Poleg tega je imel očarljiv nasmešek, temne valovite kodre in prijazne rjave oči. Najpomembneje pa je bilo, da je globoko veroval in bil odprt Svetemu Duhu, zato je v njem vzplamtela ljubezen do ljudi, ki jih je srečeval v vseh svojih vlogah.

Hrepenenje po služenju

Guido Vidal França Schäffer se je rodil 22. maja 1974 v Riu de Janeiru v Braziliji. Krščen je bil v katoliški cerkvi svete Cecilije in odraščal v pretežno katoliški skupnosti v soseski ob sloviti plaži Copacabana. Ta štirikilometrski obalni pas ob Atlantskem oceanu je znan po čudovitih morskih razgledih, mestnem vrvežu v senci Sladkorne gore in legendarnem 38-metrskem kipu Kristusa Odrešenika. Glede na pokrajino ni čudno, da se je Guido pridružil mladim prijateljem in se lotil deskanja.

Bil je odprt Svetemu Duhu, zato je v njem vzplamtela ljubezen do ljudi, ki jih je srečeval v vseh svojih vlogah.

Njegov oče Guido Manoel Vidal Schäffer je bil zdravnik, ki je sinu vcepil ljubezen do medicine. Njegova mama Maria Nazareth França je bila dejavna v katoliški karizmatični prenovi, ki se je v poznih 60. letih 20. stoletja razširila po vsej Braziliji. Guida sta pritegnila izrazno slavljenje in odprtost glasu Svetega Duha, ki ju je doživel v skupnosti.

Ko je odraščal, se je vse bolj zanimal za poklica staršev. Vpisal se je na medicinsko fakulteto, postal dejaven član karizmatične skupnosti, bil prostovoljec v bolnišnici in pomagal ubogim. Vera se je prelivala na vsa področja njegovega življenja. Želel si je biti Kristusove noge in roke v bolnišnicah, v katerih je delal, na ulicah, kjer je bil prostovoljec, in na plažah, ob katerih je deskal.

Darovi Svetega Duha

V zadnjem letniku medicinskega študija so Guido, njegovo dekle in njun prijatelj p. Jorjão v domači župniji ustanovili molitveno skupino »Ogenj Svetega Duha«. Posvečali so se prizadevanju za globlje duhovno življenje in spodbujali laike, naj uporabijo svoje karizme oziroma darove Svetega Duha, da bodo z besedami in dejanji širili Kristusovo ljubezen.

Guidov duhovni voditelj je povedal, da je bil velikokrat priča, ko je Guido uporabljal darove usmiljenja, dobrote, drznosti in potrpljenja.

Guidov duhovni voditelj p. Jorjão je povedal, da je bil velikokrat priča, ko je Guido uporabljal darove usmiljenja, dobrote, drznosti in potrpljenja. »V zgodnjih jutranjih urah je hodil v stolnico, da je nahranil berače,« je povedal pater. »Vendar jim ni dajal le kruha, temveč jih je tudi učil moliti rožni venec.« Nekega dne je oskrbel brezdomca, ki so ga surovo pretepli, v bolnišnico pa ga niso hoteli sprejeti. »Guido je eno uro nežno negoval njegove rane,« je dejal p. Jorjão. »Možak mu je potem rekel: 'Hudo so me pretepli, da sem prejel Gospodov blagoslov.'«

Guido je na medicinski fakulteti diplomiral leta 1998 in naslednje leto začel specializacijo. Ko je naslednja tri leta v bolnišnici Santa Casa de Misericórdia opravljal specializacijo, je še naprej iskal načine, kako bi služil Gospodu. Med duhovno obnovo približno v tem času je ena od svetopisemskih vrstic globoko nagovorila njegovo srce: »Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega, da tudi Bog ne bo odvrnil svojega obličja od tebe« (Tob 4,7). Guido je molil: »Jezus, pomagaj mi skrbeti za uboge.«

Kmalu zatem je kot prostovoljec začel sodelovati z misijonarkami ljubezni svete matere Terezije. Skrbel je za brezplačno zdravstveno oskrbo v nekaterih najrevnejših soseskah v Riu. Sodelavce v bolnišnici in mlade iz molitvene skupine je povabil, naj se mu pridružijo, da bi lahko zagotavljali več kot le zdravstveno nego. Guidova mama Maria je povedala, da ji je sin zaupal, da se mu bolni močno smilijo, ker trpijo, še bolj pa se mu smilijo ubogi in bolni, ker nimajo denarja. Rekel ji je: »Kadar stopim k njim, v sebi zaslišim Jezusa, ki pravi: 'Bolan sem bil in ste me obiskali.' V vsakem bolniku torej vidim Kristusa.«

Ko je negoval brate na ulici, ni le poskrbel za njihova telesa, ampak predvsem za njihove duše.

Sestra Caritas iz reda misijonark ljubezni se spominja Guidove skrbi za duhovno blaginjo ubogih in njihovo telesno zdravje. »Ko je negoval brate na ulici, ni le poskrbel za njihova telesa, ampak predvsem za njihove duše. Vsem je zmeraj pripovedoval o Kristusu. Marsikdo je v solzah in globoko ganjen odšel iz njegove ambulante,« je povedala. »Do vseh je bil prijazen, potrpežljiv in razumevajoč. Nikoli ga nisem videla jeznega ali nestrpnega do nikogar. Tudi kadar je kdo prišel opit ali pod vplivom mamil ter je izzival težave, si je za vsakogar vzel čas.«

Jasna smer

Guido je bil še naprej odprt za vodenje Svetega Duha. Potem ko je prebral knjigo o svetem Frančišku Asiškem ter v svetem letu 2000 odšel na romanje v Evropo, ga je pritegnilo novo poslanstvo. Čeprav je odlično opravljal delo zdravnika, ga je Bog poklical v duhovništvo.

Dal je odpoved v bolnišnici in se razšel z dekletom, nato pa leta 2002 vstopil v semenišče v samostanu svetega Benedikta v središču Ria. Hodil je na predavanja, obenem pa kot prostovoljec delal v bližnji bolnišnici. Leta 2008 se je preselil v nadškofijsko semenišče svetega Jožefa in vse najljubše dejavnosti posvetil Bogu: študij teologije, molitev, deskanje ter skrb za uboge, bolne in trpeče.

Njegov nežen in ljubezniv odnos je vplival na vse, ki jih je srečeval.

Njegov nežen in ljubezniv odnos je očitno vplival na vse, ki jih je srečeval. Sošolec Isaac Marques je povedal: »Že samo njegova navzočnost je v poslušalcu vzbudila hrepenenje po svetosti. Tako je bilo tam, kjer je oznanjal, in drugje, kjer je opravljal življenjske naloge.« Tudi profesor Clementino Fraga Filho je opazoval Guidovo vero v dejanjih. »Ves tisti čas je pričeval o svoji veri z brezhibnim odnosom do drugih,« je povedal. »Živel je v skladu s krščanskimi vrednotami iskrenosti, zmernosti, usmiljenja in pravičnosti.«

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (4/2025).