Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Djuri Ramač iz Slovaške o tem, kako je solidarnost z begunci poenotila vso družbo

Igor Vojinovič
Za vas piše:
Igor Vojinovič
Objava: 08. 03. 2022 / 16:00
Oznake: Nemiri, Vojna, Ukrajina
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 08.03.2022 / 18:30
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Djuri Ramač iz Slovaške o tem, kako je solidarnost z begunci poenotila vso družbo

Djuri Ramač iz Slovaške o tem, kako je solidarnost z begunci poenotila vso družbo
Naš sogovornik Djuri Ramač v Kijevu. FOTO: osebni arhiv
Od zgodnjih jutranjih ur 24. februarja, ko se je začela ruska vojaška invazija na Ukrajino, so množice civilistov, predvsem žensk, otrok in starejših, prisiljene na reševanje golega življenja. Do začetka tega tedna je državo zapustilo že več kot 1,5 milijona beguncev, večina jih je prispela na Poljsko, veliko pa tudi na Madžarsko, Slovaško, v Romunijo in Moldavijo, od koder nekateri nadaljujejo pot naprej proti zahodu, predvsem tisti, ki imajo tam znance ali sorodnike.

Poleg državnih organov so se po vsej Evropi zelo hitro odzvale dobrodelne organizacije in nešteti prostovoljci, ki sprejemajo begunce z materialno, a tudi duševno in duhovno pomočjo. O razmerah na Slovaškem smo se pogovorili z Djurijem Ramačem, ki je 30 let živel v Sloveniji, med drugim kot direktor založbe Novi svet in mladinski koordinator pri gibanju Marijino delo. Pred tremi leti je odšel na Slovaško, od koder spremlja skupnost gibanja in obenem tudi razvoj razmer v Ukrajini.

Ramač s škofom in skupnostjo Gibanja fokolarov na duhovnih vajah v ukrajinskem Lvovu pred vojno. FOTO: osebni arhiv

G. Ramač, po daljšem času v Sloveniji ste sedaj na Slovaškem, kamor se zateka vedno večje število beguncev iz Ukrajine. Koliko jih je po najnovejših podatkih, kdo so, kakšna je njihova struktura in ali je res, da med njimi skoraj da ni moških? 

Situacija se spreminja iz ure v uro, lahko samo rečem, da se stopnjuje, podatki od včeraj, ki jih imamo danes, bodo že čez dan ali dva popolnoma drugačni. Res je, da so med begunci večinoma ženske in otroci, so pa tudi tuji študentje in delavci. Moški so ostali doma braniti domovino in ne samo, da ne odhajajo, tudi tisti ukrajinski moški, ki živijo v zamejstvu, so se v tej izredni situaciji odločili vrniti v domovino.

Ena od številnih sprejemnih stojnic na meji med Slovaško in Ukrajino. FOTO: Cyril Dunaj – Nmsk

Kako so se Slovaki, pa tudi Madžari, Rusini in druge tam živeče manjšine, odzvali na prihod beguncev? 

Na Slovaškem je približno 20 % prebivalstva drugih narodnosti: Madžari, Romi, Čehi, Rusi, Ukrajinci, Rusini, Nemci, Poljaki, Bolgari, Hrvati, Judje in drugi. Od prvih ur krize in začetka prihajanja beguncev se je najprej obmejna skupnost brez razlik na narodno pripadnost, a kmalu zatem tudi mnoge javne strukture, organizirale in reorganizirale v korist beguncev … Povsod je čutiti, da v takšni krizni situaciji izginjajo razlike in je manj vprašanj, kdo si, več pa, kdo bo prvi pomagal.

Svetovne politike ne bom prepričal, bratu in sestri, ki me potrebuje, pa lahko takoj pomagam.

