V katoliški Cerkvi danes obhajamo god sv. Janeza Krizostoma, škofa in cerkvenega učitelja. Slavnega govornika vzhodne Cerkve najbolje poznamo po njegovih pridigah in javnih nastopih, zato se ga je po smrti prijelo ime Zlatousti (Chrysostomos).



Janez Zlatousti se je rodil leta 349 v Antiohiji, poganski učitelj pa mu je razodel skrivnosti retorike in mu posredoval številne govorniške veščine. Vzljubil je jezik in književnost, po duhovniškem in škofovskem posvečenju pa je te veščine spretno uporabljal v svojih pridigah in katehezi.

Od sodobnikov se je razlikoval po tem, da je znal prenašati Sveto pismo na vsakdanje razmere in je ljudi učil, kako naj evangelij vključijo v vsak delček svojega življenja. Praktična rahločutnost je njegovim besedam dala trajno kakovost in tudi več kot tisoč let po svetnikovi smrti še vedno navduihuje može in žene po vsem svetu.

Da bi začutili njegova »zlata usta« in sposobnost prenašanja evangelija na vsakdanje razmere, si poglejmo deset navdihujočih navedkov sv. janeza Krizostoma:

1) »Če Kristusa ne najdete v beraču na cerkvenem pragu, Ga ne boste našli niti v kelihu.«

2) »Naj imena svetnikov vstopijo v naš dom s poimenovanjem naših otrok, da s tem ne vzgajamo le otroka, ampak tudi očeta, ko bo pomislil, da je oče Janezu, Eliji ali pa Jakobu; kajti če otroku damo ime z mislijo na to, da bi počastili pokojne, če ga poimenujemo po pravičnih in ne zgolj po prednikih, bo to v veliko pomoč nam in otroku. Čeprav gre za majhno stvar, naj se vam ne zdi majhna; njen namen je, da bi nam bila v oporo.«

3) »Ne glede na to, kako pravične so tvoje besede, vse uničiš, če jih izgovarjaš z jezo v srcu.«

4) »Ne sramujte se znova vstopiti v Cerkev. Sramujte se, kadar grešite. Ne sramujte se, kadar se kesate. Bodite pozorni na to, kaj vam je storil hudič. Za dve stvari gre torej: greh in kesanje. Greh je rana; kesanje je zdravilo. Kakor ima telo rane in zdravila zanje, tako ima duša greh in kesanje. Ampak greh nosi sramoto, kesanje pa premore pogum.«

5) »Uničiti zarodek je še hujše od umora. Tisti, ki to stori, ne odvzame že rojenega življenja, ampak življenju prepreči, da se sploh rodi.«

6) »Ljubezen med možem in ženo je sila, ki povezuje družbo. Možje vzamejo celo orožje v roke in žrtvujejo svoja življenja za to ljubezen… kadar prevladuje skladnost, so otroci lepo vzgojeni, gospodinjstvo je urejeno, sosedje, prijatelji in sorodniki pa nam izrekajo hvalo. To je velika prednost tako za družino kot za državo. Če pa je stanje nasprotno, nastane velika zmeda in vse je obrnjeno na glavo.«

7) »Svetniki so izredno ljubeči in prijazni do človeštva in celo do krutih zveri… Seveda jim (živalim) moramo iz številnih razlogov izkazovati veliko prijaznosti in nežnosti, toda predvsem zato, ker so istega izvora kakor mi.«

8) »Ali si grešil? Pridi v Cerkev. Povej Bogu: Grešil sem. Nič drugega ne zahtevam od vas. Sveto pismo pravi: priznaj svoje grehe in ti bo odpuščeno. Priznaj greh, pa bo izničen. Za to ni potrebno delo ali cel kup besed, tudi denarja ne potrebuješ, sploh ničesar drugega. Le besedo reci, temeljito premisli o svojem grehu in reci: Grešil sem.«

9) »Kajti kristjanom so bolj kakor drugim ljudem prepovedano s silo popravljati spotikanje grešnikov… človeka moramo nujno poboljšati s prepričevanjem in ne s silo. Ni nam dana oblast, da bi preprečevali grešnike, poleg tega pa je ne bi znali niti uporabiti, kajti Bog okrona tiste, ki se izogibajo zlu, ne s silo, ampak po lastni izbiri.«

10) »Četudi smo storili že na tisoče krepostnih dejanj, mora naše prepričanje, da bomo uslišani, temeljiti na Božjem usmiljenju in Njegovi ljubezni do ljudi. Tudi če stojimo na samem vrhu kreposti, bomo odrešeni le po milosti.«

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia