Dolina pri Trstu, odkrili 80 let prekrito poslikavo, cerkev sv. Urh, poslikava Jurij Tavčar, Ettore Malnati
Dolina pri Trstu, odkrili 80 let prekrito poslikavo, cerkev sv. Urh, poslikava Jurij Tavčar, Ettore Malnati
dolina-pogled-s-socerba-1-13-10-2024-uv-0-0-1000-563-1752832001.jpg
ODKRITE SLOVENSKE FRESKE Zaseg zvonov je povzročil velika trenja med ljudmi v Dolini
Dolina pri Trstu je bila v zadnjih letih veliko v javnosti. 11. januar 2022 bo ostal zapisan v zgodovini župnije sv. Urha kot eden izmed najbolj žalostnih trenutkov skupnosti. Takrat so zvonove preventivno »zasegli« na podlagi odločitve tržaškega sodišča. Kmalu za tem so zaseg preklicali in so se zvonovi spet oglasili, po veliki noči pa so jih spet »zapečatili« zaradi ponovnih pritožb o preglasnem in predolgem zvonjenju. Zaseg zvonov je povzročil velika trenja med ljudmi v Dolini, ki pa so bila prisotna že prej. Pritožbe glede zvonov niso bile proti samemu zvonjenju ali Cerkvi, ampak bolj proti režimu zvonjenja, torej jakosti ter trajanju. Tedanji dolinski župnijski upravitelj Klemen Zalar si je s takratnimi legalnimi predstavniki zelo prizadeval, da bi se zvonjenje ponovno vzpostavilo, tako kot v ostalih okoliških župnijah, vendar zaman.
Prišli so in zapečatili so naše zvonove, naš glas
»Sodna policija je prišla in zapečatili so naše zvonove, naš glas. Najbolj glasen utrip naše župnije!,« je dogajanje opisala domačinka. Tri velike noči, trije božiči, 33 pogrebov, sedem porok, devet krstov, trije farni prazniki in drugi redni obredi so ostali brez zvonjenja.
Zeleno luč je dalo sodišče na podlagi nove ureditve za zvonjenje zvonov, ki jo je izdal novi tržaški škof Enrico Trevisi 14. februarja 2024. V nedeljo, 28. aprila 2024, so zvonovi cerkve sv. Urha v Dolini pri Trstu po več kot dveh letih spet zazvonili. Toliko na kratko o tem sramotnem dogajanju.
ODKRITE SLOVENSKE FRESKE Dolinska pražupnija sv. Urha je ena najstarejših v tržaški škofiji
Preden preidem na osrednjo temo tega prispevka, naj navedem nekaj podatkov o zgodovini. Dolinska pražupnija sv. Urha je ena izmed najstarejših in najobsežnejših pražupnij tržaške škofije. Posvetitev dolinske cerkve augsburškemu škofu ni povsem slučajna, saj so v 13. stoletju vodili tržaško Cerkev škofje, ki so prihajali iz Bavarske. Najstarejši vir za dolinskega pražupnika je iz leta 1247.
Za leto 1298 je v Dolini dokumentiran Domus domini episcopi oziroma škofova palača. Med leti 1452 in 1459 je tržaški škof in grof Antonio Goppo po sporu z mestnim kapitljem zapustil škofovsko palačo v Trstu in preselil škofijsko rezidenco v Dolino.
Dolino in župnijsko cerkev so leta 1615 napadli in zažgali Benečani
Starodavna pražupnijska cerkev sv. Urha, škofa iz Augsburga na bavarskem, obdana z močnim taborskim obzidjem, sodi med najstarejše cerkve tržaške škofije. Njeno sedanjo zasnovo s pravokotno cerkveno ladjo in petkotnim prezbiterijem je cerkev dobila med 17. in 18. stoletjem, ko je staro srednjeveško stavbo zamenjala današnja.
