Zapri
Iskanje

Donáčka gora (882 m)

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 10. 10. 2006 / 09:37
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Donáčka gora (882 m)


Donáčka gora nad Rogatcem spada med najslikovitejše gore na Slovenskem. Njena strma pobočja se dvigajo visoko nad okoliško gričevje in zviška zrejo na domačije, raztresene po dolinah. Gora, ki je dobila ime po cerkvi sv. Donáta, ima tri vrhove, povezane s skalnatim grebenom. Njeno razčlenjenost dobro vidimo z juga, na zahodu pa se vse podrobnosti zlijejo v koničast stožec, ki nas osupne s svojo drznostjo in lepoto.

Na Donáčko goro se lahko povzpnemo z vzhoda ali zahoda. Prva pot je zahtevnejša, saj nas popelje čez navpično pečevje pod vzhodnim vrhom. Druga, ki jo uporablja največ planincev, se prepadnim krajem izogne, vendar je vseeno razmeroma strma. Obe poti lahko seveda združimo ter Donáčko goro premerimo po dolgem in počez. Nam se je ta možnost zdela najzanimivejša.

Od gasilskega doma Donáčka gora, ki stoji ob cesti Rogatec-Žetale, krenemo za dobro vidnimi oznakami proti Rudijevemu domu. Asfaltna cesta vijuga med njivami in travniki, ki jih barvajo zlatice, ter se počasi približuje strmini pred nami. V toplem jugozahodniku valovi žito. Svetlozeleni odtenki se počasi pomikajo proti zgornjemu koncu njive, pljusknejo čez rob in - konec. Detel z močnim kljunom neutrudno trka po deblu na drugi strani potoka. Vrsti udarcev sledi kratek počitek, nato se po zraku znova razlije rezki trrrk. Cesta krene odločneje navkreber, se ovije okrog hiš in nas po tričetrt ure hoje pripelje do razcepa. Zdaj se moramo dokončno odločiti, kje bomo šli na vrh.

Od cerkve sv. Donáta nadaljujemo proti vzhodu. Nekaj časa se spogledujemo s sencami krošenj in pripeko odprtih robov, nato se zapodimo v poraščen breg. Na ostrem ovinku se poslovimo od široke vlake in nadaljujemo do čistine, kjer stopimo na pot iz Žetal. Smo na vzhodnem koncu Donáčke gore; do vrha je še tričetrt ure hoda. Pot se požene navkreber in presuka na sever. Tam preči strmo pobočje, ki ga preraščajo z gobami pokrita debla. Od enega se odlepi črna žolna in z glasnim krikom odleti za rob. Steza se približa skalovju, gre obotavljivo pod njim in se naposled obrne navzgor. Naslednjih nekaj metrov je najbolj nadležnih- pa ne zaradi prepadnega sveta, ampak zaradi roja mravelj, ki se nam v soparnem opoldnevu lepijo na roke, obraz in lase. "Reši se, kdor se more," pomislimo in se podvizamo naprej. Ob zanesljivi jeklenici se brez večjih težav povzpnemo na greben.

Od ozkega vzhodnega vrha krenemo proti zahodu. Steza se vije le nekaj metrov pod razdrapanim skalovjem, ki odsekano pada na drugo stran. Med drevjem uzremo božjepotno cerkev na Ptujski gori, obronke Haloz in Dravsko polje. Čez približno četrt ure se znova vzpnemo na greben. Drevje se razmakne in pred nami vstane visok kamnit steber s križem na vrhu. Prvega so na tem kraju postavili že leta 1934, a so ga neznanci po vojni razstrelili. Zdajšnji, ki ima dve niši - v eni je kip Marije in v drugi kovinska skrinjica z vpisno knjigo - pa je iz leta 1992.

Donáčka gora je imenitno razgledišče. Z zahodnega vrha lepo vidimo sosednji Boč in valovite Haloze. Obzorje na severozahodu zapira Pohorje, ob lepem vremenu nam pogled zaplava do Kamniško-Savinjskih Alp, na zahodu in jugozahodu pa ošvrkne vrhove Posavskega hribovja.

Z vrha se spustimo proti Rudijevemu domu, ki počiva skoraj tristo metrov pod nami. Široka pot vijuga po strmem pobočju, ki ga preraščajo stoletne bukve. Mogočna drevesa so del zavarovanega pragozda na severnih pobočjih Donáčke gore (ta tudi sicer slovi po raznovrstnem rastlinju, med katerim je najbolj
znamenit Juvanov netresk, ki raste samo tod). Na pečini je spominska plošča dr. Ernstu Froelichu, ki je leta 1853 za zdraviliške goste iz bližnje Rogaške Slatine nadelal pot na vrh. Kot pravi napis, je bila to prva urejena planinska pot v Sloveniji. Ko se drevesna debla stanjšajo, je spusta že skoraj konec. Čez nekaj minut prispemo do doma, od koder se po cesti vrnemo do izhodišča.



Če vam vzpon na Donáčko goro ne bo pobral preveč moči, boste morda za konec obiskali še kakšno znamenitost v bližnji okolici. Posebno pozornost si zaslužita dvorec Strmol ter Muzej na prostem Rogatec, ki ohranja stavbno in kulturno dediščino prebivalcev Obsotelja. Tudi mi smo imeli tak namen, a nam je za podrobnejši ogled zmanjkalo časa. Torej se bomo v te kraje, iz katerih je doma novi celjski škof Anton Stres, še kdaj vrnili.


OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: vas Donáčka Gora

Višinska razlika: približno 570 metrov

Dolžina krožne poti (gasilski dom Donáčka gora-cerkev sv. Donáta-vrh-Rudijev dom-izhodišče): približno 4 ure

Opis poti in težavnost:
Do cerkve sv. Donáta hodimo po asfaltni cesti, nato po gozdnih poteh in stezah, od Rudijevega doma do izhodišča pa znova po cesti. Pot je dobro označena in mestoma precej strma. Vzpon na vzhodni vrh ni za vrtoglave in družine z majhnimi otroki, saj je treba ob jeklenici premagati navpično pečevje. Pot od Rudijevega doma do vrha je lažja, vendar tudi strma.

Zemljevid:
Atlas Slovenije, 1:50.000

KDAJ JE ODPRTO?

Muzej na prostem Rogatec
je ob delavnikih od torka do petka odprt od 8. do 18. ure, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa od 10. do 18. ure.

Dvorec Strmol
je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih od 12. do 17. ure

23 / 4. junij 2006

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh