Danes je Černobil zaprt, vstop v uradno cono izključitve, ki je postala eden največjih rezervatov divjih živali v Evropi, pa strogo omejen. Zaradi vojne v Ukrajini se je varnostno tveganje znova povečalo. Februarja 2025 je namreč ruski dron povzročil luknjo v zunanji oblogi sarkofaga.

Jedrska elektrarna Černobil, ki stoji približno 130 kilometrov severno od Kijeva in 20 kilometrov južno od meje z Belorusijo, je bila pred nesrečo eden največjih in najpomembnejših energetskih objektov v Sovjetski zvezi. Kompleks so sestavljali štirje delujoči jedrski reaktorji tipa RBMK-1000. Prvi dve enoti sta bili zgrajeni med letoma 1970 in 1977, enoti 3 in 4 pa so dokončali leta 1983. Vsak reaktor je imel moč 1000 MW, kar je pomenilo skupno zmogljivost 4000 MW, medtem ko sta bila peta in šesta enota še v gradnji. Reaktorji so bili zasnovani tako, da so poleg proizvodnje električne energije omogočali tudi pridobivanje plutonija za vojaške namene. 

Jedrska elektrarna Černobil je bila pred nesrečo eden največjih in najpomembnejših energetskih objektov v Sovjetski zvezi.

Za razliko od zahodnih reaktorjev so uporabljali grafit kot sredstvo za upočasnjevanje nevtronov in lahko vodo za hlajenje. Ključna značilnost in hkrati velika pomanjkljivost je bila odsotnost armiranobetonske zgradbe, ki bi v primeru nesreče zadržala radioaktivne snovi. Za hlajenje reaktorjev so ob reki Pripjat zajezili umetno jezero s površino 22 kvadratnih kilometrov. Černobil je veljal za eno najzmogljivejših elektrarn v Evropi, njegovo obratovanje pa je podpiralo hitro rastoče industrijske potrebe. Za zaposlene in njihove družine so le tri kilometre stran zgradili sodobno mesto Pripjat, kjer je pred katastrofo živelo približno 49.000 ljudi.

Kaj se je zgodilo tisto usodno noč?

Vse se je začelo kot rutinski varnostni test. Inženirji so želeli rešiti kritično varnostno pomanjkljivost, ki je bila povezana s hlajenjem jedra. Jedrski reaktor namreč potrebuje stalno hlajenje, tudi ob popolnem izpadu električnega napajanja. Za to naj bi poskrbeli dizelski generatorji, ki pa so potrebovali od 60 do 75 sekund, da so dosegli polno moč. Ta »minutna vrzel« je predstavljala resno tveganje. Predvidevali so, da bi lahko rotacijska energija turbine, ki se po zaprtju pare še vedno vrti, zagotovila dovolj elektrike v ključnih sekundah. Podobne teste so v preteklosti že izvajali (neuspešno), zato so želeli domnevo dokončno preveriti. 

Inženirji so želeli rešiti kritično varnostno pomanjkljivost, ki je bila povezana s hlajenjem jedra.

Test bi se moral začeti že popoldne 25. aprila, vendar je kontrolor kijevskega električnega omrežja zahteval, da elektrarna ostane vključena zaradi povečane večerne porabe. Ta na videz nepomembna malenkost je že tlakovala pot katastrofi: test je morala izvesti nočna izmena, ki nanj ni bila pripravljena in ni prejela jasnih navodil. Zaradi delovanja pri nizki moči se je v jedru nakopičil ksenon, ki deluje kot nevtronski strup za jedrsko reakcijo, kar je otežilo upravljanje reaktorja.

Veriga napak, ki je razstrelila reaktor

Ko so operaterji začeli zniževati moč, je ta nenadoma padla skoraj na nič. Da bi reaktor znova stabilizirali, so v nasprotju z varnostnimi pravili izvlekli skoraj vse kontrolne jedrske gorilne palice. Reaktor je postal izjemno nestabilen, vendar so se nadzorniki kljub temu odločili, da bodo nadaljevali preizkus. Ob 1:23:04 se je test uradno začel. Zaradi zmanjšanega pretoka vode se je v reaktorju začelo tvoriti preveč parnih mehurčkov. Ker je imel sovjetski reaktor RBMK tako imenovani pozitivni parni koeficient, so ti mehurčki njegovo moč še povečali, namesto da bi jo zmanjšali. Ko so operaterji spoznali, da moč nevarno narašča, so ob 1:23:40 pritisnili gumb za zaustavitev v sili (AZ-5), ki v jedro spusti vse kontrolne palice. 

Tu pa se je pokazala usodna konstrukcijska napaka: kontrolne palice so imele na konicah 4,5-metrske grafitne podaljške za povečanje učinkovitosti reaktorja. Namesto da bi jedrsko reakcijo ustavile, so jo v prvih sekundah dejansko močno pospešile, kar je povzročilo uničujoč skok moči. Ta je v trenutku poskočila na več kot desetkratnik običajne vrednosti. Ogromen tlak pare je razstrelil 1000-tonski pokrov reaktorja in uničil stavbo. Takoj zatem je sledila še druga, močnejša eksplozija, ki je v ozračje izvrgla goreč grafit in radioaktivne snovi. Noč, ki se je začela kot rutinski preizkus, se je končala s desetdnevnim požarom in oblakom sevanja, ki je zajel večji del Evrope ter trajno zaznamoval življenja milijonov ljudi.

Reševanje brez zaščite: kaos, molk in izjemen pogum

Takoj po eksploziji se je začelo mrzlično in izjemno nevarno reševanje, ki so ga zaznamovali kaos, nepoznavanje nevarnosti in neverjeten pogum posameznikov. Prvi so na prizorišče pridrveli gasilci, ki so brez zaščite pred sevanjem več ur gasili požare na strehi, da bi preprečili širjenje ognja na sosednje reaktorje. V naslednjih dneh so piloti helikopterjev v tisočih poletih nad goreče jedro odvrgli približno 5.000 ton materiala (peska, gline, bora), trije pogumni inženirji pa so se spustili v radioaktivne kleti, da bi ročno izpraznili zbiralnike vode in preprečili novo uničujočo eksplozijo. 

Že v prvih tednih je 28 delavcev in gasilcev umrlo zaradi akutne radiacijske bolezni.

Evakuacija bližnjega Pripjata se je zaradi prikrivanja informacij začela šele 36 ur po nesreči. Za sanacijo območja so sovjetske oblasti mobilizirale okoli 600.000 tisoč »likvidatorjev« – civilistov in vojakov, ki so v nečloveških razmerah odstranjevali radioaktivne ostanke. Že v prvih tednih je 28 delavcev in gasilcev umrlo zaradi akutne radiacijske bolezni. Pri prebivalstvu pa je bila najizrazitejša posledica rak ščitnice – do leta 2015 so pri tistih, ki so bili ob nesreči otroci ali mladostniki, diagnosticirali skoraj 20.000 primerov te bolezni. Danes ima približno sedem milijonov ljudi status »černobilske žrtve«.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (04/2026).