Če v Slovarju slovenskega knjižnega jezika poiščemo geslo »živeti«, med različnimi pomeni glagola najdemo »imeti sposobnost rasti«, »biti dejaven, delujoč«, »biti v skupnosti s kom«. Kot vsem živim bitjem je tudi ljudem v naravi, da rastemo, smo aktivni, se učimo in napredujemo, da živimo v skupnosti.

Kot otroci smo rast merili v centimetrih, ki smo jih vsako leto risali na podboje kuhinjskih vrat, in s prebranimi poglavji v šolskih učbenikih. Kot odrasli napišemo novoletne zaobljube, delamo sezname opravil, si shranjujemo naslove videov, ki bi jih radi pogledali, in knjig, ki bi jih radi prebrali ... vendar nam za to največkrat zmanjka časa. »Drugič, naslednji teden, poleti, med prazniki ...« Nikoli? V vrvežu nenehnih opravkov so osebna rast, čas za odnose in lastna zanimanja pogosto blizu dna lestvice prioritet.

Navdihujejo me pričevanja odraslih skavtov, ki znajo stopiti z vrtiljaka vsakdana. V močnih skupnostih, ki jih gradijo, najdejo prostor za nova znanja in veščine, se bogatijo...