa temeljnih sredstev za preživetje.

Sprva se je oče Damijan neznansko bal, da se bo tudi sam okužil z gobavostjo. Zavedal pa se je, da mora svoj strah potisniti na stranski tir, če želi gobavcem prenesti sporočilo Božje ljubezni na najpristnejši način. Drugi misijonarji so gobavce odrivali od sebe, oče Damijan pa se je vključil v njihovo vsakdanje življenje in svojo usodo prepustil v Božje roke.

Prebivalci Molokaja so takoj opazili razliko v pristopu novega duhovnika in so navdušeno sprejeli njegova prizadevanja za izboljšanje življenjskih pogojev na otoku. Oče Damijan je bil močan mož, vajen težkega dela, in izvajal je tradicionalna cerkvena dela usmiljenja – hranil je lačne, nudil zatočišče brezdomcem, dostojno pokopaval umrle – vse to v luči trpljenja, ki mu drugi niso zmogli biti priče.

Delovanje očeta Damijana je gobavcem pomagalo, da so se povzdignili nad svoje telesno trpljenje, obenem pa so se pričeli zavedati svoje vrednosti ljubljenih Božjih otrok. Čeprav v gobavski koloniji ni zmogel odpraviti nenehne navzočnosti smrti, je oče Damijan lahko spremenil njen pomen in budil upanje. Smrtna obsodba ob okužbi z gobavostjo je lahko, in pogosto tudi je, postala boleča, vendar odrešujoča pot proti večnemu življenju.

Duhovnikova predanost ljudstvu in njegovo delovanje v njihov prid pogosto nista bila v skladu s havajskimi uradniki in njegovimi redovnimi predstojniki v Evropi. Njegovo poslanstvo ni bilo le usodno, pač pa tudi samotno. Svojo moč je črpal iz evharističnega češčenja in darovanja svete maše, hrepenel pa je po tem, da bi se mu na otoku pridružil še kakšen duhovnik, da bi lahko redno opravljal zakrament svete spovedi.

Decembra leta 1984 je oče Damijan ugotovil, da več ne čuti svojih nog. To je bilo zgodnje, a nezmotljivo znamenje, da se je tudi sam okužil z gobavostjo. Vedel je, da nima več dosti časa. Potrudil se je, da je dokončal svoje delo, kolikor je bilo v njegovi moči, preden je izgubil vid, dar govora in sposobnost premikanja. V zadnjih letih svojega življenja je bil oče Damijan deležen ponižanj in osebnih preizkušenj. Nek ameriški protestantski duhovnik ga je obtožil neprimernega vedenja, saj je takrat veljalo, da je gobavost spolno prenosljiva bolezen. Oče Damijan se je zapletel v spore s svojimi redovnimi predstojniki in se ubadal z mislijo, da je bilo njegovo življenjsko poslanstvo povsem zgrešeno.

Na koncu so njegovi sobratje pripotovali na otok, da bi umirajočemu duhovniku podelili poslednje zakramente. Spomladi leta 1889 je oče Damijan svojim prijateljem zaupal, kako verjame v Božjo voljo, da bližajoče se velikonočne praznike ne preživi na otoku Molokaj, pač pa v nebesih. Za posledicami gobavosti je umrl v velikem tednu, 15. aprila 1889.

Sveti Damijan z Molokaja je bil za blaženega razglašen leta 1995, leta 2009 pa ga je papež Benedikt XVI. razglasil za svetnika.