Že prvi dan je slovaška predsednica Zuzana Čaputová govorila po telefonu z ukrajinskim predsednikom Vladimirjem Zelenskim: »Zuzana, bombardirajo nas!« so bile prve njegove besede – »umrlo je mnogo civilistov in vojakov …« 27. februarja je predsednica obiskala slovaško-ukrajinsko mejo in begunske centre. Delavcem na mejnem prehodu in prostovoljcem se je zahvalila za nesebično solidarnost in za izredno sodelovanje med občinami, državno upravo, dobrodelnimi organizacijami in prostovoljci.

Bogoslovec iz semeniča Košice pomaga na meji. FOTO: Eparchia Košice

Poleg šotorov in mobilnih sprejemnih centrov so tudi številni šolski, kulturni, športni objekti, pa tudi nekatera industrijska poslopja začasno spremenjeni bodisi v strukture za sprejem, začasna bivališča ali v centre za zbiranje sredstev, prehrane, oblačil ter svetovalno, psihološko ali pravno pomoč. En celoten zdraviliščni kompleks namesto gostov sprejema begunce. Številne organizacije in prostovoljci darujejo svoj čas in moči.

Sicer imajo tudi na Slovaškem nekatere narodnostne manjšine z velikodržavnimi apetiti, ampak imam vtis, da v teh izrednih razmerah to ni več v prvem planu.

Sprejemne točke različnih organizacij na meji v kraju Ubla. FOTO: Cyril Dunaj – Nmsk

Kakšna je reakcija rimokatoliške in grško-katoliške Cerkve? Katere katoliške organizacije so tam aktivne in so se angažirale? 

Nemogoče je našteti nešteta prizadevanja osebnosti, posameznikov in dobrodelnih organizacij, tako cerkvenih kot civilnih, ki se vrstijo iz ure v uro. Veliko je primerov: predsednik slovaške škofovske konference Stanislav Zvolenský se je o duhovni oskrbi beguncev takoj pogovoril s poglavarjem Ukrajinske grško-katoliške cerkve Svjatoslavom Ševčukom; mejni prehod Ubla sta obiskala nadškof iz Košic Bernard Bober in grško-katoliški škof Jan Babjak. Na prehodu Vyšné Nemecké pa pomagajo tudi bogoslovci iz bližnjega semenišča. Vsak večer ob 19. uri imajo verske skupnosti, ne samo krščanske, molitev za mir s prenosom v živo … Poleg angažiranosti širše družbene strukture, še posebej Karitas, cerkvene skupnosti, župnije, redovi, gibanja, posamezniki pričujejo o konkretni bratski ljubezni. Če bi izpostavil Karitas in salezijance, a izpustil družbo sv. Vincencija in vsaj še nekaj deset drugih skupnosti, moj odgovor ne bi bil verodostojen.

Pobuda molitve za mir, vsak večer jo pripravi druga skupnost, sodelujejo različna verstva in Cerkve na Slovaškem, vsak dan ob 19. uri.

Kako se je odzvalo vaše gibanje?

Za našo skupnost Gibanja fokolarov, ki je med najmanjšimi poganjki na razvejanem tisočletnem drevesu Cerkve na Slovaškem, lahko navedem nekaj drobcev iz vsakdana.

Le dan za tem, ko je bilo njegovim članom poslano pismo s predlogom zbiranja prispevkov, je bilo zbrano dvakrat več sredstev kot v enem tednu v primeru nedavne naravne katastrofe v sosednji državi in takoj drugi dan nakazano Ukrajinski karitas.

Odločno bi morala posredovati ne evropska, temveč vsa mednarodna, svetovna skupnost.

Poleg zbiranja finančne pomoči smo ustanovili dva koordinacijska tima, enega na vzhodu, blizu meje z Ukrajino, in drugega v zahodnem delu Slovaške, da bi čim bolje in usklajeno odgovarjali na povpraševanja z možnostmi, ki se nam ponujajo od posameznikov in skupnosti v Gibanju.

