Dolga pot do družine – vpogled v posvojitev

V Sloveniji se vsako leto izvede le peščica posvojitev. Čeprav so mnogi pari pripravljeni odpreti srce in dom otroku, ki potrebuje družino, se znajdejo pred dolgim postopkom, v katerem posvojijo otroka in postanejo starši. Kakšna je praksa v Sloveniji in kakšni so izzivi pri sprejemu otroka v družino, smo se pogovarjali z dr. Uršulo Ješe, socialno delavko, zaposleno na Centru za socialno delo za področje posvojitev, ter z zakoncema Tadejo in Matjažem Gnezda, ki sta v svojo družino sprejela dva dečka. Odločenost ni dovolj – kaj vse je potrebno za posvojitev? Po podatkih Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je bilo v zadnjih letih v Sloveniji letno zaključenih od 15 do 25 posvojitev. Posvojitelj je lahko polnoletna oseba, ki je praviloma najmanj 15 let starejša od otroka. Otroka lahko posvojita zakonca ali zunajzakonska partnerja – vendar le skupaj. Posameznik lahko otroka posvoji sam le v določenih primerih, vendar vedno le v otrokovo korist in ne iz želje posameznika. Pot do posvojitve vodi preko Centra za socialno delo (CSD), kjer par opravi usposabljanje, psihosocialno oceno in uvrstitev na seznam. Birokracija in srce, ki potrpežljivo čaka »Od prijave do posvojitve lahko mine več let, mi se ne oziramo na to, kdaj se je par uvrstil v bazen posvojiteljev. Vedno iščemo najbolj primeren par za otroka, ki potrebuje družino. Zato nekateri pari dobijo otroka že v štirih mesecih, drugi pa lahko nanj čakajo tudi več let,« nas seznani dr. Uršula Ješe. Naniza še nekaj pomembnih dejstev: »Mi preverimo vse: preteklost para, kakšno sta imela otroštvo, odnose s starši, odraščanje, nato preverimo tudi njune socialne zmožnosti, prihodke, pa tudi, kako imata rešeno stanovanjsko problematiko. Z njimi govorimo tudi o tem, zakaj se odločajo za posvojitev, skupaj gremo v jedro, tudi v bolečino – kako sta predelala svojo neplodnost, saj je to najpogostejši razlog, da se odločajo za posvojitve. Samo par, ki je soočen s svojo resnico, bo kasneje lahko z resnico soočil tudi posvojenega otroka. Priprave na posvojitev, ki potekajo na CSD, vključujejo tako delo s strokovnim delavcem kot tudi s psihologom. Velikokrat pari pridejo na CSD že z jasno odločitvijo o posvojitvi, ki je rezultat predhodnega psihoterapevtskega procesa ter poglobljenega dela na sebi in partnerskem odnosu. »Zgodilo pa se je tudi že, da smo postopek priprav morali začasno ustaviti in paru svetovali vključitev v psihoterapevtski proces in/ali različne delavnice. Ugotovili smo namreč, da priprave na CSD same po sebi ne bi zadostovale za izdajo pozitivne odločbe,« doda dr. Uršula Ješe. Posvojitev je dokončna, ni je mogoče preklicati, in odločitev zanjo mora dozoreti iz pravih razlogov v obeh bodočih posvojiteljih. Ko pa dejansko pride do trenutka, ko je na voljo otrok za posvojitev, se dogodki lahko odvijejo zelo hitro. O svoji izkušnji spregovorita zakonca Gnezda: »Kratkoročna priprava je potekala po klicu, da bodo k nama namestili otroka z namenom posvojitve. Pri prvem otroku se je načrtovalo nekajmesečno spoznavno obdobje, a se je v resnici vse skupaj odvilo v enem tednu. V tem času sva pripravila otroško sobo, kupila avtosedež, igračko Nodija, ki ga je imel rad. O prihodu otroka v najin dom sva obvestila vse, za katere je bilo to pomembno.« Ko se zgodi posvojitev novorojenčka, pa ne govorimo o času priprav v dnevih, temveč o urah: »Pri drugem otroku se je klic zgodil v popoldanskem času, naslednji dan dopoldne smo ga šli iskat v porodnišnico. V tem popoldnevu je bilo treba nabaviti najnujnejše stvari za dojenčka. Posteljico je pripeljal brat, nekaj oblačilc sestra, lupinico so posodili sosedje … Tudi v službi so zelo lepo sprejeli, ko sem čez noč ostala doma na porodniški. Bil pa je tudi posebno čustven trenutek, ko sva starejšemu otroku povedala, da bo naslednji dan dobil bratca,« pripovedujeta zakonca Gnezda. Noben otrok ni nepopisan list V Sloveniji je zelo malo otrok, ki so pravnoformalno primerni za