90-minutnemu dokumentarcu je sledil pogovor, ki ga je vodil p. Marko Pavlič. Sodelovali so: dr. Tanja Repič Slavič, prof. na Teološki fakulteti v Ljubljani, producent filma Filippo Piscopo ter tri bivše redovnice skupnosti Loyola, Vida Bernard ter prek spletne povezave še Gloria Branciani in Mirjam Kovač. 

Gloria Branciani in Mirjam Kovač sta osrednja lika v dokumentarnem filmu Nune proti Vatikanu. FOTO: arhiv filma

Film o pričevanjih nekdanjih sester in procesu notranje osvoboditve

Vse tri bivše sestre so tudi osrednji liki filma. V filmu spregovorijo o psihičnih, duhovnih in spolnih zlorabah s strani duhovnika in umetnika Marka Rupnika. V filmu so sicer predstavljene v krogu še drugih zlorabljenih žensk ter njihovih podpornic, ki so se povezale na skupni poti z namenom, da ženske – še posebej redovnice – ne bi več ostajale znotraj Cerkve v boleči tišini preteklih zlorab. Ko so zbrale moč, da so spregovorile, so postale notranje svobodne.

Danes, 10. aprila, si bodo pogledali film še v jezuitski skupnosti v Dravljah.

Ogled filma je potekal v Arrupejevi dvorani pri jezuitih v Ljubljani. FOTO: Jože Potrpin

Kako se je porodila ideja za film?

Po besedah producenta filma Filippa Piscopa, ki je prvi spregovoril, se je prva ideja za film porodila po članku Lucette Scaraffia v L’Osservatore Romano. »Temu je sledila pomisel, da bi bile lahko redovnice zlorabljene v katoliški Cerkvi, vendar je steklo še veliko vode od originalne ideje do izdelka.« Povezati je bilo potrebno ljudi, ki delajo na tej temi. Z novinarko Federico Tourn in s svojo ekipo je takoj po pogovoru z njimi stopil v osebni človeški stik z Mirjam in Glorio. Razumel je, da morajo biti udeležene v tem filmu. 

Kar je videno v filmu, je samo del odnosa, ki se je vzpostavil. Film ni fikcija, ampak poleg čustvene in umetniške plati prikaz tega človeškega odnosa, je dejal. Hkrati so odkrivali stvari, ki so bile prikrite desetletja. Ko so slišali njuno zgodbo, so tudi razumeli, da mora to biti povedano širši javnosti in ne ostati zakopano pod preprogo. Problematičen odnos med osebami se je namreč pokazal kot del sistema.

Molk je največji zaveznik storilcev

Z Glorio in Mirjam ni bilo samo umetniško, ampak predvsem človeško potovanje, kar je sicer značilno za dokumentarni film. Pri tem je pomembno zaupanje, ki se vzpostavi z osebo. Poslušamo torej zgodbo, ki je njuna, ni naša – film je samo orodje v tem pogledu. Zgodba želi dati besede tistemu, ki se ne zna soočiti z zlorabo, tako težko, bolečo stvarnostjo. Zgodba prikazuje trenutek skupne rasti v večji transparentnosti in odgovornosti. 

Dr. Tanja Repič Slavič, strokovnjakinja, ki že več kot 20 let dela z žrtvami spolnih zlorab, je v odzivu na film, ki pretresljivo prikazuje to tematiko, izpostavila poglobljene posledice spolnih zlorab in ključno vlogo družbe pri podpori žrtvam. Njena glavna teza pa je bila: Molk je največji zaveznik storilcev, medtem ko iskreno poslušanje, verjetje žrtvam in izobraževanje o dinamiki zlorab predstavljajo edino pot do prekinitve kroga trpljenja in omogočajo žrtvam, da spregovorijo in poiščejo pomoč.

Producent filma Filippo Piscopo. FOTO: Jože Potrpin

Vsaka žrtev doživlja občutek krivde

Posledic zlorab namreč ni malo. »Nisem še srečala žrtve spolne zlorabe, ki ne bi rekla, da se ne počuti krivo. Tudi če objektivno gledano ni bilo razloga za krivdo, bi kdo rekel: ‘Saj nisi ti kriva. Nisi hotela. Tudi če si zamrznila, karkoli, nisi se mogla braniti. Nisi kriva.’ Ampak vsaka žrtev doživlja občutek krivde, občutek, da je kar dolžna, da težko postavi mejo in to se potem kaže tudi v drugih odnosih – v odnosu s storilcem. Lahko storilec celo umre, ga ni več, ampak to te še kar spremlja, hodi s tabo," je izpostavila dr. Repič. 

V filmu so res pokazali prav to: kaj se dogaja, notranja stiska, ko v vse podvomiš, ne vidiš več luči na koncu tunela, misliš, da je bilo najbolje, da bi samo še umrl – v bistvu bi si želel, da bi umrla ta stiska v tebi. Na koncu so pokazali tudi upanje, luč, božjo milost, vstajenje. 

