Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Denis Poniž: eseji Videnja in védenja

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 25. 11. 2023 / 10:08
Oznake: Družba, Knjiga
Čas branja: 14 minut
Nazadnje Posodobljeno: 02.12.2023 / 21:37
Ustavi predvajanje Nalaganje
Denis Poniž: eseji Videnja in védenja
Denis Poniž s svojo najnovejšo knjigo. FOTO: Ivo Žajdela

Denis Poniž: eseji Videnja in védenja

Slovenska matica je v zbirki Razprave in eseji izdala zbirko esejev dobrega poznavalca naše kulture, gledališča, poezije in družbenega dogajanja Denisa Poniža Videnja in védenja.

»Videnje in védenje, dve besedi, ki ena z drugo komunicirata, sta v nenehnem dialogu, takšnem, v kakršnem že desetletja v literarnem, pesniškem, dramskem, gledališkem in še drugih področjih ustvarja Denis Poniž, pesnik, dramatik, literarni zgodovinar,« je na predstavitvi na Slovenski matici v Ljubljani, 7. novembra 2023, dejala Ignacija Fridl.

Razkrinkava sodobne družbene laži in manipulacije

Leta 1989 je profesor za zgodovino drame na Akademiji za gledališče, film in televizijo Denis Poniž za zbirko Literarni leksikon prispeval zvezek, v katerem je strokovno proučeval in predstavil esej kot literarni žanr. V Videnjih in védenjih pa svojo strokovno vednost prenaša v esejistično formo. Zastavlja si vprašanja o svojih videnjih sveta in človeka, narave in živih bitij, literature in znanosti ter z izjemno razgledanostjo o pojavih bivanja, mišljenja in ustvarjanja, sočutjem do slehernega živega bitja, filozofsko osrediščenostjo na štiri Empedoklove snovne principe, predvsem pa s poudarjanjem etične razsežnosti človeka kot počela, s katerim se človeštvo začenja in z odsotnostjo katerega samo sebe izničuje, išče tudi odgovore nanje. S svojimi videnji in védenji razkrinkava sodobne družbene laži in manipulacije, od kapitalskih do medijskih, ter opozarja na pasti in nevarnosti nihilističnih ideoloških obrazcev.

Denis Poniž in urednica Slovenske matice Ignacija Fridl. FOTO: Ivo Žajdela

Vpogled v stanje sodobnega slovenskega človeka in družbe

Poniževa drža vidca in vedeža nikoli ni avtoritarna, ampak esejistično obrnjena k drugemu in odprta za drugega, a nas vabi k premisleku s tako globino, širino in višino, da slutimo, kako postaja za nas vse zavezujoča, v prihodnosti še želimo govoriti o slovenstvu, svetu in človeštvu. Poniževo zbirko esejev presvetljuje čuteč odnos do narave, a posebej avtorjeva ljubeča naklonjenost živalim. Ta ne izrašča iz predpisanih družbenih pravil in narekov, ampak iz neposrednega stika z živalmi od Poniževih otroških let dalje. To je ljubezen, ki se rojeva najprej iz toplih objemov staršev, raste z vzgojo, katere neprecenljiv del so cvetoči travniki in let ptic na nebu, in doseže svoj vrhunec z avtorjevim vsakodnevnim živim stikom z zemljo danes. Prav ta, fizični povratek h kmečkim koreninam slovenske kulture Denisu Ponižu omogoča tako zelo globok in temeljit duhovni vpogled v stanje sodobnega slovenskega človeka in družbe. Poniževa Videnja in védenja so apologija spomina in upor zoper pogosto politično zaukazano pozabo in nevednost, so klic k čuječnosti in čutečnosti.