Takojšnjo pomoč na slovaško-ukrajinski meji nudijo različne katoliške organizacije. FOTO: Cyril Dunaj – NMSK

A še več nam povedo nekatera dejanja posameznikov: glavni urednik revije Nové mesto, ki jo izdaja naše gibanje, je pri zamenjavi stanovanja zaradi rojstva otroka staro stanovanje namesto oddajanja v najem namenil nastanitvi beguncev. Mlada novinarka Marija iz našega uredništva je šla za par dni v organizaciji gibanja Svetega Egidija na mejo pomagat kot prostovoljka.

Prostovoljka Veronika Kočišova iz Košic je šla na mejo Vyšné Nemecké pomagat ukrajinskim prebežnikom s koristnimi informacijami. FOTO: Djuri Ramač

Osebno se me je močno dotaknil pogled nekega najstnika, otroka ukrajinske begunke: v njegovih očeh sem videl velik krik človeštva, krik trpečega Jezusa, o katerem je nedavno govoril papež. V njem sem videl, da ima poleg materialnih potreb tudi človekova duša svoje potrebe po hrani.

Prav v zvezi s tem me je pretresla poteza prijateljevega sina Petra. Rodil se je s težko obliko avtizma, zdaj je že polnoleten in se ukvarja z ikonopisjem. Najprej je samoiniciativno nakazal na račun Karitasa svoja »dva novčiča«. Takoj zatem je želel storiti še kaj več. Poklical je Karitas in vprašal, ali bi sprejeli kakšno njegovo ikono, saj bi ukrajinskim beguncem, večinoma vernikom vzhodnega izročila, ki so na hitro spakirali le najnujnejše, zagotovo bilo potrebno zagotoviti duhovno oskrbo. Karitas je dar z navdušenjem sprejel.

Drugi prostovoljec gibanja je ponudil na razpolago svoj 100-posteljni hotel za tiste, ki so ostali brez strehe.

Ravno danes sem se srečal s skupino mladih, ki kuhajo karamelino kremo, ki jo bodo prodajali na bližnji prireditvi in ves izkupiček namenili Ukrajini.

Je še veliko podobnih majhnih dejanj, narejenih z veliko ljubeznijo in sočutjem.

Pretresljiva risba ukrajinskega otroka, ki izraža svoj pogled na razmere v domovini in počutje ob sprejemu na Slovaškem. FOTO: Djuri Ramač

Ali imate pravoslavne in protestante in kako so se oni odzvali?

Mogoče se bomo v prihodnosti spraševali, kdo je koliko pomagal, zdaj tega vprašanja ni. Vsak, ki lahko pomaga, pomaga. Tukajšnja Reformirana evangeličanska cerkev ima že v običajnih razmerah zelo dobro organizirano dobrodelno dejavnost. Je med prvimi, ki je poleg tukajšnje ACN (Pomoč za Cerkev v stiski) in Karitas oznanila način zbiranja pomoči za Ukrajino.

Pravoslavna cerkev na Slovaškem pa je na svoji spletni strani objavila sporočilo, ki se konča s spodbujanjem k molitvi: »Vse pravoslavne duhovnike in vernike v vseh slovaških župnijah pozivamo k posebnemu postu in molitvi za mir v Ukrajini …«.

Gre za boj Davida in Goljata.

Ali je ljudi na Slovaškem strah, da bi se vojna razširila tudi na njihovo ozemlje? Je slovaška vojska v pripravljenosti?

Pri večini prebivalstva tega strahu ni, je pa res, da nevarnost obstaja in da je bilo od ruskih oblasti javno izrečeno, da je cilj ruske invazije vzpostaviti stanje, ki je bilo pred podiranjem berlinskega zidu. Slovaška vojska je v pripravljenosti.

Travmatizirani begunci na meji potrebujejo vsestransko pomoč: materialno, psihološko in duhovno. FOTO: Cyril Dunaj – NMSK

Vrsto let ste delali v publicistiki in založništvu. Kako so se odzvali slovaški mediji? 