Notranjost cerkve krasi pet bogatih marmornatih oltarjev iz 17. in 18. stoletja s kamnitimi elementi iz 13. stoletja, razkošna baročna prižnica, krstni kamen iz 17. stol., Goršičeve orgle iz leta 1878 in dragocena notranja oprema. Velja omeniti dragocene paramente in kelih, ki jih je leta 1763 pražupniji darovala sama avstrijska cesarica Marja Terezija. Pomembna umetniška dela so bila v 18. stoletju narejena med župnikovanjem dolinskega pražupnika plemiča Ivana Ernesta von Raunacha, barona in gospoda na Šilentaboru pri Pivki. Notranje poslikave iz leta 1877 so bile narejene po naročilu dolinskega dekana in pražupnika viteza Jurija Jana.
Dolina je bila znana zaradi dekanijskega sedeža, ki je leta 1790 obsegal 42 podružničnih cerkva, večinoma na Krasu in v Istri. Leta 1615 so med tako imenovano Uskoško vojno Benečani napadli in zažgali Dolino in župnijsko cerkev ter posledično uničili dragoceno večstoletno kulturno dediščino. Leta 1626 so cerkev obnovili in jo slovesno odprli pod pokroviteljstvom vikarja tržaškega škofa in dolinskega pražupnika Benca Fogarina.
Kraj poimenujejo po neobstoječem svetniku
Italijansko ime za Dolino je San Dorligo della Valle. To ime obstaja od leta 1923, uvedli so ga v času porajajočega italijanskega nacionalizma (fašizma) oziroma intenzivnega poitalijančevanja. San Dorligo je nekakšna popačena oblika za svetega Ulderika (italijansko s. Odorica, slovensko sv. Urha), zavetnika kraja. Tragikomično je, da svetnik Dorligo ne obstaja. Ampak Italijanov to očitno ne zanima, samo da ni »tuje«, Slovansko, ampak »naše«, »romanizirano«.
Toliko za uvod. Glavna tema prispevka je odkritje in obnova fresk Gregorja Tavčarja iz Idrije v župnijski prafarni cerkvi v Dolini.
Poslikave Gregorja Tavčarja v dolinski cerkvi
Med najpomembnejšimi deli cerkve so freske na koru, ki so nastale leta 1876 ob razširitvi kora zaradi postavitve novih, mogočnih orgel, izdelanih v delavnici Franceta Goršiča iz Ljubljane. Poslikavo je naročil dolinski župnik in dekan, kanonik Jurij Jan iz Zgornje Kranjske, dela pa je zaupal priznanemu slovenskemu slikarju Gregorju (Georgu) Tavčarju iz Idrije (1820–1892).
Ta stenska poslikava, ki je bila Tavčarjev zadnji znani opus in edino tovrstno delo v tem območju, je, kot ga označuje mons. Ettore Malnati, nekdanji škofov vikar v Trstu, pravo mojstrstvo v duhu avstrijskega baroka. V središču kompozicije je upodobljen kralj David z liro in zlatimi strunami, simbolom božanske harmonije in nebeške glasbe. Ob straneh ga spremljata dve simetrični skupini angelov v vizualnem plesu miline in duhovnosti, ki celoto povzdigneta v pravo baročno »glasbeno epifanijo«. Kompozicijo bogatijo pozlačeni detajli, ki poudarjajo reliefne motive in prostoru dajejo nadnaravno svetlobo.
Med lokalnimi podporniki fašizma so bili tudi nekateri Slovenci
Po razpadu Avstro-Ogrske in ob vzponu fašističnega režima v Italiji je dolinska skupnost doživela globoke politične in kulturne spremembe. V 20. in 30. letih 20. stoletja je Dolina postala pomembno obrobno središče fašističnega gibanja. Med lokalnimi podporniki fašizma so bili tudi nekateri Slovenci iz Doline, Krogelj in okoliških vasi. Nekateri niso bili zgolj simpatizerji, temveč aktivni člani, zaupniki, pobudniki ideologije ter neposredni krivci za »revolucionarne« posege v kulturno, versko in umetniško dediščino.
V cerkveni strop odtisnjeni črni simboli fašistov
Leta 1934 je – na predlog dolinske občine in s soglasjem lokalnega fašističnega sveta, v katerem so poleg županskega komisarja in tajnika sedeli tudi slovenski člani – v središče »obnove« prišla starodavna župnijska cerkev sv. Urha. S podporo ministrstva za javno izobraževanje in odobritvijo urada za spomeniško varstvo (Belle Arti) se je začel sporen projekt t. i. »arhitekturne racionalizacije«. Ta je predvideval rušitev baročnega stropa in njegovo zamenjavo z lažnim lesenim stropom v psevdoromanskem slogu – z vidnimi tramovi in opečnatimi ploščicami, odtisnjenimi s črnim fašističnim simbolom fašija (ki so še danes vidni).
