Veliki petek je edini dan v letu, ko ne obhajamo svete maše. Ta dan je namenjen premišljevanju Kristusovega trpljenja, zato sta v ospredju molitev križevega pota in češčenje svetega križa. Križev pot molimo v cerkvi ali med počasno hojo ob kapelicah na prostem, skupina športnih navdušencev pa ga bo na letošnji veliki petek že tretje leto zapored združila s tekom od Ljubljane do Brezij. Ko se po mnogih kilometrih razbolijo mišice, postane pot trpljenja naenkrat del življenja.

Navdušeni tekači porabijo za rekreacijo veliko prostega časa. Med njimi je tudi precej verujočih, ki si želijo, da bi telesno dejavnost občasno prepletli z duhovno vsebino. Zato so se pred slabim desetletjem združili v skupino Živa voda, v okviru katere zbirajo denar za izkop vodnjakov v afriški državi Malavi. Zakonca Monika in Tadej Cvirn pa sta prišla na zamisel, da bi lahko pripravili tudi tekaški križev pot.

Za start tega nevsakdanjega molitvenega teka sta izbrala domačo župnijo Dravlje v Ljubljani, za cilj Brezje, potem pa sta določila še dvanajst vmesnih postaj. Nekatere (Crngrob, Križna gora ...) so se ponujale same, druge so zahtevale več premisleka. Počasi se je izoblikovalo nekaj možnih poti, ki jih je bilo treba preteči in sestaviti natančen urnik, da ne bi zamudili obredov velikega petka na Brezjah. Pri pripravah je pomagal p. Marjan Kokalj iz Dravelj, ki je za to priložnost napisal tudi križev pot.



SONCE IN DEŽ
Udeleženci tekaškega križevega pota so več kot 50 kilometrov dolgo pot (Dravlje–Toško Čelo–Katarina–Sv. Jakob–Sora–Suha–Sv. Duh–Križna gora–Crngrob–Čepulje–Sv. Jošt–Besnica–Ljubno–Brezje) z okrog 3000 metri višinske razlike prvič pretekli na veliki petek leta 2011. Spremljala sta jih pomladno vreme in prebujajoča se narava. Lani pa jih je »blagoslavljal« dež, a so bili tudi na to pripravljeni. Za njimi je vozil avto s hrano, pijačo, brisačami in oblekami, poskrbljeno je bilo tudi za prevoz tistih, ki bi na poti morda omagali.

Kljub slabemu vremenu se je zjutraj v Dravljah zbralo trinajst tekačev in štirje kolesarji, ki so se jim pozneje pridružili še mnogi drugi. Najmlajša udeleženka je bila stara štiri leta, najstarejši več kot 75. Sedem jih je preteklo celo pot, večina pa le postajo ali dve.

KOT V SVETEM PISMU
Udeleženci tekaškega križevega pota tečejo s hitrostjo od šest do deset kilometrov na uro. Na vsaki postaji imajo deset minut za počitek in molitev, nato krenejo naprej. Kljub naporom jim ne manjka vedrine, svoje pa doda – kadar je potrebno – tudi Bog. Ko so se med spustom z Jošta v Besnico znašli v gozdu brez poti, se je od nekod pojavila gospa s kolesom. Vrgla ga je na tla, rekla sinu, naj gre sam domov, sama pa stekla pred njimi in jim pokazala pot.

Letošnji tekaški križev pot na veliki petek, 29. marca (začel se bo ob 8. uri zjutraj v cerkvi v Dravljah), bo gotovo postregel z novimi milostmi in zanimivostmi. »Skupaj bomo premagali več kot 50 kilometrov in za Triglav veliko višinske razlike. Podajali si bomo križ in lepe želje, na postajah pa bo na voljo duhovna spodbuda in avto z vodo, kruhom in obliži. Pridružiš se lahko kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli želiš, le ob določeni uri (ali par minut prej) bodi na želeni postaji, da dobiš duhovno spodbudo. Če ne moreš teči, pridi peš, z rolerji, kolesom, avtom ... Pridi obrisat pot kot Veronika, pomagat nositi križ kot Simon, pomolit, spodbujat ... Vse šteje!« pravijo organizatorji in dodajajo, da bodo tudi letos tekli v vsakem vremenu.



Zakaj sodelujejo?

Na tekaškem križevem potu sodelujem iz več razlogov. Najpomembnejši prihaja z leti v ospredje, in sicer v smislu »slabša telesna pripravljenost, večji napor«. Le tako lahko Bogu darujem še več. Več napora, več truda, več odrekanja – s tem vsaj malo podoživim Gospodovo trpljenje. Tek z Jezusom je vedno posebno doživetje, zato rada tečem z njim.
Jera

Prej sva rada tekla predvsem zaradi dobrega počutja in zdravja, odkar poznava Živo vodo, pa naju tek še bolj izpopolnjuje, saj sva mu dala globlji pomen. Tek za drugega jemljeva kot poslanstvo in v njem najdeva višji smisel, saj naju nagrajuje s prijetnejšim občutkom in notranjim zadovoljstvom. Udeležba na tekaškem križevem potu je nekaj posebnega. Ko sva se nanj odpravila prvič, se nisva zavedala težavnosti. Vendar sva ob globoki duhovni vsebini in pomoči prijateljev zmogla napore. To je dan premagovanja, premišljevanja in trpljenja, dan, ko je Bog umrl za nas. Ob tem začutiva svojo majhnost in krhkost, ki se skozi trpljenje in bolečine na koncu prelije v eno samo nepopisno veselje
.Beno in Joži

Tečeva že dolgo, najraje v naravi, kjer izrazito doživljava božjo bližino. Če Bog da, bova letos že tretjič sodelovala na tekaškem križevem potu. To je izjemen dogodek, kjer se s premagovanjem telesnih naporov, molitvijo in premišljevanjem Kristusovega trpljenja osebno srečamo z Bogom in uzremo globino Kristusovega trpljenja. Dogajanje velikega petka še dolgo nosiva v srcu.
Andreja in Tone

Da na križevem potu tekači ne omagajo, jim na postajah – podobno kot Veronika Jezusu – ponudimo okrepčilo in, če kdo potrebuje, tudi »potni prt«.
spremljevalca Jure in Mojca

Daljši tek je za naju z ženo osebno srečanje z Bogom. Pri vsakem maratonu in seveda še posebej pri tekaškem križevem potu doživljam velikonočno tridnevje. Ko ob znojenju in naporih razmišljam o smiselnosti svojega početja, doživljam veliki petek, ko se telo umiri in prepusti ritmu stvarstva, je tu velika sobota, ko se približujem zadnjim postajam, pa me preplavi vstajenjsko veselje.
Tadej Cvirn