Letos bom, če Bog da, doživela svoj prvi karibski božič. Perujski okusi, ki so se vztrajno vpijali v moj misijonski organizem, so se pred dvema letoma mešali z barbadovsko obarvano angleškostjo, lani pa sva se, zahvaljujoč karanteni, z mamo po kraško »advent-irali« in tradicionalno slovensko slavili Novorojenega.

Letos se poskušam odpreti adventno-božičnim okusom Venezuele. Na lastni koži čutim, kako zelo ta dežela trpi, zato toliko bolj občudujem trdoživost tega naroda, ko poskuša kljub križevemu potu ohranjati 'normalnost'. Razen nas, 5 odstotkov, ki smo kolikor toliko na varnem, imamo hrano, vodo in elektriko, ostali poskušajo preživeti. In praznovati božič. Zato na vprašanje, kako doživljam tedne pred božičem, lahko z vso iskrenostjo priznam, da sem izgubljena: tako zaradi nove kulture, ki praznuje božič drugače kot Evropa ali Peru, kot tudi zaradi trenutne situacije, imenovane humanitarna kriza.

Adventni venček sredi zelenja?

Kakor...