posvojitev. V več primerih gre za otroke, ki jih starši iz različnih razlogov niso sposobni vzgajati, a jim ni odvzeta starševska skrb, zato jih ni mogoče posvojiti, temveč le dati v rejništvo. Poleg tega so otroci pogosto starejši, imajo posebne potrebe ali travmatično preteklost. Mnogi pari si želijo zdravega dojenčka – ti pa so dejansko izjemno redki. S tega vidika so posvojitve psihično zelo velik izziv, o čemer pripoveduje dr. Ješetova: »Posvojitev ni pravljica. Otrok ni nepopisan list papirja, ampak je oseba z zgodovino, preteklostjo, koreninami. Njegova zgodovina je zelo pomembna, saj bo vplivala na njegov razvoj. Seveda si s tega vidika pari želijo otroka, ki nima travm, pa tudi, kolikor se le da, čim mlajšega otroka. Pri posvojenih otrocih je za starše tudi velik izziv vzpostaviti varno navezanost.« Ob tem poudarita tudi, da je pomembno, da si v času stiske par poišče pomoč strokovnjakov: »Obrnila sva se na svetovalko, ko so bile učne težave in se je v nama nabirala jeza in nemoč. In takrat, ko se je starejši sin želel srečati z biološko družino in nisva vedela, kako naj stvari izpeljemo in kako naj ga pri tem podpreva,« iskreno pripovedujeta Gnezdova. Prav tako pa iskreno priporočata podporo strokovnjaka in opisujeta pozitivne spremembe, ki sta jih opazila po terapiji: »Vsekakor bi jo priporočala, tudi če (še) ni zelo velikih problemov. To ne pomeni, da težave čudežno izginejo. Lahko pomaga, da hitreje prepoznaš stvari, bolje reagiraš v situacijah. Razvijaš lepše odnose, bolj iskrene in bogate. Bolj si v stiku s svojimi čutenji, ki jih znaš potem ubesediti, in hkrati razvijaš močnejši čustveni stik s svojimi najbližjimi.« Odnos, ki zdravi Strokovnjaki za razvoj otrok poudarjajo, da je varna navezanost ključna za otrokovo čustveno stabilnost. Pri posvojenih otrocih, ki so doživeli izgubo, zavrnitev ali nestabilen odnos s pomembnim bližnjim, se pogosto razvijejo negotove oblike navezanosti. O navezanosti spregovorita tudi zakonca Gnezda: »Ko se danes ozirava nazaj, bi si želela, da bi vnaprej vedela in bi v tem procesu dali več pozornosti na varno obliko navezanosti otroka in bi pare o tem poučili. Odnosi in življenje v družini izhajajo iz oblike navezanosti. Ko veš, da je otrok najgloblje ranjen ravno na področju odnosov, zaupanja, lahko drugače pristopaš, če si kot starš v tem opolnomočen. Zavedaš se, da morebitno grdo obnašanje ali odklonilnost otroka ne kažeta na njegovo razvajenost, ampak ranjenost. Na hrepenenje po sprejetosti, po tem, da te ima nekdo brezpogojno rad. In kot starš moraš morda veliko let graditi odnos, da te lahko otrok z zaupanjem objame.« Vsaka oseba, vsak otrok si zasluži varen odnos in globok čustveni stik z osebo, ob kateri se počuti sprejet, ljubljen tak, kakršen je, z vsemi pozitivnimi lastnostmi in pomanjkljivostmi. »Največji izziv pa je nenehno iskanje čustvenega stika z vsakim posebej, obdobje osnovne šole je bilo pri nas precej zahtevno. Iskanje rešitev pri učnih težavah, pa še kakšna vzgojna se je našla vmes,« skleneta zakonca Gnezda. Pogum, ljubezen in vztrajnost Posvojitev ni bližnjica do starševstva. Je pot, ki zahteva veliko notranje zrelosti, odprtosti in pripravljenosti na nepredvidljivo. A tistim, ki vztrajajo, prinaša največji dar – družino, ki je nastala iz ljubezni in odločitve. Tadeja in Matjaž Gnezda iskreno spregovorita: »Največji blagoslov je to, da sva kljub neplodnosti postala starša. Blagoslov je živeti odnose z otrokom vsak dan sproti. V lepih in težkih trenutkih. Blagoslov so vsa skupna doživetja in 'lumparije', ki jih lahko počneš z otroki in si jih kot odrasel verjetno ne bi omislil. Pa tudi spoznavanje sebe, zakonca v novi luči. Prepoznavanje svojih moči in šibkosti. Ves svet in ljudi vidiš v novi luči. «

Dolga pot do družine – vpogled v posvojitev

Dolga pot do družine – vpogled v posvojitev

Odločenost ni dovolj – kaj vse je potrebno za posvojitev?

Mladinski festival v Radencih

Sveta Helena

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.