Velikonočno tridnevje se je izteklo v jutranjo procesijo. »Kristus je vstal« smo s pesmijo sporočali po ulicah vasi in mest. »To je naša vera, pridite in poglejte. Praznujmo in veselimo se skupaj.« In smo se.

In bila je velika noč in bil je velikonočni ponedeljek. Umaknjeni v zasebnost družine in svojih načrtov nas je nepripravljene zadela novica: »Umrl je papež Frančišek.« Kako? Še nekaj ur prej se je vozil med romarji in blagoslavljal otroke. Ravno se je dobro pozdravil, zakaj zdaj tako hitro, tako nepričakovano, zakaj, zakaj …?

Sveča življenja p. Jorgeja Maria Bergoglia, papeža Frančiška je dogorela. Šel je z nami skozi vstajenje, na emavški ponedeljek pa se je vrnil k Očetu. Opravil je svojo službo do konca, lahko bi rekli: dopolnjeno je.

Bog je svetu naklonil Frančiška, ki je postal glas obrobja, glas pozabljenih. V času, ko se zdi, da voditelji držav skrbijo le za svoje vrtove in vrtičke, je papež znal in zmogel objeti ves svet. Bil je oče ne samo katoličanom, ampak tudi drugače ...