Evropski jazbec naseljuje skoraj celotno Evropo. Manjka na skrajnem severu Skandinavije in v visokogorju. Na vzhodu ga omejuje reka Volga. Najraje ima mozaično pokrajino z gozdovi in travniki. Tako kot lisice so se tudi jazbeci dobro prilagodili življenju v bližini človeka.

Jazbeci se dobro prilagodili življenju v bližini človeka.

V zadnjih letih so imeli z njimi težave na Nizozemskem, kjer naj bi jih živelo približno 7.000. Nekateri so se naselili v železniških nasipih in s tem ogrozili varnost železniškega prometa. Zaradi tega so morali že večkrat zapreti zelo prometno progo med jugom in severom države. Jazbec je na Nizozemskem zaščiten, zato so morali železniški delavci pred začetkom popravil dobiti dovoljenje za njegovo preselitev. Preden so vse uredili, je minil teden ali več. Zgradili so jim nadomestne jazbine, da bi jih odvrnili od nadaljnjega spodkopavanja železniških tirov. S podobnimi težavami se srečujejo tudi v Angliji, kjer jazbeci kopljejo rove pod cestami ter živijo v parkih in stanovanjskih naseljih.

Dolg seznam jedi

Jazbec spada med zveri in je naša največja kuna. V nekaterih značilnostih spominja na medveda: hodi po celih podplatih, ima zakasnjeno ugnezditev zarodka in pozna zimsko mirovanje. Je vsejed: prehranjuje se z raznoliko hrano, ki je odvisna od letnega časa. Njegov plen so manjši sesalci, kot so miši in rovke, rad ima tudi žuželke, polže, dvoživke, jajca in ptičje mladiče ter mrhovino. Uživa tudi rastlinsko hrano: jagodičje, žita, korenine, gomolje in sadje. Njegov najpomembnejši vir hrane so deževniki. Kmetom povzroča precej nevšečnosti z obiski koruznih njiv in vinogradov. Jazbec je eden redkih plenilcev ježa, saj ima debelo kožo in dolge kremplje, s katerimi je kos njegovim bodicam. Na lov se odpravi predvsem ponoči, zato ima dobro razvit voh in sluh, medtem ko je njegov vid slabši.

Njegov najpomembnejši vir hrane so deževniki.

Jazbec je dolg približno 90 centimetrov in ima kratek rep. Njegovo telo je čokato, po hrbtu je sivo, trebuh pa je temnejši. Na beli koničasti glavi izstopata dve široki črni progi, ki se vlečeta od smrčka prek oči do majhnih ušes. Noge so močne, kratke in črne ter prilagojene kopanju. Po potrebi lahko tudi pleza po drevju in plava.

Red in čistoča

Jazbeci svoja bivališča – jazbine, izkopljejo pod zemljo, najpogosteje v peščenih tleh. V dinarskih gozdovih pogosto uporabijo manjše kraške jame. Jazbine so obsežni podzemni sistemi, dolgi tudi več kot sto metrov, z razširitvami in mnogimi vhodi. V njih lahko več let živijo različne generacije. Včasih si jo delijo tudi z lisicami in mišmi. Rove redno čistijo. Staro steljo, listje, travo in mah vsako pomlad pred kotenjem zamenjajo z novim. Iztrebke puščajo zunaj na točno določenem mestu. Veliko časa porabijo za nego kožuha, iz katerega odstranjujejo zajedavce, umazanijo in odmrlo dlako. Jazbeci ne poznajo zimskega spanja, vendar pozimi zmanjšajo svojo aktivnost. Kjer so zime hude, jih dalj časa ni na spregled. Poleti in jeseni si naberejo maščobne zaloge in takrat lahko tehtajo tudi več kot dvajset kilogramov, medtem ko so spomladi precej lažji.

Posebnež

Jazbec spolno dozori pri dveh letih. Po parjenju, ki poteka med februarjem in majem, sledi začasna ustavitev razvoja zarodka. Ta se nadaljuje šele decembra, ko se oplojeno jajčece ugnezdi v maternico. Mladiči se skotijo po približno sedmih tednih, običajno med januarjem in marcem. V leglu je do pet slepih mladičev, ki ostanejo v jazbini še približno dva meseca.

Jazbeci živijo v družinskih skupinah, imenovanih klani, ki lahko štejejo več odraslih osebkov. V skupini vlada hierarhija. Pari se večinoma le glavni samec z eno samico, ostali pomagajo pri vzreji mladičev. Velikost teritorija je odvisna od količine hrane in se giblje med desetimi in 150 hektarji.

Jazbece so v preteklosti pogosto lovili za razvedrilo.

Jazbece so v preteklosti pogosto lovili za razvedrilo. Iz dlak so izdelovali čopiče za britje. Danes je lov nanje v mnogih državah omejen. Jazbeci lahko prenašajo govejo tuberkulozo, s katero okužijo krave in drugo živino. Poleg človeka sta njegova glavna plenilca ris in volk. Jazbeci v naravi živijo do 15 let, vendar pa približno vsak tretji mladič ne dočaka treh let. Največ jih povozijo avtomobili.

Evropski jazbec ne velja za ogroženo vrsto, saj se je uspešno prilagodil tako raznoliki prehrani kot tudi življenju v bližini človeka. Kljub temu njegovo sobivanje z ljudmi ni vedno brez težav, zato je pomembno, da razumemo in spoštujemo njegovo vlogo v naravi.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (04/2026).