Namerno brisanje slovenske identitete iz prostora
Najveličastnejše delo v cerkvi – skoraj 300 m² velika freska Marijinega vnebovzetja, izdelana v trompe-l’oeil slogu – so načrtno uničili. Tudi Tavčarjeve freske na koru so bile predvidene za odstranitev. Le naključje je preprečilo njihovo popolno izgubo: prebarvali so jih z debelo plastjo rjave barve, ki je poslikavo prikrila za več kot osemdeset let.
Poseg se ni ustavil zgolj pri arhitekturi. Ena od manj znanih, a pomembnih potez je bilo tudi odstranjevanje slovenskih napisov na orglah, ki so bile posvečene mecenoma Jožefu Pangercu starejšemu in dekanu Juriju Janu, zaslužnima za postavitev orgel ter fresk leta 1879. Posvetilo, ki je izražalo hvaležnost kulturnima in duhovnima pobudnikoma, so odstranili v sklopu širšega procesa »jezikovne sanacije« – namernega brisanja slovenske identitete iz prostora, pogosto tudi s pomočjo domačinov.
To manj znano poglavje lokalne zgodovine si danes zasluži temeljitejšo obravnavo, meni mons. Ettore Malnati. »Dejstva o uničenju fresk in sodelovanju nekaterih Slovencev v fašističnem režimu so dolgo ostajala zamolčana – bodisi iz sramu, bodisi zaradi neraziskanosti. A prav v iskanju – tudi neprijetne – resnice se gradi pristna in spoštljiva skupna zgodovina.«
Kako je prišlo do odkritja Tavčarjevih poslikav?
Leta 2023 je med čiščenjem kora nepričakovano zasijala sled zlata, kos pozlačenega originala Tavčarjeve freske, skrit pod več plastmi barve. Odkritje je na ministrstvo za kulturo takoj prijavil mons. Ettore Malnati, tedanji škofijski upravitelj za dolinsko župnijo. Po njegovi zaslugi in zaslugi tesnih sodelavcev so pridobili finančno podporo deželne vlade, ki je omogočila izvedbo strokovne obnove.
Pot do izvedbe ni bila lahka. Sprva je urad za spomeniško varstvo zanikal avtentičnost fresk, zatrjujoč, da gre le za dekoracijo na lesenem podstavku. Ta zmotna ocena je skoraj ogrozila financiranje projekta. Šele po temeljitih tehničnih in znanstvenih ekspertizah je Ministrstvo za kulturo uradno potrdilo, da gre dejansko za freske.
Nekateri so želeli, da bi poslikave ostale pozabljene
Kljub temu pa vsi niso z veseljem sprejeli ponovne prisotnosti teh fresk. Zdelo se je, da bi nekateri želeli, da ostanejo pozabljene. Le nekaj mesecev po odkritju so iz Doline proti monsinjorju Malnatiju vložili uradni prijavni akt zaradi domnevno nezakonite obnove. Na srečo je sodišče obtožbe zavrglo ter potrdilo zakonitost in pravilnost restavratorskih del. A dogodek je pokazal, da je zgodovinski spomin še danes predmet delitev, ideoloških sporov in selektivnih interpretacij.
Skupnosti so vrnili dragocen del njene umetniške in identitetne zgodovine
Z neomajno voljo mons. Ettoreja Malnatija in njegovega gospodarskega sveta, ki je v manj kot štirih letih izvedel več kot štirideset projektov za obnovo in ovrednotenje kulturne dediščine, se je Tavčarjeva umetnost vrnila v svojo prvotno slavo. Znova nagovarja skozi svojo vizualno moč in vrača skupnosti dragocen del njene umetniške in identitetne zgodovine. V letošnjem letu bodo pri Slovenski matici izdali tudi strokovno publikacijo, posvečeno obnovi Tavčarjevih fresk v dolinski farni cerkvi sv. Urha škofa.
