Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Dovolj je biti človek

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 09. 06. 2021 / 08:58
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 14.06.2021 / 04:42
Ustavi predvajanje Nalaganje
Dovolj je biti človek

Dovolj je biti človek

Sem samo človek, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega.

Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«

In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal. (Mr 4,26–34)


Po številih, rezultatih, po izboljšanih rekordih merimo svojo pomembnost, morda celo smiselnost tega, da obstajamo. FOTO: Pexels.


Ko gledam svoje mahanje po zraku (1 Kor 9,26) v še enem neposrečenem letu, ko opazujem svoje šibke in nemočne poskuse oznanjevanja v časih, ko se zdi to povsem nepotrebno, se počutim, kot da je moj trud, moje delo res eno samo drobceno »gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji« (Mr 4,31). Drugače povedano: da ne velja prav nič.

Ideologija števil

Sumim, da je za ta moj občutek kriva splošna prepričanost, da sta usoda sveta in potek življenja bolj ali manj odvisna od mene, novodobnega boga, domišljati smo si začeli, da naš jaz »nosi ves svet v rokah«.

In da je tako od moje pridnosti odvisen tudi moj uspeh, rezultati so postali naš novi bog. In številke, vse smo začeli meriti, število korakov na dan, število sekund do cilja, število pregledanih pacientov, število všečkov, število osvojenih vrhov, celo število prebranih knjig in še in še.

Po teh številih, rezultatih, po izboljšanih rekordih merimo svojo pomembnost, morda celo smiselnost tega, da obstajamo. In se počutimo brez vrednosti, če ne beležimo pravega učinka svojega napora. Ali pa se imamo zgolj za nesposobne ali lene.

Da je za mojim občutkom res tale filozofija sedanjosti, mi namiguje toliko ljudi, ki so se pod težo svojega življenja zlomili, ker niso več zmogli tekmovalnega ritma s samim seboj. Pa ne razumemo. Ne razumemo njihovega opozorila, da je človek šibko, krhko bitje z določenimi (precej nizkimi) mejami.

Samo od sebe

Da s tem ni prav nič narobe, je sporočilo Jezusove prilike o rastočem žitu. Človek, ki je vsejal seme, »spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako« (Mr 4,27).

Samo od sebe raste seme, ki ga je človek vsejal, in človek ob tem nič ne more in mu niti ni treba za to nič narediti. Ker gre v življenju večinoma za stvari, ki so večje od človeka, ki niso odvisne od njega, ampak od Tistega, ki daje rast. »Uspešnost« ali »neuspešnost« dejanj je pri tem samo stvar nepopolnega človeškega pogleda.

Ne gre za hvalnico lenobi, seveda ne. Gre pa za osvobajajoče spoznanje, da sem samo človek, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. In mu tega niti ni treba. Tako se človek nauči svojih meja. Potem je do zadovoljstva samo še en korak: da jih spoštuje.

Ko marljivo naredim, kar pač lahko in česar sem v svojih pomanjkljivostih sposoben, ter se s sekiranjem in ugajanjem drugim ne ženem preko svojih meja, ko zmorem zapustiti delo nedokončano in svoja dejanja nepopolna, ostane v meni ogromno prostora.

Prostora za razvajanje. Prostora, kjer se pustim imeti rad. Kjer si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti. Kjer je lepo biti samo človek v Božjem naročju. »On skrbi za vas« (1 Pt 5,7).


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (24/2021).

Nalaganje
Nazaj na vrh