O dosežkih, zapisanih v utemeljitvi nagrade, pa tudi o drugih pove: »Ne vem, najbrž so to priložnosti … Kakor železniška postaja, po kateri vozijo vlaki: sedeš na vlak, in če ni čisto pravi, samo malo poklepetaš in presedeš. Na vlaku so tudi sprevodniki, in če te zalotijo brez vozovnice, moraš včasih celo izstopiti z vlaka. Najpomembnejši pa so v glasbi sopotniki – brez njih se nič ne zgodi.«

Sopotniki in popotnica

Začelo se je v domači družini, kjer so veliko peli. Potem pri profesorju Franu Staniču, učitelju violine, h kateremu ga je, 5-letnika, peljal oče. »Tam sem začutil, da je glasba nekaj posebnega – nekaj lepega. Profesor je sijajno razvijal otroško spontanost! Nepozabno ostaja njegovo razpoloženje, ko smo nastopali. In človek to nevedé odnese s seboj.«

Pomembno področje njegovega delovanja je tudi cerkvena glasba, ki jo soustvarja od gimnazijskih let, ko je pri ljubljanskih frančiškanih začel prepevati na koru. Tam je spo-
znal legendarnega organista br. Kanizija Friclja. »Do ...