»Zakaj nisi prej povedala?« vzbudi dodatno krivdo

Vemo pa, da včasih storilci spletajo mreže in izvajajo močne pritiske in so včasih žrtve v tem smislu zelo nemočne. Te je zelo strah, ne vedo, kaj zaprav storiti, da bi se čutile varne in lahko nekako spregovorile. »Tukaj smo pa čisto vsi odgovorni za to, kaj lahko naredimo. Predvsem to, da si vzamemo čas, da človeka poslušamo. Žrtvi verjamemo in damo prostor, jo vzamemo resno. Poiščemo nekoga, če sami čutimo, da ne zdržimo s tem, da nam je pretežko. Ne moremo pa stvari delati ‘na juriš’, ampak se je treba povezati, pogovarjati in izobraziti glede tega.« 

Potem je tu še dostikrat npr. vprašanje, ko se nam žrtev zaupa: »Zakaj nisi prej povedala, zakaj nisi zbežala, zakaj se nisi branila? Pa toliko si bila stara.« Ta zakaj prebudi še dodatno krivdo in občutek, da je s tabo nekaj narobe. Že tako se oseba počuti žrtev, da je z njo vse narobe. 

Z leve proti desni: p. Marko Pavlič, Filippo Piscopo, Vida Bernard, dr. Tanja Repič Slavič. FOTO: Jože Potrpin

Vida Bernard: »Samo srce je tisto, ki lahko govori, koliko sem vredna«

Vida Bernard, ki nastopa v filmu kot Klara, in je predvsem podpora Glorii, je zaupala, da se je v procesu nastajanja filma, po tem, ko je spočetka stala bolj ob strani, zbudil znotraj nje notranji proces, »ki si ga prej niti nisem dovolila. Šla sem zopet skozi iste občutke in začela pot dviganja.« 

»Kot ste videli v filmu, pot vseh nas je bila zelo trnjeva, težka, da se pride zopet do celovite notranjosti, osebnosti. Težko je samemu sebi zopet zaupati, se ceniti, vrednotiti. In ko sem uspela priti do tega, da sem zopet lahko sebe sprejela, spoštovala, sem razumela, da ne more noben zakon, nobeno zunanje pravilo, ali institucija ali karkoli sprožiti, da bi meni govorili, ti se lahko ceniš. Ne, samo srce je tisto, ki lahko govori, koliko sem vredna, koliko se lahko sama spoštujem. In to mislim, da bi moral vsakdo razumeti v svojem življenju.«

Kaj je bilo odločilno, da je spregovorila?

Gloria je na vprašanje, kaj je bilo odločilno, da je spregovorila, tudi v filmu, preko zoom povezave odgovorila: »Prva prijava leta 1993 je bila krik bolečine, globoko občuje popolnega porušenja eksistence, poskusa samomora. Takrat sem kot prvo začutila, da me Bog noče mrtve. Prva reakcija je bila, da sem govorila s predstojnico skupnosti Loyola Ivanko Hosta. Odgovor je bilo obdobje molka. Do danes sestre v resnici niso vedele, kaj se mi je zgodilo.« 

Nato je dobila pogum, da je govorila tudi z drugimi v Cerkvi v Sloveniji: »Z jezuitskim provincialom, nadškofom Šuštarjem, duhovnim spremljevalcem p. Rupnika kardinalom Špidlikom. Vsi so iz svojih motivov izbrali molk. Marko je bil veliko močnejši od mene. ‘Če boš govorila, boš imela svojo besedo proti meni in te bom razglasil za noro,’ mi je dejal. Ni mi ostalo drugega kot zapustiti skupnost. Če bi ostala, bi delala vse življenje samo v kuhinji.« 

Leta 2021 pa je začela predstavljati svojo zgodbo. Dočakala je svoj prav. Ni bila več sama. Tu so bile sestre iz skupnosti in drugi, s katerimi je govorila. Bili so iskreni pogovori, novi odnosi, novi kanali luči in senc, narave, lepote.

Moderator, Mirjam Kovač, Gloria Branciani in režiserka filma na projekciji filma Nune proti Vatikanu v Cankarjevem domu v okviru Festivala dokumentarnega filma. FOTO: arhiv Festival dokumentarnega filma

Sklepna misel Mirjam in Glorie

... je bila, da bi počasi začeli skupaj razumeti, kaj je to manipulacija. Ker če bi prepoznali manipulacijo takoj na začetku, bi morda do zlorab sploh ne prišlo. In na koncu dogodka je odmevalo vprašanje, kaj lahko Cerkev v Sloveniji v tej situaciji naredi? Vprašanje za vsakega od nas.