Poznali so ga njegovi volivci, nekateri škofje, ki so imeli z njim opravka na dikasteriju, njegovi tamkajšnji sodelavci, njegovi sobratje avguštinci, njegovi nekdanji škofljani …, milijoni gledalcev pa ne. In stopil je pred nas s preprostim nasmeškom in se začel predstavljati …

Prav ta nasmešek je spominjal na Janeza Pavla I. Ko nas je spomnil, da v Italiji tisti dan praznujejo pompejsko Mater Božjo, in z vsemi na trgu in pred ekrani zmolil zdravamarijo, je spomnil na papeža Janeza Pavla II., ki se je celo na grbu podpisal s »Totus tuus«, da je ves Marijin. Potem se je oprl na sv. Avguština, ki je bil silno pri srcu papežu Benediktu XVI., in z njima povedal, da je za nas pastir, z nami pa ovca v Kristusovi čredi. Nikakor pa ni pozabil na hvaležnost do svojega predhodnika, ki mu je zaupal kardinalsko službo in skrb za škofe, in se zahvalil papežu Frančišku.

Tako se je že v svojih prvih besedah močno povezal z vsemi svojimi neposrednimi predhodniki, s katerimi se je srečeval, saj je kot ...