Poleg tega, da pozorno spremljajo in poročajo, opravljajo tudi koristno svetovalno vlogo, denimo ko novinarji poročajo o tem, kdo poskrbi za to, da izvemo, kakšen poklic opravljajo begunci in ali iščejo delo; kako je z vrtcem in šolanjem njihovih otrok; ali so med prebežniki vzgojiteljice in učitelji, ljudje, ki govorijo več jezikov; ali se želijo ustaviti na Slovaškem ali nadaljevati na zahod … Ta naravnanost medijev odgovarja na izziv poskrbeti za dejanske potrebe človeka v stiski. Pohvale vredno je dejanje slovaških televizij, ki so uvedle TV-dnevnike za Ukrajinsko govoreče ljudi.

Vsak, ki lahko pomaga, pomaga.

Pred vojno ste pogosto hodili v Ukrajino. Ali so se pred invazijo Ukrajinci zavedali nevarnosti tako obsežne vojne? Bi se ji dalo izogniti, če bi popustili ruskim oblastem?

Ne, niti zdaleč se niso zavedali take nevarnosti, čeprav se je zdaj izkazalo, da je bila že dolgo in temeljito načrtovana. Če bi popustili, ne bi bilo zanje nič boljše, hitreje bi bili pripojeni državi agresorja, a za sosednje države bi bilo še hujše in verjetno bi še prej prišlo do vključevanja Nata.

Utrinek s srečanja za družine v Kijevu pred začetkom vojne. FOTO: Djuri Ramač

Kako sploh pomagati Ukrajini v tem trenutku, ko ljudem na glavo še padajo bombe? Ali menite, da bi EU morala vojaško posredovati?

Gre za boj Davida in Goljata. Zaenkrat lahko veliko pomagamo z molitvijo, s sprejemanjem beguncev. V prihodnosti pa s takšno reorganizacijo mednarodnih organizacij, da bi že v začetku onemogočila vzpon in dolgoletno vladavino diktatorjev ter tako degradirano smer razvoja posamezne družbe.

Veliko je majhnih dejanj, narejenih z veliko ljubeznijo.

Odgovor o vojaškem posredovanju bi raje prepustil strokovnjakom in analitikom. Mnogi se bojijo, da bi v primeru zunanjega posredovanja konflikt prerastel v svetovno uničujočo vojno. Osebno menim, da bi, ko gre za kršitev vseh temeljnih človeških pravic, morala odločneje posredovati ne toliko evropska, pač pa vsa mednarodna, svetovna skupnost.

Ena od mladinskih skupin Gibanja fokolarov v ukrajinskem Lvovu pred vojno. FOTO: Djuri Ramač

Če dovolite tudi mojo osebno izpoved, kako pomagati: v prvih dneh vojne sem več časa porabil za spremljanje informacij, novic in dogajanj na eni in drugi strani, z enega in drugega zornega kota, kot za odgovarjanje na konkretno potrebo brata, ki je v bližini. Ne ponavljajte moje napake. Svetovne politike ne bom prepričal, bratu in sestri, ki je sedaj tu in me potrebuje, pa lahko takoj pomagam. Zato je sedaj moje vodilo: »Vse, kar ste storili enemu najmanjših, ste meni storili«.

Naš sogovornik Djuri Ramač je vojvodinski Rusin s koreninami iz ukrajinskega Zakarpatja, grkokatoličan, ki se je po 30 letih v Sloveniji pred tremi leti preselil na Slovaško. FOTO: osebni arhiv


Kupi v trgovini

Proza
24,90€ Poglej izdelek: Vaje

Povezano potovanje

Tanzanija in Zanzibar

Afriške sanje od blizu in rajski otok Zanzibar

Število dni

11

Naslednji termin

01.02.2023

Nalaganje
Nazaj na vrh