Publicistična angažirnost dr. Ivana J. Štuheca je svojevrstna “zvezda stalnica” slovenske medijske pokrajine. Da se je odločil svojo duhovniško pot “začiniti” tudi s takim delovanjem, je po svoje čisto logično, je na vprašanje, kako je stopil na publicistično pot, odgovoril dr. Štuhec: krščanstvo se je od vsega začetka opredeljevalo do družbenih vprašanj, ki se jim tudi sam kot moralni teolog in predavatelj družbenega nauka Cerkve posveča na strokovni in tako tudi publicistični ravni. Že sicer ga je od srednješolskih let dalje zaznamovala žilica za oprazovanje in vrednotenje družbenega in političnega življenja.

Da je kot prodoren, argumentativno dosleden mislec dobrodošel gost v zelo različnih medijih, je potrdila urednica informativnega programa na POP TV Špela Šipek. Čeprav se morda zdi, da je odločitev komercialne televizije, da dr. Štuheca povabi kot rednega sodelavca, sad pragmatične odločitve, katere cilj je večja gledanost, je Šipkova Štuhečevo sodelovanje najprej umestila v prizadevanje za večjo pluralizacijo medijskega prostora. POP TV se je namreč odločil, da ponudi komentatorski prostor čim širšemu krogu ljudi, tako tudi predstavnikom Cerkve, ki so v slovenski družbi pomembni mnenjski voditelji.

A so pogosto tudi tarče čudaških medijskih izpadov, o čemer je med drugim govoril urednik tržaško-goriškega katoliškega tednika Novi glas Jurij Paljk. Za italijanske razmere je namreč nepojmljiv tako izrazito odklonilen odnos do Cerkve, kot ga kaže velik del slovenskih vodilnih medijev. V Italiji celo velja, da najboljši in najvplivnejši vatikanisti pišejo za časnike, ki so glede na uredniško usmeritev umeščeni na levico – od njih se lahko profesionalnega odnosa do Cerkve učijo tudi katoliški pisci. Prav tako velja, da v istih medijih najvidnejša kolumnistična mesta dobivajo v katolištvu zasidrani pisci, kot so (bili) kardinal Carlo Maria Martini, kardinal Gianfranco Ravasi, Vittorio Messori. Po drugi strani pa je, kot opozarja Paljk, res, da se tudi v Italiji medijsko katolištvo slabo “prodaja”. Kot anekdoto je navedel besede kolega, ki ureja videmski tednik La Vita Cattolica: Če bi iz naslova vrgel besedo “katoliško” (življenje namreč), bi prodal 10.000 izvodov več, mu je dejal.

Katoliški mediji imajo že sicer v medijski pokrajini, ki jo v veliki meri zaznamuje črnogledost, pikrost in nihilizem, svojevrsten “hendikep”, saj ne morejo posegati po takih prijemih, ki pa se očitno najbolje prodajajo. Zakaj sploh prevladuje prepričanje, da je (le) slaba novica v resnici (komercialno) dobra novica; zakaj je katastrofizem tisti, ki očitno “vleče”? V tej drži, kot je ugotavljal dr. Brane Senegačnik, mediji niso tako avtonomna institucija, kot se morda zdi: res so pomembni soustvarjalci družbe, a hkrati v svoja jadra lovijo veter prevladujočega družbenega razpoloženja, ki je dejansko nagnjeno k črnogledosti. Po svoje je to nekakšna “perverzna” drža, ki pa je predvsem izraz tega, da nam manjka realen stik z življenjem. Tako se dogaja, da nihamo iz skrajnosti v skrajnost: še ne tako dolgo nazaj, smo jadrali na valovih prepričanja, da živimo v zgodbi o uspehu, v kateri je glavno geslo “imejmo se fajn”, a kmalu se je izkazalo, da gre za izrazito površinsko dojemanje življenja. Odgovor na to spoznanje pa je nihaj v skorajda histerično črnogledost. Seveda to ni le slovenski pojav. Nihanje iz svetlega v temno je globalna značilnost; vse to se dogaja v določenem kulturnem ozračju, ki je samo po sebi problematično, ker je nerealno. Gre torej za eno izmed pomembnih vprašanj sodobne kulture na sploh.

Dobro obiskana Družinina Debatna kavarna knjižnega se je seveda dotaknila še drugih vprašanj; več o njih pa v tiskani izdaji Družine.