Kako dobro v resnici poznamo »dečka iz Milana«? V pričakovanju njegove kanonizacije Karlovo človeško plat nekoliko bolj osvetljuje dokumentarec, predstavljen v letošnji pomladi, s katerim naj bi presegli stereotipe, ki zaznamujejo življenje skorajšnjega prvega »milenijskega svetnika«, vanj pa so se poglobili tudi pri časniku The Economist.

Zgodba o mladeniču iz Milana, ki je umrl v starosti 15 let, zdaj pa je v trenirki in športnih copatih pokopan v Assisiju, se je hitro razširila po vsem svetu: od njegovega vsakdanjega videza do spletne strani, posvečene evharističnim čudežem … Z njegovim zgledom se lahko poistovetimo, še zlasti je blizu mladim. 

Toda poleg zdaj že znanih nazivov, ki so jih ljudje nadeli Karlu, od svetnika v supergah do Božjega vplivneža, si novi dokumentarni film prizadeva razbiti stereotipe o mladem Karlu Acutisu in osvetliti njegovo življenje s treh različnih vidikov, pišejo vatikanski mediji.

V novem dokumentarcu so o Karlu spregovorili njegova mati, učitelj in zdravnica. FOTO: Vatican Media

Tudi svetniki so bili ljudje

Edmundo Reyes, izvršni producent dokumentarnega filma Deček iz Milana, je v pogovoru za vatikanske medije povedal, kako je ekipa prejela novico o Karlovi kanonizaciji med snemanjem pogovora z njegovo materjo Antonio. »Z materjo svetnika se ne pogovarjaš prav pogosto,« je bil navdušen Reyes in pojasnil, da je Antonia med njihovim pogovorom prejela klic iz Vatikana in ga delila z ekipo.

Karlo je bil takrat že izbran za naslednjo osebnost dokumentarne serije, ki temelji na resničnih svetnikih ter pripoveduje zgodbe svetnikov in prihodnjih svetnikov. Medtem ko so svetniške osebnosti pogosto prikazane kot superjunaki, je Reyes z ekipo pri svojem projektu želel ubrati drugačno pot: svetnike želijo »prikazati kot ljudi, ne da bi jih počlovečili, ampak da bi jih prikazali takšne, kakršni so bili, ljudi, ki so živeli, sanjali, se smejali, jokali, kot ljudi, s katerimi imamo nekaj skupnega«. Na ta način bi gledalci lahko videli, da svetost ni nekaj, kar je namenjeno le peščici, pač pa vsem.

Dr. Mercedes v dokumentarcu ponuja pogled v Karlovo življenje po tem, ko so mu diagnosticirali levkemijo in ga zdravili s kemoterapijo.

Mati, učitelj in zdravnica

O italijanskem najstniku je bilo napisanih že več knjig in posnet še najmanj en film, v najnovejšem dokumentarcu pa je njegova zgodba predstavljena s treh različnih vidikov: matere, učitelja in zdravnice. Izbrani so bili zato, ker vsak izmed njih omogoča vpogled v določen vidik Karlovega življenja.

Njegova mati je bila naravna izbira: posredovala je vpogled v vsakdanje življenje najstnika v domačem okolju. Druga oseba v dokumentarcu naj bi Karla videla izven doma, s prijatelji, stran od starševskega vodstva - Fabrizio Zaggia je bil Karlov srednješolski učitelj verouka.

Reyes poudarja, kako je Zaggia »vse stvari, ki jih vemo o Karlu, videl drugače«, spominjal se je trenutkov, ki Karla prikazujejo kot povsem vsakdanjega najstnika. Učitelj se spominja, kako Karlo včasih ni opravil šolskih obveznosti in ko ga je vprašal, zakaj, je mladenič odvrnil, da ima za početi pomembnejše stvari. Šele po najstnikovi smrti, ko je izvedel, kako rad je Karlo pomagal ubogim, je Zaggia razumel, kaj je pomenil njegov odgovor.

Ekipa je k sodelovanju povabila tudi »nekoga iz zadnjih dni njegovega življenja, saj smo želeli videti, kako se je Karlo vedno bolj približeval Bogu«. In tako so izbrali dr. Mercedes, ki v dokumentarcu ponuja pogled v Karlovo življenje po tem, ko so mu diagnosticirali levkemijo in ga zdravili s kemoterapijo. Dr. Mercedes je videla, »kako je trpel in kako je vse to trpljenje daroval Gospodu«, obenem pa je bila priča »miru, ki je izhajal iz njegovega odnosa z Bogom« v tem zahtevnem obdobju.

Kako dobro v resnici poznamo »dečka iz Milana«? FOTO: Vatican Media

Onkraj superg in tehnologije

Po Reyesevih besedah je dokumentarni film Deček iz Milana več kot le preprosta pripoved o življenju Karla Acutisa: razbija stereotipe, ki so postali del njegove zgodbe. Reyes recimo ni dobil vtisa, da je bil Karlo tako zelo navdušen nad računalniki in da je bil povsem vpet v tehnologijo. Kot pravi, film Karla prikazuje v njegovem bistvu: njegovo ljubezen do evharistije, ljubezen do ubogih, kako je videl Kristusa v vseh ljudeh v stiski.

