Prav ta nasmešek je spominjal na Janeza Pavla I. Ko nas je spomnil, da v Italiji tisti dan praznujejo pompejsko Mater Božjo, in z vsemi na trgu in pred ekrani zmolil zdravamarijo, je spomnil na papeža Janeza Pavla II., ki se je celo na grbu podpisal s »Totus tuus«, da je ves Marijin. Potem se je oprl na sv. Avguština, ki je bil silno pri srcu papežu Benediktu XVI., in z njima povedal, da je za nas pastir, z nami pa ovca v Kristusovi čredi. Nikakor pa ni pozabil na hvaležnost do svojega predhodnika, ki mu je zaupal kardinalsko službo in skrb za škofe, in se zahvalil papežu Frančišku.

Tako se je že v svojih prvih besedah močno povezal z vsemi svojimi neposrednimi predhodniki, s katerimi se je srečeval, saj je kot študent in pozneje kot generalni prior bival le tri korake od meje z Vatikanom. Obenem pa je s svojim nastopom pokazal, da ne bo kopija nobenega od njih. Njegovo ukoreninjenost v avguštinsko tradicijo, ki ovrednoti izročilo cerkvenih očetov, je mogoče prepoznati tudi v tem, da pozna in redno navaja citate iz del krščanskih avtorjev prvih stoletij. Po Avguštinu, ki ga je citiral v nastopnem nagovoru, je v prvi homiliji naslednji dan v Sikstinski kapeli pred svojimi volivci navajal Ignacija Antiohijskega, ki je pisal Rimljanom kmalu po letu 100, pri prvi nedeljski opoldanski molitvi na Trgu sv. Petra pa je navedel Gregorija Velikega, ki je sedel na istem sedežu okoli leta 600. A ne le citati, mnoge misli novega papeža temeljijo na plemeniti patristični tradiciji, ki jo še posebej goji akademska ustanova Patristični inštitut Augustinianum, ki stoji tik ob generalni kuriji avguštincev, od koder je p. Prevost vodil ves red in tudi inštitut kar dvanajst let, potem pa je kot kardinal imel v oskrbi cerkvico sv. Monike, ki je tudi del tega kompleksa.

Njegovo ukoreninjenost v avguštinsko tradicijo, ki ovrednoti izročilo cerkvenih očetov, je mogoče prepoznati tudi v tem, da pozna in redno navaja citate iz del krščanskih avtorjev prvih stoletij.

Mislim, da ne pretiravam, če domnevam, da so marsikje po svetu že ponatisnili Avguštinove Izpovedi, kajti pričakovati je, da bo Leon XIV. izzval obnovljeno zanimanje za to vrhunsko delo izpred 1600 let, ki je ena sama molitev Bogu, ki z usmiljenjem in potrpežljivostjo kliče človeka k sebi, saj ga je ustvaril k sebi, in slednjič prebije njegovo gluhoto, da človek po vsem nemiru, ki ga razkraja, najde počitek v Bogu. Poiščite še vi to knjigo, če je spravljena na kaki oddaljeni polici …

Komentar p. Mirana Špeliča je objavljen v novi številki tednika Družina (20/2025).