Sveto pismo pravi, da ptice pod nebom živi nebeški Oče sam; podobno niso v skrbeh lilije in trave na polju, pa še vse mrgolenje tega sveta. A pazimo! Mislečemu človeku je poleg vsega tega dano tudi duhovno orodje odgovornosti.

Desetletnica okrožnice je hvaležen mejnik za pregled uspehov, za analizo stranpoti in pogled naprej. Seveda dejavnosti za nazaj in naprej lahko prepustimo Svetemu sedežu; naj se sedanji papež Leon XIV. sam odloča, kako naprej. A v duhu človeku pristne odgovornosti tega ne moremo storiti. Poti nazaj ni. Katoliška Cerkev se je dejavno vključila v procese skupnega doma z duhovno dimenzijo, ki smo jo na tem področju desetletja pogrešali. In Katoliška cerkev smo mi, isti, ki smo postavljeni v to stvarstvo. Za odgovore v najboljšo možno pravo smer nas je pripravljalo preteklo desetletje. Kam bo peljalo naslednje, je odvisno od nas.

Iskanje vzrokov propadanja okolja

Prihodnje desetletje bomo prvo poglavje prepuščali naravoslovju. Vendar ker »človeško in naravno okolje propadata skupaj«, bomo pozornost morali nameniti vzrokom, pravi papež v 41. točki. Obravnava torej stanje narave in vzporednice z negativnimi družbenimi spremembami. Ker je narava dinamična in ker je človeka misel prav tako dinamična, od znanosti upravičeno pričakujemo nadaljevanje poglobljenih analiz vsega spreminjanja. Tudi kritične presoje, kjer je potrebno.

Desetletnica okrožnice je hvaležen mejnik za pregled uspehov, za analizo stranpoti in pogled naprej. FOTO: Jurij Dobravec

Ime drugega poglavja, »Evangelij stvarjenja«, bo klicalo teologe. »Ob vztrajanju, da je človek Božja podoba, ne smemo pozabiti, da ima vsaka stvaritev svojo nalogo in da ni nobena odveč« (§84). Ob pomenu in smislu stvarstva se bo pospešeno odpiralo Sveto pismo, kjer na neposreden ali pesniški način govori o naravi in živih bitjih, modrosti in človekovem odnosu do stvarstva. Dodatno se bodo odpirala vprašanja o dojemanju in naukih cerkvenih očetov in tradicije Cerkve. Verjetno bo najtrši etični oreh iskanje resnice o t. i. naravnem zlu, človeškem trpljenju torej, ki naj bi ga povzročale negativne sile mikro- in makrokozmosa. So po nauku Laudato si' te sile še »odveč«, ali jih bomo začeli obravnavati bolj vključujoče?

Besede tretjega poglavja bodo še globlje zarezale v korenine krize sedanjega časa, v prevladujočo paradigmo tehnokracije. Papež Frančišek je sicer s hvaležnostjo spremljal tehnološki napredek, a v njem prepoznaval tudi pot v potrošništvo oziroma »praktični relativizem« (§122), ki daje prednost metodi pred bistvom in vsebino. Se bomo v prihajajočem desetletju uspeli zoperstaviti sodobnemu antropocentrizmu, v katerem tehnokracija vidi naravo kot neobčutljivo sestavljanko objektov za izkoriščanje, nad katerimi »človeštvo ni še nikoli imelo tolikšne moči« (§104).

 Platforma Laudato Si':  laudatosiactionplatform.org FOTO: Zajem zaslona

Uganka četrtega poglavja bo celostna ekologija. Bo naravoslovje uporabo izraza »ekologija« prepustilo tudi družboslovcem in humanistom? Bomo spoznali, da s tem ekologija nič ne izgubi, in da sploh ne more biti drugačna kot celostna? Kakšna pa sploh je »necelostna« ekologija? Bomo ljudje prepoznali idejo o novi kulturi, ki se končno postavlja nasproti vse bolj prevladujočim presitosti, nekulturnemu odmetavanju in potrošništvu; idejo o »novi kulturi«, ki bo v bistvu zgolj in samo s človeku pristnim razmislekom nadgrajena »kultura« ekosistemov, ki dinamično in celostno delujejo že od vseh začetkov?

Ob 10. obletnici okrožnice Laudato si' v petek in soboto, 23. in 24. maja 2025, na Inštitut za bioetiko na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani organizira mednarodni simpozij z naslovom 10 let Laudato si': refleksija in perspektive.

Kriza, ki narekuje notranjo spreobrnitev

Resničnost je nad idejo (§201), so jasne smernice za delovanje iz petega poglavja. Mednarodne javnosti, držav in lokalnih politikov zdaj ni več treba nagovarjati, saj je »ekologija« v politiki modna. Tudi ekonomija se rada izraža zeleno. Vprašanje prihodnjih desetih let bo, »kako«, kar v duhu okrožnice pomeni, koliko bo ekologija res celostna in koliko bo resnična. Narava je namreč po vseh znanih kriterijih resnična, in človek pri svojem odnosu do stvarstva bo smel več ostajati pri diplomatskih deklaracijah, odličnih projektnih idejah in prijaznem besedičenju. Kako? Je preveč pričakovati, da bo javno življenje potrebovalo več duhovne podlage?

Vsakodnevni drobiž je le začetek spreobrnjenja, ki se bo v naslednjih desetletjih dotaknilo globljih ciljev. FOTO: Jurij Dobravec

Preteklo desetletje šestega poglavja smo se – mislim da nekoliko zmotno – osredotočali na vsakodnevne opravke, ki naj bi postali bolj prijazni do stvarstva. Skorajda na recepte, ki jih je sicer res konkretno predlagal papež. A redko je bilo opazno, da bi si človekovo srce, ki »bi rado kupovalo, imelo in uživalo« (§204), dejansko želelo manj. In ker se v svetu še naprej »množijo zunanje puščave in so tako na široko opustošene notranje« (§217), nas bo ekološka kriza odslej še bolj spodbujala h globoko notranjemu spreobračanju, ki ga papež imenuje »ekološko spreobrnjenje« (§219). Odriniti bo torej treba na globoko in delovati od znotraj, od koder ne le veš, kaj in kako, ampak tudi zakaj delaš za skupni dom. Vsakodnevni drobiž je le začetek spreobrnjenja, ki se bo v naslednjih desetletjih dotaknilo globljih ciljev: nov življenjski slog, nesebični odnos do vsega, kar nas obdaja, predvsem pa novo spoštovanje do življenja, v katerem smo po nauku svetega Frančiška in papeža Frančiška med seboj bratje in sestre tudi z bitji okrog nas (§221).

Naslov okrožnice se začne s »Hvaljen«. Smo njeno desetletje preživeli najprej v hvaležnosti, ali smo v iskanju »odgovornih« in »pristojnih« raje še naprej tarnali, da nihče nič ne naredi? »Kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo,« pravi Sveto pismo. Bi zdaj, ko smo postali dediči tako širokega nauka, kot je zapisan v okrožnici o skrbi za skupni dom, to lahko veljalo tudi za prizadevanja, ki se nanašajo na kristjanov odnos do stvarstva?