Pesnik, dramatik in literarni zgodovinar

Denis Poniž je pesnik, dramatik in literarni zgodovinar. Rodil se je 20. septembra 1948 v Ljubljani, kjer je tudi študiral primerjalno književnost in literarno teorijo. Doktoriral je leta 1980 s tezo Pojav in pomen numeričnih in eksperimentalnih estetskih teorij v slovenski literaturni znanosti. Deloval je na Oddelku za svetovno književnost Filozofske fakultete v Ljubljani, na Inštitutu za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani, Zavodu za družbeni razvoj Ljubljane in kot svobodni književnik. Od leta 1986 se je habilitiral na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, leta 1988 pa je postal izredni in od leta 1996 še redni profesor za zgodovino evropske in slovenske dramatike na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Bil je tudi gostujoči profesor in predavatelj na univerzah v tujini.

Denis Poniž s svojo najnovejšo knjigo. FOTO: Ivo Žajdela

Izdal je vrsto znanstvenih in strokovnih del

Od sredine sedemdesetih let je aktivno deloval v slovenskem kulturnem življenju, bil je član uredništva Revije 2000, član literarno-gledališke skupine Pupilija Ferkeverk in tajnik eksperimentalnega gledališča Pekarna. Izdal je vrsto znanstvenih in strokovnih del s področja estetike, poezije in dramatike. Napisal je tudi razprave o teoriji eseja: Esej (1989), Razgovori sa literaturom (v hrvaščini, 1984). Obenem je Denis Poniž tudi avtor številnih esejističnih zbirk: Pot (1979), Znaki in poetike (1983), Molk in pisava (1986), Črtomirovo slovenstvo (1993), Med robom in središčem, pisma/eseji (z Vinkom Ošlakom, 2003), Trnje v Arkadiji (2006), Talijin trikotnik (2007), Severni in južni vzporedniki (2011), Nasprotja (2012), Sedem esejev za sedemdeset let (2018).

Grozi nam moralni razkroj

Poniž v knjigi ne piše le o eseju, naravi, živalih, gledališču in poeziji, ampak tudi o stanju v slovenski družbi. Čas, v katerem živimo, ni prav nič spodbuden je zapisal že na začetku knjige (str. 10–11). »Od vseh strani se slišijo glasovi, ki pripovedujejo o razkroju, globokih nasprotjih in počasnem propadu civilizacije, katere del smo, pa ne samo o eni obliki razkroja, ampak o mnogoterih: grozi nam moralni razkroj, ko nihče več ne ve, kaj je tisto, na čemer smo se pred tisočletji začeli utemeljevati, na drugi strani pa mrzlično iščemo nove moralne »zakone«, ki naj bi nadomestili stare. Ob tem se dogaja tudi razvrednotenje narave, ki jo na eni strani sistematično uničujemo, na drugi pa jo skušamo rešiti in ohraniti táko, kakršna je bila nekoč, recimo v času pred industrijsko revolucijo v devetnajstem stoletju. Poveličujemo znanost kot vsemogočno silo, a ta vsemogočna sila se velikokrat strga s povodca in se spremeni v svoje nasprotje, ki škoduje ne samo posameznikom, ampak vsemu človeštvu. Igramo se z umetno inteligenco, biološkimi orožji, ex nihilo poskušamo ustvarjati življenje, zanikamo vsakršno misel na metafiziko, ko poskušamo vse reducirati na fiziko, in s tem relativiziramo ali zanikamo vse, kar je živega. Živa bitja niso samo fizični objekti, ampak so tudi del tiste sfere, ki jo težko opišemo samo z nekaj besedami, čeprav morda zadostuje že frazem več kot le golo življenje.

