Zgodba o vsestranskem politiku, podjetniku in umetniku Josipu Pangercu (1868–1925) nas najprej popelje v slikovito Dolino pri Trstu, v čas druge polovice 19. stoletja, ko se je na Primorskem in v Istri začelo slovensko narodno prebujenje. Iz Doline izhaja tudi rodbina Pangerc, ki je imela od začetka 19. stoletja dalje pomembne upravne funkcije v istrski mejni grofiji. Josipov oče je bil prvi nadžupan v dolinski občini, med letoma 1901 in 1914 pa je štiri mandate županoval Josip Pangerc, ki je po prevzemu funkcije nemudoma uvedel uradovanje izključno v slovenskem jeziku.

Josip Pangerc leta 1908. FOTO: Ivo Žajdela

Po smrti leta 1925 je dolga desetletja ostal »pozabljeni« Slovenec

Pangerc je imel pretanjen čut za umetnost. Že kot 16-letni fant je začel pisati prve skladbe, postal je dolinski organist in pevovodja. Po njegovi smrti leta 1925 je dolga desetletja ostal »pozabljeni« Slovenec, a njegova zapuščina je izjemna. Na razstavi v Narodnem muzeju Slovenije, njen avtor je Marca Manin, je skozi bogato bero pisem, dokumentov, pohištva in osebnih predmetov njegovo plodovito delo znova oživelo. Prvič pa so javnosti predstavljeni dokumenti iz različnih tržaških arhivov, v katerih se v 13. in 14. stoletju omenjata Dolina in Trst.

Dolina na razglednici leta 1886. FOTO: Ivo Žajdela

Pangerčevi, zemljiški posestniki

Člani rodbine Pangerc so že leta 1487 upravljali posestva, ki jim jih je zaupal tržaški škof. Sčasoma so jih odkupili in postali njihovi lastniki. Leta 1616 je v škofijskih urbarjih omenjen Michael Pongraz kot župan Doline, drugi družinski člani pa so zasedali položaje komornikov in upraviteljev škofovskega imetja dolinske cerkve. V škofovskih urbarjih je zapisano, da so med drugim imeli dolžnost svečano spremljati škofa ob vsakem njegovem prihodu v Dolino, in sicer na konju, ter mu zagotoviti primerno varnost.

Od leta 1487 je imela rodbina Pongraz – Pangerc (kasneje se je priimek spremenil v slovensko obliko) na ozemlju dolinske občine posestva, ki so se sčasoma še širila. Največ jih je bilo na območju kraja Dolina, kjer je družina imela v lasti pet hiš, hrame in senike, mlin, žago, kamnolom ter obsežne vinograde, sadovnjake, gozdove in polja.

Na posestvih se je čez leto menjavalo več kot 30 ljudi, med njimi delavci na poljih in vinogradih, trije služabniki, hišne pomočnice in nočni stražarji, ki so bdeli nad pridelki na obdelanih poljih. Za zaposlene je veljal hišni red.

Nova šola v Dolini leta 1910. FOTO: Ivo Žajdela

Josip Pangerc kot župan

Josip Pangerc je s svojim vzponom, najprej kot župan občine Dolina (1901–1914), nato kot deželni poslanec v istrskem deželnem zboru in deželni odbornik za finance, pomembno prispeval k razvoju občine. Njegova vloga v različnih funkcijah je prinesla občini Dolina številne koristi na političnem, kulturnem, šolskem in gospodarskem področju. Pangerc je s svojim vplivom in strokovnostjo nadgradil ugled in prispeval k napredku slovenskega naroda na Tržaškem in v Istri. Dolinsko občino je okrepil z novo infrastrukturo: zgradil je sodobne cestne povezave, nova šolska poslopja in vodovode ter obnovil in olepšal središča večjih vasi.

Zavzemal se je tudi za socialna vprašanja in pravice žensk. Z ustanovitvijo dveh šolskih skladov za revnejše dijake je želel nadarjenim otrokom omogočiti nadaljevanje višjih študijev. Z novim občinskim zakonikom je leta 1902 zaščitil pravice žensk ter jim omogočil dedovanje in uživanje srenjskih pravic, kar prej ni bilo dovoljeno.

Močno se je zavzemal za uveljavitev slovenskega jezika. V Dolini je uvedel uradovanje izključno v slovenskem jeziku. Ko je poskusil tržaški škof dr. Franc Ksaver Nagl ukiniti rabo slovenščine pri bogoslužju, mu je Josip Pangerc leta 1907 poslal javno nezaupnico. V afero, ki je bila povezana s širšimi političnimi vprašanji, je moral poseči papež Pij X.

