Vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin, najtesnejši sodelavec papeža Frančiška, je v intervjuju za Radio Vatikan spregovoril o svojem življenju in poklicu. Rodil se je 17. januarja 1955 v kraju Schiavon v Benečiji, v duhovnika je bil posvečen leta 1980. Izobraževal se je na Papeški cerkveni akademiji in opravljal različne diplomatske službe vse do oktobra 2013, ko ga je papež Frančišek imenoval za svojega državnega tajnika.

Ali je mogoče združiti cerkveno diplomacijo in pastoralno delo? Je mogoče biti hkrati diplomat in duhovnik? Kardinal Parolin odgovarja, da je to mogoče, sicer danes ne bi bil tukaj, kjer je, in svojega življenjske poti ne bi posvetil tako posebnemu področju cerkvenega življenja. »V letih priprave na duhovništvo sem imel precej drugačne predstave o svojem prihodnjem službovanju«, priznava. Mislil je, da bo kot duhovnik delal v župniji ali v semenišču. Res je bil nekaj let kaplan, nato pa so se na njegovo presenečenje stvari spremenile. Škof ga je prosil, naj vstopi v diplomatsko službo pri Svetem sedežu. »Nikoli se mi ni zdelo, da je ta služba nezdružljiva z duhovništvom. Predvsem sem si vedno prizadeval izpolnjevati duhovništvo v obdobjih, ko sem moral veliko delati.«

Diplomacijo je vedno hotel živeti kot duhovnik. Takole pravi: »Ob različnih priložnostih sem na primer opazil, da v tej obleki lahko rečem kakšno besedo, ki je drugi ne bi mogli povedati. Besedo, ki morda ni spremenila stvari, a je bilo pomembno, da sem jo v tistem trenutku povedal. Seveda so načini, kako pomagati drugim, mnogovrstni, a tudi preko diplomatske službe pri Svetem sedežu se lahko oznanja evangelij in se družbo prepoji z njegovimi vrednotami.«

Kardinal Parolin pritrjuje, da navsezadnje duhovniku v diplomaciji ne manjka priložnosti za izpolnjevanje pastoralnega poslanstva v okolju, kjer živi. Tej smeri je vedno želel slediti in po njegovem mnenju enako velja tudi za večino duhovnikov, ki opravljajo diplomatsko službo pri Svetem sedežu. »Papeški predstavniki v mejah možnega združujejo dejavnosti, ki so vezane na njihovo službo, z najbolj specifičnimi pastoralnimi dejavnostmi.« Srečevati krščanske skupnosti, zanje darovati evharistijo, podeljevati zakramente in podobno so bili za kardinala Parolina najlepši trenutki, ko je denimo kot apostolski nuncij deloval v Venezueli. Teh trenutkov se spominja z veliko ganjenostjo in veseljem ter priznava, da se mu po njih včasih tudi toži.

Danes opravlja zelo specifično službo: je glavni papežev sodelavec pri vodenju Cerkve. Kako živi to tako posebno nalogo? »Živim jo kot milost«, pravi, »ker je zares velik Gospodov dar biti tako blizu Petrovemu nasledniku pri njegovi nalogi potrjevanja bratov v veri in ohranjanju njihove edinosti v občestvu Cerkve. A živim jo tudi kot veliko odgovornost, da bi bil zmožen dati svoj prispevek, ki bi bil kolikor je mogoče pristojen in učinkovit, predvsem v tako težkem in kompleksnem trenutku, ki ga živi vse človeštvo.«

Kardinal je še dodal, da papež Frančišek zelo vztraja pri misijonarski razsežnosti Cerkve in pri potrebi po reformi njenih struktur, na prvem mestu rimske kurije, da bi postala prosojna za Jezusa. Zato naloga državnega tajnika Parolinu zveni kot poseben in neodložljiv poziv, da je verodostojen pričevalec, kar ga postavlja v držo stalnega in iskrenega spreobrnjenja. »Poleg tega«, prizna, »bi bil zelo rad zmožen, po papeževem zgledu, vedno izražati sprejemajoče in usmiljeno obličje Cerkve, tudi pri vprašanjih, ki so izrazito birokratska.«

Vir: Radio Vatikan
Foto: splet