Študentovo (ne)poznavanje bližnje preteklosti

Opisal je zgovorni primer, ko je pred koncem leta 2022 govoril z zelo bistrim in razgledanim študentom zgodovine (str. 29–30). »Marsikaj je vedel o dogajanju v času kulturne utesnjenosti, posebej dobro je artikuliral dejstva, ki so del političnih premikov in obratov. Ko pa sva prišla do literature iz tistega časa, se je njegovo poznavanje bližnje preteklosti končalo. Na moje začudenje ni poznal nobenega romana Vitomila Zupana, Lojzeta Kovačiča ali Marjana Rožanca, ki med drugim opisujejo prav prva povojna desetletja in njihove zagate. Zgodovinopisje že zdavnaj ni več samo brskanje po 'uradnih', dokumentih, ampak mora upoštevati kulturno klimo obravnavanega časa, ne sme pa prezreti osebnih pričevanj in spominov. In prav literatura je nenadomestljiv vir pričevanj in končno tudi podatkov o vseh tistih drobnih pripetljajih, za katere zgodovinopisje nima posluha, saj je naravnano na kardinalne dogodke in njihove protagoniste. Čeprav so v romaneskno tkivo ujeti osebni spomini in izkušnje, je okvir tudi avtentično zgodovinski. To velja tudi za romanopisce, ki sem jih omenil. Kdor želi spoznati, kakšna je bila resnična podoba tega časa, bo našel veliko tehtnih namigov prav v avtobiografski literaturi. Upam, da bo mladenič, s katerim sem se pogovarjal, kdaj prebral vsaj Menuet za kitaro na petindvajset strelov, Prišleke ali Ljubezen in tako dobil nov, dopolnjen pogled na dogajanje, ki mu ga profesorji na fakulteti očitno predstavljajo enostransko in nepopolno. Dodati moram, da taki profesorji pravzaprav ne sodijo na univerzo, saj bi moralo biti akademsko okolje kar se da daleč od ideološko oblikovanih in ozkosrčnih predavateljev, ki poznajo eno samo resnico: tisto, ki so jo »izumili« sami? In univerzitetni predavatelji bi se morali zavedati, da svojega raziskovalnega dela ne morejo preprosto reducirati na dejstva, ki so všečna določeni vladajoči politični opciji, vse tisto, kar je Drago Jančar lucidno imenoval »temna stran meseca«, pa je načrtno prezrto in zamolčano. Vedno se bo našel nekdo, ki bo poskušal odkriti, kar je ostalo namerno zakrito, zamolčano in prezrto.

Ampak Solženicin je imel srečo, da je preživel gulag ...

Za Denisa Poniža je esejist tisti »ne bodi ga treba«, ki brska po plasteh sive in zamolčane preteklosti in potrpežljivo odkriva raztresene podatke o pozabljenih ali prezrtih usodah, osvetljuje zamolčane tragične zgodbe in razkriva zablode ter neumnosti posameznikov, ki jih je opijanila oblast (str. 34–36). »Je njegova naloga iskanje resnice, pa čeprav za ceno nepopularnosti ali celo česa manj prijetnega? Odgovor je lahko samo: da! Ni oblastnika na tem svetu, od Altamire naprej, ki bi bil srečen, da mu neki nebodigatreba dreza v skrivnosti, ki so mu pomagale na oblast ali ki njegovo oblast vzdržujejo. In ni oblastnika, ki ne bi imel temnih skrivnosti, po navadi takih, s pomočjo katerih se je dokopal do oblasti in to oblast tudi krčevito brani pred podobnimi rivali. Seveda esej ni edina literarna zvrst, s katero književniki vseh dob in vseh narodov držijo ogledalo svojim oblastnikom. Taka drža je včasih celo smrtno nevarna, kajti diktatorji vseh barv niso pripravljeni poslušati kritik na svoj račun, še manj pa posmeha, s katerim jih književniki velikokrat opišejo bolje in natančneje kot vsi zgodovinski učbeniki in vse učene razprave.

V eseju se avtorji ne poskušajo skriti za zapletene in pisane metafore, kakršne uporabljajo nekatere druge literarne zvrsti, ampak svoje besedne puščice pošiljajo v samo sredico problema, tja, kjer najbolj zaboli. Samodržci so samodržci prav zato, ker ne premorejo nobene empatije in tudi niso pripravljeni poslušati kritik na svoj rovaš. Če ne gre drugače, so pripravljeni svoje kritike tudi fizično uničiti ali jih vsaj spraviti s poti, tako kot je to delal Stalin: v zapor, še raje v gulag daleč na sever Sibirije. Ali pa, kot Tito, na Goli otok. Tudi Hitler je svoje oporečniške intelektualce zaprl v koncentracijsko taborišče Dachau. In češki disidenti so za ideje praške pomladi plačali s prisilnim delom v vzhodnočeških gozdovih.