Pangerčeva hiša in dvorana

Pangerc je leta 1907 začel z obsežno prenovo družinske hiše. Ta je obsegala obnovo zunanjosti hiše, preureditev notranjih prostorov, ki so bili po končanih delih sodobno opremljeni, ter strukturalno utrditev hiše s portlandskim cementom.

Odločil se je tudi za razširitev stavbe, zato je hiša dobila nove bivalne prostore v severnem traktu. Ohranil je številne že obstoječe prostore in prepoznavne arhitekturne elemente ter osrednja vhodna vrata in podzemne prostore.

Posebno pozornost je posvetil slavnostni dvorani v prvem nadstropju, t. i. Pangerčevi dvorani, ki je lahko sprejela okoli sto gostov. Od druge polovice 19. stoletja so v dvorani potekali številni dogodki, družabna srečanja, gledališki večeri, kulturne prireditve in izobraževalna predavanja.

V tem prostoru je gostil tudi Slovensko izobraževalno in pevsko društvo Valentin Vodnik, ki si je prizadevalo za krepitev slovenske kulture ter izobraževanje domačinov v narodnem duhu.

Pangerčeva hiša je pridobila pomembno novo vlogo – postala je kulturno in družbeno središče Slovencev na območju Trsta in Istre.

Pangerc je prideloval kakovostno belo vino bržanka (širše območje Doline oz. kraški rob se imenuje Bržanija, od breg, saj leži ob vznožju 400 metrov visokega kraškega roba). FOTO: Ivo Žajdela

Vino bržanka

Bržanka ali brežanka je avtohtono belo aromatično vino, pridelano iz različnih vrst grozdja, značilno za dolinski Breg. Odlikujejo jo sladek okus, bogat dišeč vonj in žitno rumena barva. Med pridelovalci najboljše bržanke je izstopalo posestvo Josipa Pangerca, ki je vino prodajal v Istro, Trst, po Kranjski in na Dunaj.

Pangerc je prvi začel ustekleničevati bržanko v steklenice za šampanjec, kar je bilo za tisti čas napredno, saj vino navadno ni bilo ustekleničeno. V kleti Pangerčeve hiše so ohranjene še zadnje steklenice originalne bržanke iz letnikov 1906 in 1908. O bržanki so pisali Valentin Vodnik, Blaž Potočnik, Miroslav Vilhar, Vojteh Kurnik in dr. Alojzij Homan.

Avtor razstave Marco Manin, Srednjeevropski inštitut za zgodovino in kulturo Josip Pangerc. FOTO: Ivo Žajdela

Zapuščina Pangercev se bo ohranila in boj za slovenski jezik

Avtor razstave Marco Manin je na predstavitvi razstave povedal, da mu je že kot otroku mama pripovedovala o pradedu Josipu Pangercu. »Z zanimanjem sem jo poslušal, saj so njene besede zvenele kot napeta filmska zgodba. Pri desetih letih sem se povzpel na podstrešje Pangerčeve hiše v Dolini in moram priznati, da me je prašen prostor, prepreden s pajčevinami, najprej malo prestrašil. Ko sem začel odkrivati stare dokumente in družinska pisma – našel sem tudi sožalno pismo, ki ga je ob smrti mojega pradeda poslala eminentna oseba z Dunaja, sem se zavedel, da je bil Josip res izreden in vsestranski človek. Lahko bi rekel, da sem se dediščini Pangerčeve rodbine posvetil tudi že kot dijak, začel sem raziskovati naše družinske korenine, vse me je zanimalo. Leta 2012 smo ustanovili mednarodno ustanovo Srednjeevropski inštitut za zgodovino in kulturo Josip Pangerc. Vesel sem, da bosta Josipovo življenje in delo predstavljena v osrednjem slovenskem muzeju. Razstavili bomo tudi predmete iz slovenskih in italijanskih ustanov, s katerimi naš inštitut že vrsto let odlično sodeluje.«

Razstava v Narodnem muzeju Slovenije. FOTO: Ivo Žajdela

Pangerčeva hiša, središče družbenega in kulturnega življenja v Dolini

Razstava obiskovalca popelje v Pangerčevo hišo, ki še danes stoji na osrednjem trgu v Dolini. V dokumentih je znana kot Domus domini episcopi – Curia episcopatus (Hiša gospoda škofa – Škofijski dvor). Hiša, na tem mestu je stala že pred letom 1298, velja pa za najstarejše dokumentirano poslopje v Dolini in premore dve dvorani, sprejemne in uradniške prostore, arhiv in knjižnico, bivalni trakt, podzemne prostore, ostanke stolpa iz 14. stoletja in notranje obzidano dvorišče. Josip Pangerc jo je leta 1908 temeljito obnovil, zato je bila sodobno opremljena: poleg električne napeljave in telefona je imela tudi notranja stranišča s tehnično naprednim samodejnim splakovanjem in ločeno kopalnico s toplo vodo.

