Ko so stali tam, jih je Mojzes spomnil, kako jih je Gospod varoval in vodil med potovanjem po puščavi. Vedno znova ter pogosto kljub njihovim grehom in nepokorščini jih je Bog spremljal in skrbel zanje. Zdaj bodo želi sadove potovanja, ko se bodo ustalili v deželi.

Daritev Gospodu

A Bog jim je namenil še eno zapoved: ko se bodo ustalili in začeli gojiti svoje pridelke ter pasli svojo živino, mora vsaka družina Gospodu posvetiti najboljše, kar je pridelala. Ko bodo pred Gospodov oltar prinesli »prvine sadov zemlje«, naj molijo: »In zdaj, glej, prinašam prvine sadov zemlje, ki si mi jo dal, Gospod« (5 Mz 26,8–10). Pripravljeni morajo biti, da se bodo ločili od najboljšega, ter zaupati, da bo Bog kljub temu še skrbel zanje.

Pripravljeni morajo biti, da se bodo ločili od najboljšega, ter zaupati, da bo Bog kljub temu še skrbel zanje.

Toda kaj naj bi postalo iz teh »prvin sadov«? Družina je morala posnemati Božjo skrb za uboge in ljudi z roba družbe ter sadove darovati »levitu, tujcu, siroti in vdovi« (5 Mz 26,13). Drugače povedano, sadove naj bi delili s tistimi, ki so nesebično služili drugim (leviti), z obstranci in priseljenci med njimi (tujci) ter tistimi, ki niso mogli skrbeti zase (sirotami in vdovami).

Ko so Judje darovali prvine sadov, so izpovedovali, da jim je Gospod dal vse, kar imajo – rešitev iz egiptovske sužnosti, zavezo z njim, deželo, v kateri so prebivali, celo življenje. Vse to je bilo sad Božje ljubezni in milosti, njihova daritev pa znamenje njihove hvaležnosti. Poleg tega so priznavali, da je vse to sveto, saj je prišlo od Gospoda. Vse je pripadalo Bogu in to pomeni, da je vse blagoslovil in posvetil. Če so bile prvine sadov svete, je bil svet tudi ves pridelek.

Jezus, prvina sadov

Toda kako je to povezano z nami? Ne živimo v starodavnem Izraelu in večina nas ni judovskega rodu. Zakaj bi nam moralo biti mar za daritve, ki so jih Izraelci opravljali pred dolgimi stoletji?

Ker se je izročilo darovanja prvin sadov Gospodu, tako kot vse drugo, izpolnilo in spremenilo v Kristusu. Apostol Pavel nas uči, da je Jezus, ki je vstal v slavi, »prvenec tistih, ki so zaspali« (1 Kor 15,20). On je Očetova prvina sadov za nas.

Ko je Jezus živel na zemlji, je vse besede in dejanja daroval Očetu, in to je storil za nas.

Ko je Jezus živel na zemlji, je vse besede in dejanja daroval Očetu, in to je storil za nas. Sleherno ozdravljenje, ki ga je storil, sleherni njegov nagovor in vsak trenutek, ko je skrbel za svoje ljudstvo, naj bi poveličevali Očeta in nas reševali sužnosti grehu in smrti. Nato se je Jezusova daritev na križu izpopolnila. Očetu se je posvetil v popolnem dejanju ljubezni in kot popolna daritev za zadoščenje naših grehov. Postal je nekakšna »prvina sadov« za vse nas, svoje brate in sestre. Njegova daritev je postala naša daritev. Njegova posvetitev nam je omogočila, da se posvetimo – postanemo sveti – v njem.

Kaj to pomeni? Da Jezusovo vstajenje vse popolnoma spremeni za nas. Apostol Pavel je Korinčanom napisal: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. … Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni« (1 Kor 15,17.19). Jezus je vstal od mrtvih, da bi bili lahko obujeni z njim. Premagal je greh, da bi ga tudi mi lahko premagali s krstom v njegovo življenje. On je prvina sadov, mi pa smo žetev.

Prvine sadov stvarjenja

Apostol Jakob je šel še korak dlje, ko je Pavlov opis Jezusa kot prvenca navezal na vse nas. Kot zvest Jud je sprejemal Mojzesov nauk, da moramo Gospodu darovati prvine sadov svojih darov in lastnine. Nato je šel globlje in dejal, da mora biti naše življenje »nekakšna prvina njegovih stvaritev« ( Jak 1,18). Tako kot se je Jezus popolnoma daroval Očetu, se tudi mi lahko podobno darujemo. V vsem, kar delamo, zlasti če to storimo iz ljubezni do Boga in pokornosti njegovi besedi, postanemo zahvalna in slavilna daritev Gospodu. Pomagamo posvečevati preostalo stvarstvo, tako kot prvine sadov posvečujejo ves pridelek.

V vsem, kar delamo, zlasti če to storimo iz ljubezni do Boga in pokornosti njegovi besedi, postanemo zahvalna in slavilna daritev Gospodu.

Očetje drugega vatikanskega cerkvenega zbora so to našo velikansko odgovornost poudarili, ko so zapisali: »Možje in žene, ki preživljajo sebe in svoje družine, svoje dejavnosti opravljajo tako, da ustrezno koristijo družbi. Upravičeno lahko menijo, da s svojim delom razodevajo Stvarnikovo delo … in z osebnim prizadevanjem prispevajo k uresničevanju v zgodovini Božjega načrta« (Veselje in upanje, 34).

Sleherni med nami, ki si prizadeva živeti po veri, je zahvalna daritev Gospodu. Mi smo začetek polne žetve, ki jo je Jezus pridobil s svojo smrtjo in vstajenjem. Smo prvine sadov novega stvarstva, ki ga Bog uresničuje na tem svetu. In to novo stvarstvo ni namenjeno le temu svetu. Janez v Knjigi razodetja opisuje svoje videnje, ko je videl Jezusa: »Na gori Sion je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili napisano na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta« (Raz 14,1). To so tisti, nam pripoveduje, ki »so bili odkupljeni izmed ljudi kot prvenci za Boga in za Jagnje« (Raz 14,4).

To število, sto štiriinštirideset tisoč, naj bi simboliziralo občutek popolnosti in izpolnjenosti. Vključuje dvanajst izraelskih rodov, dvanajst apostolov in neštete ljudi (»tisoče«), katerih življenja se je dotaknilo in ga spremenilo njihovo pričevanje. To je polna žetev!

Že če živimo po veri in si prizadevamo ljubiti, kakor ljubi Jezus, četudi nepopolno, širimo Božji načrt odrešenja na svetu!

Kaj pa mi? Ali vemo, da spadamo med prvine sadov Božjega stvarstva, ki jih opisuje Jakob? Že če živimo po veri in si prizadevamo ljubiti, kakor ljubi Jezus, četudi nepopolno, širimo Božji načrt odrešenja na svetu! Včasih težko verujemo, da naša molitev in zvestoba segata v večnost, toda to nam je obljubil Bog. Lahko pustimo pečat v življenju ljudi. Lahko jim pomagamo priti v nebesa!

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (4/2025).