Ampak tisti književnik, ki se je zapisal resnici, ne bo utihnil, bolj ko je zavezan resnici, manj ga je strah za lastno usodo. To najlepše vidimo iz mnogih mest v Solženicinovem romanu Arhipelag Gulag, ki je več kot roman, več kot osebno pričevanje, v njem so srhljivi deli, ki bi lahko bili samostojni eseji, ne samo o perverzni stalinistični oblasti in njenih nečloveških metodah, ampak tudi o ljudeh, ki so se tej sprevrženi oblasti postavili po robu. V Solženicinovem romanu so stavki in povedi, ki nas udarijo kot udari pest v obraz, ki nas pretresejo s svojo neposredno, nemara kar surovo odkritosrčnostjo človeka, zavezanega samo čisti človečnosti in humanističnim idealom. Solženicin je med bivanjem v gulagu spoznal, kaj je pekel in kdo so v resnici hudiči, Dantejev Pekel se je v novoveški evropski zgodovini neštetokrat ponovil na nepredstavljivo krute načine. Ampak Solženicin je imel srečo, da je preživel gulag, mnogi njegovi tovariši je niso imeli in njihove kosti so pokopane v neskončni belini severnega ledu.

Knjiga Denisa Poniža Videnja in védenja. FOTO: Ivo Žajdela

Multikulturnost je samo floskula novodobnih izkoreninjencev

Naj tu povzamem le nekaj misli iz Poniževega zapisa o novodobni Ljubljani, prestolnici Slovenije (str. 42–43). »Danes od tega mentalnega kapitala, brez katerega je mesto /Ljubljana/ samo prehodna postaja, trgovsko sejmišče ali skupek brezosebnih, pustih spalnih naselij, ni ostalo nič. Novodobni oblastniki tudi v času po demokratizaciji prezirajo pojme, kot so meščanstvo, tradicija, tradicionalna umetnost, na njihovo mesto pa postavljajo razvoj, dobiček, globalna znamenja trgovskih verig, poceni turizem, nekakšne veselice s pogrošno hrano in pijačo. Sveta beseda je multikulturnost, čeprav se je v zadnjih desetletjih večkrat izkazalo, da je to samo floskula novodobnih izkoreninjencev, ljudi, ki niso ne podeželani ne meščani, predvsem pa z zaničevanjem in posmehom zavračajo vsako misel o nacionalni identiteti. To je žalostna resničnost mesta, ki so ga ugrabili prišleki z barbarsko rušilno miselnostjo, primitivnim okusom, balkansko grabežljivostjo in surovostjo. Pred desetletji bi si človek komajda lahko predstavljal, da bo mesto postalo ena glavnih točk za transport mamil z juga in vzhoda na zahod, prizorišče strelskih obračunov ob belem dnevu in nekakšnih 'kulturnih', mega zabav, ki za seboj puščajo kupe odpadkov in pobruhane ulice ter trge.«

