»De pravi Bog se kliče Bog ljubezni«
»De pravi Bog se kliče Bog ljubezni«
V galeriji Družina smo vam pripravili dva dogodka, ki bosta trajala še skoraj ves december: Adventno-božični knjižni sejem in razstavo Opuščene brazde Bogdana Čobala.

3. decembra 1800 se je v družini Prešeren v Vrbi rodil prvi sin. Foto: Alenka Žnidar
Vabljeni v galerijo Družina!
V galeriji Družina smo vam pripravili dva dogodka, oba pa bosta trajala še skoraj ves december: Adventno-božični knjižni sejem z izjemnimi popusti in razstavo Opuščene brazde akademskega slikarja Bogdana Čobala (na ogled že danes, 3. decembra, uradno odprtje pa bo jutri).
Ob obletnici rojstva največjega slovenskega pesnika, Franceta Prešerna, so po vsej Sloveniji mnoge brezplačne prireditve. Za nekatere so kljub temu potrebne brezplačne vstopnice.

Na sejmu boste lahko kupili tudi knjigo Ekonomija dobrega in zla češkega ekonomista Tomáša Sedláčka, ki je bila na Slovenskem knjižnem sejmu izbrana za najboljšo poslovno knjigo, pri kuhanju in peki prazničnih dobrot vas bosta vodila sestra Nikolina in podutiški župnik Marko Čižman, sveti Miklavž pa lahko otrokom prinese knjige z navdihujočimi zgodbami, kot sta Miklavž je tu! in Tinka2.

Bog je Ljubezen
Današnji dan leta 1800 se je pri Ribičevih v Vrbi na Gorenjskem rodil prvi sin, sicer tretji otrok. Čeprav se mladi France Prešeren ni menil za materino željo, da bi postal duhovnik, pa je svojo največjo lirsko-epsko pesnitev posvetil prav krščanski veri. V Krstu pri Savici je izrazil, da je Bog Ljubezen, Stvarnik, ki je poslal svojega sina, da bi »otel naróde in osrečil«.
Takole je opisal, kako se je Bogomila spreobrnila iz poganske v krščansko vero:
En dan sem Prašah šla po vojske sreči,
al skozi se še ni sklenila z vami;
učil ljudi je mož bogaboječi,
duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami:
kako nas vstvaril vse je Bog narveči,
kak greh prišel na svet je po Adámi,
kak se je božji sin zato učlovečil,
de bi otel naróde in osrečil.
De pravi Bog se kliče Bog ljubezni,
de ljubi vse ljudi, svoje otroke,
de zemlja, kjer vijó viharji jezni,
je skušnje kraj, de so naš dom visoke
nebesa, de trpljenje in bolezni
z veseljam vred so dar njegove rôke,
de čudno k sebi vód' otroke ljube,
de ne želi nobenega pogube.
De ustvaril je ljudi vse za nebesa,
kjer glorja njega sije brez oblaka,
oko ni vidlo, slišale ušesa
veselja, ki izvoljene tam čaka,
de spróstenim bo vseh težav telesa
se srečnim izpolnila volja vsaka,
de bodo tamkej božji sklepi mili
té, ki se tukaj ljubijo, sklenili.