Družina Pangerc je zaznamovala kulturno, politično in gospodarsko življenje v Dolini in okolici. V času županovanja Josipa Pangerca je dolinska občina dobivala novo podobo; gradile so se ceste, nove šole in tudi vodovod. V Dolino je pripeljal zdraviliški turizem – klimatsko zdravilišče po Kneippovi metodi.

Razstava v Narodnem muzeju Slovenije. FOTO: Ivo Žajdela

Dolina je imela posebno vlogo v širšem tržaškem prostoru

Marco Manin je povedal tudi, da je Dolina imela res posebno vlogo v širšem tržaškem prostoru. »Kot zanimivost naj povem, da je bil prihod škofa v dolinsko občino poseben dogodek. Škof je prijezdil na konju, imel je veliko spremstvo, tudi do več deset mož, ki so ga spremljali na konjih. Ko je prispel do Žaveljskih solin, danes bi rekli do meje dolinske občine, so začeli zvoniti vsi cerkveni zvonovi, začeli so streljati s topovi; izstrelili so tudi do sto topovskih krogel, preden je škof prišel od Žavelj do dolinske škofovske rezidence. Ta običaj korenini v srednjem veku, vendar se je ohranil še v 20. stoletje. O posebnem statusu Doline priča tudi podatek, da je škof Antonio de Goppo med letoma 1452 in 1459 škofovski sedež iz Trsta prenesel v Dolino. Ni se strinjal, da gre denar škofovskega fevda gospodarsko cvetoče Doline, v roke stolnega kapitlja v Trstu.«

FOTO: Ivo Žajdela

Predstavitev celotnega slovenskega etničnega prostora

Ddr. Mateja Kos Zabel, direktorica Narodnega muzeja Slovenije, je na predstavitvi razstave povedala, da je v poslanstvu Narodnega muzeja Slovenije definirano področje njegovega delovanja, ki obsega nepremično, premično in nesnovno kulturno dediščino s celotnega slovenskega etničnega prostora, od prazgodovine do sedanjosti. »Prav zato smo si zastavili nalogo, vključiti v naš letošnji program predstavitev nam, ki živimo v mejah Slovenije, žal premalo poznano temo o življenju naših rojakov zunaj njih. S predstavitvijo pomembnega zamejskega Slovenca Josipa Pangerca, nadžupana v Dolini pri Trstu, katerega 100. obletnico smrti obeležujemo prihodnje leto, odpiramo pogled v problematiko življenja, ki je zaznamovano tudi z bojem za lastni materni jezik.«

Josip Pangerc je bil tudi dolinski organist in pevovodja. FOTO: Ivo Žajdela

Problemi niso stvar zgodovine, ampak definirajo tudi naš sodobni svet

In še Kosova: »Ker je nazornost postavitve razstave povezana z jasnostjo njenega sporočila, bodo naši obiskovalci lahko vstopili v rekonstruiran svet, v ponazoritev življenjskega okolja, ki obsega tako dolinsko občino kot domače okolje družine Pangerc. Problemi, ki jih tako nazorno prikazuje obstoječa razstava, pa niso nekaj, kar bi bila stvar zgodovine, niso torej usmerjeni v preteklost, ampak so prav tako pomembni tudi v sedanjosti, saj še vedno definirajo tudi naš sodobni svet.«

Razstava je nastala v sodelovanju Srednjeevropskega inštituta za zgodovino in kulturo Josip Pangerc in Narodnega muzeja Slovenije. Izdali so tudi vodnik po razstavi, ki sta ga založila Narodni muzej Slovenije in Slovenska matica.

Josip Pangerc, Dolinski borec z odprtim vizirjem, Dolina, Primorski dnevnik, 6. 7. 2025

Mož, ki je povezal kulturo, gospodarstvo in narod, Josip Pangerc, Dolina, Novi glas, 27. 11. 2025

1/11