Kot smo poročali, je skrajna islamska skupina Boko Haram v Nigeriji v začetku tedna iz ujetništva izpustila 21 deklet, ki so v javnosti znana kot »dekleta iz Chiboka«. Ugrabljene so bile aprila 2014, iz vladne srednje šole v mestu Chibok v nigerijski zvezni državi Borno.

Nigerijska vlada se trenutno pogaja za izpustitev nadaljnjih 83 deklet, vendar nekatera med njimi niso pripravljena zapustiti svojih ugrabiteljev, ker se bojijo stigmatiziranja in morebitne zavrnitve v domačem kraju. Človekoljubne organizacije pa medtem opozarjajo, da dekleta, ki so že na prostosti, nujno potrebujejo široko podporo, da si bodo opomogle od duševnih in telesnih pretresov, ki so jih doživljale v ujetništvu.

Doune Porter, vodja komunikacijske službe pri Unicefu v Nigeriji, je v pogovoru za Radio Vatican spregovorila o izzivih, s katerimi se soočajo dekleta, in o tem, kako potrebno se je spominjati številnih drugih ljudi, ki so na tem območju še vedno v ujetništvu.

Doune Porter pojasnjuje, da je kljub čudovitim vestem o nedavni izpustitvi 21 deklet iz Chiboka vse skupaj šele začetek: »Dekleta, pred dvema letoma in pol ugrabljena iz Chiboka, predstavljajo vrh ledene gore. Na tisoče otrok, predvsem mladih žena in deklet, ki jih zadržuje Boko Haram, je izpostavljenih nečloveškemu ravnanju.« Po besedah Porterjeve so pogosto posiljene in prisiljene v poroko s svojimi ugrabitelji. Poleg tega jih velikokrat pretepajo, ustrahujejo in stradajo.

Po izpustitvi dekleta potrebujejo veliko medicinske in psihološke pozornosti in oskrbe. Nekatere so v času ujetništva rodile ali pa so se vrnile noseče in so zelo bolne, pa tudi slabo prehranjene. Čeprav Unicef še ni bil v stiku z 21 dekleti iz Chiboka, osvobojenimi v začetku tedna, pa so se njegovi predstavniki pogovarjali z mnogimi drugimi dekleti, ki so preživela ujetništvo pri teroristični skupini Boko Haram.

Dekleta na svobodi potrebujejo podporo predvsem na psihično-socialnem področju, da se lahko začnejo soočati s svojo izkušnjo in se znova vklapljati v življenje svojih družin in širše skupnosti. Travma, ki so jo preživele, jim včasih onemogoča vrnitev v staro življenje, saj nekaterih ljudi niso videle več mesecev, v nekaterih primerih tudi več let.

Ker so bila dekleta iz Chiboka deležne tolikšne mednarodne in medijske pozornosti, so jih pripadniki Boko Haram zavzeto varovali in stražili, da bi jim čim bolj onemogočili pobeg. Pred kratkim je nigerijska vlada pridobila velik del ozemlja, ki je bilo pod nadzorom Boko Haram, in Unicef je izrazil upanje, da bo to vodilo tudi v osvoboditev še večjega števila žena in deklet.

Ko so dekleta izpuščena iz ujetništva, je proces vnovičnega vklapljanja v družbo izjemno težak. V tradicionalnih skupnostih, kakršna je severovzhodna Nigerija, je veliko stigmatiziranja okoli spolnega nasilja. Poleg tega se morajo otroci, rojeni kot rezultat spolnega nasilja, pogosto soočati z zavračanjem in nasiljem, matere jih v veliko primerih zapustijo. »Ljudje trdno verujejo, da se bodo otroci, v katerih se preliva kri teroristov Boko Haram, ki so jih spočeli z nasiljem, prej ko slej obrnili proti skupnosti, v kateri živijo«, pojasnjuje Porterjeva. Po vrnitvi deklet se mnoge družine in ljudje v skupnosti bojijo, da so teroristi dekleta indoktrinirali in da zdaj ona predstavljajo grožnjo za skupnost. Boko Haram dekleta, predvsem otroke, zlorablja za samomorilske napadalce, kar strah v njihovih skupnostih še povečuje.«

Unicef je uspel doslej pomagati že več sto dekletom in nenehno sodeluje s tamkajšnjimi skupnostmi in verskimi voditelji, da bi jim pomagal razumeti, kaj so dekleta preživela in kakšno pomoč potrebujejo pri vnovičnem vklapljanju v družbo. Za delo, ki ga Unicef opravlja v Nigeriji, pa je namenjenih zelo malo sredstev, zato ne morejo doseči svojega cilja, pomoči najmanj 750.000 ljudem. Mednarodna javnost se po mnenju Porterjeve ne zaveda razsežnosti problema v Nigeriji, zato Unicef poskuša sredstva pridobivati tudi s pozivi preko družbenih omrežij, da bi ta prikrita kriza končno prišla do oči svetovne javnosti.

Vir: Vatican Radio
Foto: VR / Reuters