Med Karlovimi prijatelji so tudi takšni, ki si še vedno težko predstavljajo, kaj je bilo na najstniku Karlu tako posebnega, tako »svetniškega«.

Drugačen pogled

Nekoliko drugačen pogled na »prvega milenijskega svetnika« pa ponuja The Economist, kjer so za sogovornike poiskali še druge osebe iz Karlovega življenja, ki so mladeniča spremljali in se z njim družili v različnih okoliščinah. Med njimi so tudi takšni, ki si še vedno težko predstavljajo, kaj je bilo na najstniku Karlu tako posebnega, tako »svetniškega« - kar pa mladeniča morda še bolj približa vsem tistim, ki naj bi jim bil zgled.

Avtor prispevka, ki se je poglobil v Karlovo življenje, je med drugim govoril z njegovim najboljšim prijateljem Federicom Oldanijem: ta je sogovorniku zaupal, da se mu Karlo nikoli ni zdel pretirano »pobožen«, pravzaprav naj sploh ne bi vedel, da je veren. Federico danes živi v Milanu, s Karlom pa sta se spoprijateljila pri enajstih letih, ko sta oba obiskovala zasebno šolo v prestižni milanski soseski. Po njegovih besedah je Karlo z družino takrat živel v velikem stanovanju, z nekoliko zadržanim očetom in odprto, zgovorno materjo ter hišnimi pomočniki, ki so skrbeli za gospodinjstvo. Zelo rad je spremljal ameriško serijo »Simpsonovi«.

Drugi Karlov prijatelj, Michele del Vecchio, je časnikarju zaupal, da je Karlo »svoje različne plati razkrival različnim ljudem« in ni bil »nekdo, ki bi svoja zanimanja vsiljeval drugim«. Tako Oldani kot del Vecchio sta Karla pogosto obiskala na njegovem domu, kjer so skupaj gledali zabavne video posnetke. Oldani pa se tudi spominja, kako je Karlo nekoč med sproščenim pogovorom s prijatelji izjavil, da nasprotuje predzakonskim spolnim odnosom. Prijatelji so ga začeli izzivati, Karlu naj bi postalo neprijetno, zato so raje spremenili temo.

Oldani je v pogovoru za The Economist tudi povedal, da se Karlo z njim ni nikoli pogovarjal o Jezusu. Federico je vedel, da Karlo izhaja iz krščanske družine, »kulturno krščanstvo« je bilo takrat nekaj običajnega, ni pa vedel, da je njegov prijatelj »globoko veren«. Ko mu je nekoč omenil, da pripravlja spletno stran, na kateri bo beležil evharistične čudeže, je bil Federico prepričan, da Karlo to počne zaradi svojega navdušenja nad računalniškim programiranjem.

Vse različne poglede na skorajšnjega svetnika povezuje eno neizpodbitno mnenje: Karlo je bil neobičajno prijazen najstnik. FOTO: Vatican Media

»Znamenje zvestobe prijatelju«

Vse različne poglede na skorajšnjega svetnika pa tudi po navedbah zapisa v The Economist povezuje eno neizpodbitno mnenje: Karlo je bil neobičajno prijazen najstnik, ki se ni nikoli norčeval iz svojih vrstnikov. Ob njem so se vsi prijatelji vedno počutili sprejete.

Slovo od Federica in Micheleja je bilo nenadno: fantje v gimnazijskih letih niso bili več sošolci, zato so skupaj preživeli manj časa. Ko sta prijatelja na začetku drugega letnika znova poskusila stopiti v stik s Karlom, sta izvedela, da je zbolel za levkemijo. Želela sta ga obiskati v bolnišnici, pa je bil že tako šibak, da ni več sprejemal obiskov. Kmalu zatem je umrl.

Pred pogrebom sta bila Federico in Michele povabljena na Karlov dom, da bi se poslovila od njegovega mrtvega telesa. Oba sta šele na pogrebu spoznala Karlovo plat, ki jima je prijatelj med druženjem ni nikoli predstavil: župnik je govoril o Karlovi dejavni pomoči v domači župniji, mnogi ljudje so v žalno knjigo zapisovali verska sporočila.

Nekaj let po Karlovi smrti je njegova mati Antonia oba prijatelja seznanila z namero, da želijo za Karla sprožiti kanonizacijski postopek, in ju prosila za pričevanje. Čeprav nista dejavna kristjana, sta prošnji ugodila, »kot znamenje zvestobe pokojnemu prijatelju«.

Karlova starša si želita, da bi njun sin mlade rodove navdihnil s svojo iskreno ljubeznijo do Cerkve.

Most med Cerkvijo in mladimi

Karlova mati Antonia se najbolj spominja sinove svetniške plati in po besedah avtorja prispevka v The Economist ne spodbuja spominov, ki bi njenega sina predstavljali v drugačni luči. Z veseljem spodbuja češčenje svetniškega najstnika, ki ga je sprejela tudi vesoljna Cerkev, saj je to odlična priložnost za gradnjo mostov med starodavno ustanovo in sodobno mladino. Karlova starša si želita, da bi njun sin mlade rodove navdihnil s svojo iskreno ljubeznijo do Cerkve.