Pred nekaj leti sem se pogovarjala z znanko, ki se je poročila. Beseda je nanesla na primarno družino in odhod do doma. Rekla mi je: »Veš, Monika, v nekem trenutku te doma določene stvari začnejo motiti in komaj čakaš, da greš.« Spomnim se, da se mi je to zdelo čudno in nemogoče. Doma smo se dobro razumeli in nikoli nisem imela pretirane želje, da bi se odselila.

Potem sem se zaročila in začele so se priprave na poroko, iskanje stanovanja, pakiranje … Ena glavnih stvari, ki sem se je veselila, je bila, da bova lahko živela skupaj. Čisto noro. Ne bo več vožnje k enemu in drugemu, usklajevanj želja, pri kom naj se dobiva … Veselila sva se svojega prostora pod soncem in skupaj s pričakovanjem novega obdobja so se doma počasi začenjale kopičiti stvari, ki so me motile in bi jih sama naredila drugače. Pokazalo se je, da je imela prijateljica prav, toda še danes nisem prepričana, kaj je vzrok in kaj posledica. Zdi se mi, da gre za naravno sosledje dogodkov, ki ti omogočajo, da l...