Kaj pa Kolose? Na ta kraj redko pomislimo. Kolose niso bile pretirano mogočno mesto. Pravzaprav se je v Jezusovem času prebivalstvo krčilo, gospodarski vpliv se je manjšal, mesto pa strateško ali vojaško ni bilo pomembno. In tako kot sámo mesto tudi Cerkev v Kolosah ni bila ravno občudovanja vredna. Nekateri zgodovinarji menijo, da se po domovih pri nedeljskem bogoslužju ni zbiralo več kot petdeset ljudi.

Toda Kolose, to majhno, nepomembno mesto je izbral Bog, da je posredoval nekaj najbolj osupljivih resnic vere.

Toda to majhno, nepomembno mesto je izbral Bog, da je posredoval nekaj najbolj osupljivih resnic vere. Po Pismu apostola Pavla Kološanom je vsem nam razodel Jezusovo veličastvo in njegovo osrednjo vlogo v velikem odrešenjskem načrtu: »Ta je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse in on je glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec izmed mrtvih, tako da je postal prvi med vsemi stvarmi. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih« (Kol 1,15–20).

Oglejmo si ta odlomek in prosimo Svetega Duha, naj nam na nov način povzdigne srce k Jezusu, ko premišljujemo velike resnice, ki jih oznanja.

Izrael, Božji prvorojenec

Bog je v Mojzesovi postavi Izraelcem naročil, naj vsakega prvorojenca v družini posvetijo Gospodu: »Ko te Gospod pripelje v deželo Kánaancev, kakor je prisegel tebi in tvojim očetom, in ko ti jo da, tedaj določi za Gospoda, kar koli prvo odpre materino naročje! Tudi vsak prvenec tvoje živine, če je samec, je Gospodov« (2 Mz 13,11–12).

Kot prvi otrok moža in žene je bil prvorojeni sin znamenje Božjega blagoslova njune zakonske zveze.

Kot prvi otrok moža in žene je bil prvorojeni sin znamenje Božjega blagoslova njune zakonske zveze. Bil je nekakšna obljuba, da bosta imela še veliko več otrok, ki jima bodo v blagoslov, ju bodo vse življenje ljubili in skrbeli zanju v starosti. Toda prvorojenec naj bi zaradi vloge Gospodovega znamenja na poseben način pripadal Bogu. In tako je Bog naročil svojemu ljudstvu, naj mu posveti prvorojence.

Podobno je oznanil, da je Izrael njegov prvorojenec: »Tako govori Gospod: Moj prvorojenec je Izrael« (2 Mz 4,22). Izraelci so bili njegova posebna last, izvolil jih je zase in oblikoval v znamenje njegove svetosti in usmiljenja preostalemu svetu. Niso bili prvi narod na zemlji in nikakor niso bili najmogočnejši ali občudovanja vredni. A izstopali so kot prvo ljudstvo, ki ga je Gospod povsem posvetil sebi in ga odbral za svoje načrte.

Prvorojenec vsega stvarstva

To ozadje nam pomaga razumeti, zakaj je apostol Pavel rekel Kološanom, da je Jezus »prvorojenec vsega stvarstva« (Kol 1,15). To ni bila kronološka trditev, temveč izraz Jezusove veličine! Vsi vemo, da Jezus iz Nazareta kot človek ni bil prvi v zgodovini človeštva.

Ko Pavel Jezusa imenuje prvorojenec, hoče reči, da je po veličastvu, slavi, moči in modrosti enak Očetu.

Ko Pavel Jezusa imenuje prvorojenec, hoče reči, da je po veličastvu, slavi, moči in modrosti enak Očetu. Trdi, da vse človeštvo izvira iz Kristusa. Edini Božji namen zveličanja – tudi čudež Jezusovega učlovečenja in trpljenje na križu – prihaja iz Očetovega in Sinovega srca. Pravi tudi, da imajo klic Abrahama, izhod iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom, ustanovitev izraelskega ljudstva – celotna zgodovina odrešenja – smisel in izvor v Jezusu Kristusu. V vsem je on začetek (prim. Kol 1,18). On je glava vsega.

Pavel trdi tudi, da je Jezus »podoba nevidnega Boga« (Kol 1,15). Beseda »podoba« našim sodobnim ušesom morda zveni preveč neprepričljivo, toda verniki v Kolosah so slišali nekaj drugega, kar si predstavljamo mi. Grška beseda za podobo, eikon, ne pomeni le odseva ali slike izvirnika. Pomeni, da vsebuje polnost, sámo naravo izvirnika. Podoba je nekakšen prehod do izvirnika. Ko premišljujemo o njej, se dotaknemo samo Osebe, ki jo ponazarja. Sam Jezus je povedal apostolom: »Kdor je videl mene, je videl Očeta. … Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni?« ( Jn 14,9.10)

Prvorojenec med mnogimi brati

Prvim kristjanom je bilo jasno, da Jezus ni le prvorojenec vsega stvarstva, temveč tudi »prvorojenec izmed mrtvih« (Kol 1,18). Tega niso dojemali le razumsko, marveč tudi na podlagi osebnih izkušenj. Apostol Pavel nam pove, da se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni in prvim apostolom, poleg tega pa še »več kot petsto bratom hkrati« (1 Kor 15,3–6).

Predstavljajmo si, kako je bilo na tak način videti Jezusa. Zamišljajmo si, kako so ljudi preplavili veselje ter moč in pogum, da so ga oznanjali drugim: »Videl sem ga na lastne oči. Skupaj smo lomili kruh. Objel me je. Smrt nima oblasti nad njim in ni treba, da ima oblast nad menoj. Tudi nad teboj ni treba, da jo ima. Obrni se k njemu. Izroči mu svoje srce! Spokori se in se daj krstiti.«

Ker je Jezus naš brat, prvorojenec med nami, imamo vsi delež milosti, ki jih je prejel.

In vsem, ki so se res spokorili in prejeli krst – tudi vsem nam, ki ravnamo enako – se je izpolnila svetopisemska obljuba: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci« ( Jn 1,12). Zato je apostol Pavel Jezusa imenoval »prvorojenec med mnogimi brati« (Rim 8,29), nas pa je označil kot sodediče s Kristusom (prim. Rim 8,17). Ker je Jezus naš brat, prvorojenec med nami, imamo vsi delež milosti, ki jih je prejel.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (4/2025).