Koncentracija samozvanih razumnikov je dosegla kritično maso

Poniž je zapisal (str. 48), da dušo Ljubljane uničuje tudi balkanska miselnost, ki se je ni uspela otresti po letu 1991, danes pa imam občutek, da se iz dneva v dan krepi. »Pa ne zaradi prišlekov z Balkana, ki pač ravnajo v skladu s svojo v stoletjih turške okupacije oblikovano mentaliteto, ampak bolj zaradi Slovencev, ki se sramujejo, da so Slovenci, ki nočejo priznati, da je slovenstvo nekaj, kar sicer lahko zavržeš, čemur se lahko formalno odpoveš, vendar kljub temu ostajaš pripadnik slovenskega naroda. So novodobni renegati, opijanjeni z mislijo, da je svet presegel idejo naroda, oni so 'svetovljani', čeprav jim pogled ne seže dlje kot do Trsta in Celovca. Njihov zmedeni internacionalizem in zdaj celo globalizem je verjetno nevarnejši od smradu po čevapčičih in trobentanju, poskakovanju v ritmu 'hopa-cupa', njihovo zanikanje zgodovinskih dejstev in pristajanje na 'nič se ne da storiti, tako pač je' logiko je bolj razdiralno od balkanskih kletvic in hrupnega obnašanja nikoli integriranih prišlekov. Zakaj pa bi se integrirali, če vidijo, da se del Slovencev tudi in predvsem v javnem življenju obnaša, kot da jim je vseeno, ali so ali niso Slovenci. Ne spoštujejo državnih simbolov, nekateri se iz njih norčujejo ali jih omalovažujejo, slovenske jedi in glasba se jim gnusijo, slovenska literatura jim je odveč, razen tiste, ki se spakuje v nekakšni jugoslovanščini in objokuje propadlo državo in njene lažne ideale. Čeprav je niso doživeli in svoje ideje črpajo iz pripovedi tistih, ki so se okoristili s totalitarnim režimom, tako da so mu pokorno služili vse do njegovega konca, kar naprej trobentajo o čudovitem življenju pod tovarišem Titom. Koncentracija teh samozvanih razumnikov je v Ljubljani dosegla kritično maso, vsak dan so glasnejši in vsak dan bolj arogantni, še posebej, ker je njihov 'svetel zgled' trenutni župan s svojo ekipo.«

Kako se je Denis Poniž srečal s slovenskim maršalom Konstantinom Rokosovskim

Denis Poniž je knjigo Videnja in védenja krajše še enkrat predstavil na Slovenski matici 15. novembra 2023 v sklopu predstavitve štirih knjig. Na koncu je omenil, kaj se mu je zgodilo po koncu prve predstavitve 7. novembra.

»Ko smo imeli tu pogovor in smo ga končali, pridemo ven na hodnik, kjer je bila miza s piškoti, sokom in vodo, poleg pa je bila kuverta, na njej pa je pisalo Denis Poniž. Ko sem jo odprl, je pisalo, da me pozdravlja maršal Konstantin Rokosovski. To je bil eden od treh sovjetskih poveljnikov, Konjev, Žukov in Rokosovski /Poljska, 1896–1968, Moskva/, ki jih je Stalin pripravil v tekmovanje kdo bo prej osvojil Berlin. Seveda ni bil Rokosovski, ampak nekdo, ki je izlil name, na moje pisanje grozljiv bes. Seveda človek ni bil toliko pogumen, da bi se v resnici podpisal. Nekdo v Ljubljani se ima za reinkarnacijo maršala Konstantina Rokosovskega, za katerega je celo zapisal, da mu je Stalinova NKVD na nekem zaslišanju dala populiti vse nohte.«

Naj dodam, da je Rokosovskega leta 1937 med veliko čistko zaprla NKVD z obtožbo, da je vohun. Z njim so uprizorili dve lažni streljanji, ponoči so ga odgnali pred strelski vod, nato pa vrnili v celico. Hudo so ga mučili tudi drugače, mu polomili prste in rebra ter celo pulili nohte. Izpustili so ga marca 1940. Nato je postal eden najpomembnejših sovjetskih vojaških poveljnikov, pokopan je v Kremlju, postavili so mu spomenike in ga počastili z vrsto drugimi obeležji.

Kot zanimivost. Leta 2020 so neznanci na Poljskem ukradli velik spomenik Rokosovskega, upodobljen je bil na konju kot maršal v podobi veličastne parade na Rdečem trgu v Moskvi, ki jo je organiziral in ji poveljeval, na kateri je sodelovalo 40.000 vojakov.

Kupi v trgovini

Izpostavljeno
Pot v samoslovenstvo
Zgodovina
39,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh