Že prvo mašo po birmi sem izpustil in tako je trajalo deset let. K maši nisem več šel niti enkrat na leto in ker tja niso hodili niti moji starši, se jim to ni zdelo nič čudnega. Maše in verouka nisem pogrešal. Zame sta bila zgolj obveznost, ki sem jo moral opraviti do birme in ko te obveznosti ni bilo več, nisem vedel, zakaj bi z obiskom še nadaljeval. Niti malo nisem opazil, da bi se potem, ko k maši nisem več šel, v mojem življenju kaj bistvenega spremenilo.

Niti malo nisem opazil, da bi se potem, ko k maši nisem več šel, v mojem življenju kaj bistvenega spremenilo.

Poizkus pri bioenergetiku

Ker sem bil po naravi bolj radoveden kot drugi – pogosteje sem si na primer postavljal vprašanja o smislu življenja –, je bila po srednji šoli zame logična odločitev študij filozofije. Med tem študijem pa sem začutil eksistencialno stisko, ki je izhajala iz relativizma. Vznemirjalo in bolelo me je, da dobro in resnica nimata temeljev, ampak je vse odvisno od časa in prostora, v katerih je človek rojen.

Nekega večera sva se s sestro igrala igro simbolov in nekaj simbolov sem po njenem mnenju sestavil v nenavadno kombinacijo. Ko je to povedala svoji prijateljici, ji je ta rekla, da bi bilo dobro, če bi se srečal z njenim fantom, ki je bil bioenergetik. Rekel sem si, zakaj pa ne; te priložnosti pa res ne bom izpustil – super, da spoznam nekaj novega. 

Ko mi je bioenergetik začel razlagati o energijah in da imam tudi jaz posebne sposobnosti, sem o vsem skupaj podvomil, po drugi strani pa mi je laskalo, ko mi je rekel, da sem nekaj posebnega. Potem me je povabil, da narediva poizkus. Rekel mi je, naj sedim trdno na stolu, z dlanmi obrnjenimi proti nebu in zaprtimi očmi. Ko sem tako sedel, sem naenkrat začutil, kako skozi moj trebuh od zunaj prihaja val vročine. Odprl sem oči in pred svojim trebuhom videl njegove roke. To se mi je zdelo zelo nenavadno, a ni bilo nič v primerjavi s tistim, kar je sledilo prihodnjič. Takrat sem v enaki drži skozi njegove roke začutil še močnejši vročinski val in za trenutek se mi je zameglilo pred očmi. Bioenergetik je zapustil sobo, nato se je pred mojimi očmi pojavil žareč obroč, v katerem se je stemnilo in iz teme je zasvetila luč. Ko sem to gledal, se nisem mogel nehati čuditi. Nikoli se mi ni zgodilo nič podobnega.

Po tej izkušnji sem postal prepričan, da duhovni svet obstaja.

Po tej izkušnji sem postal prepričan, da duhovni svet obstaja. A še vedno nisem imel razlage, kakšen je. Bioenergetik mi je po vsem skupaj rekel, naj meditiram in se mi bo nato resnica razodela sama. Nato sem približno eno leto izvajal transcendentalno meditacijo. Želel sem si, da bi postal bioenergetik, da bi pomagal ljudem in bil nekaj posebnega. Ravno ta posebnost pa mi ni bila najbolj všeč. Zdelo se mi je, da želim v ospredje postaviti sebe. Med meditacijo sem vseskozi tudi prosil Boga, naj se mi razodene, ne glede na to, kako drugačen je od mojih predstav in kako pretresljivo bo njegovo razodetje.

Te molitve so bile drugačne

V tistem času sem hodil z dekletom, ki je nekega dne mojo sliko pokazala vedeževalcu. Ta ji rekel, da moram poklicati nekega patra. Rekel sem si, zakaj pa ne, zopet nekaj novega. Poklical sem in na drugi strani se je javil Marjan Vetrnik. Ko sem mu povedal, da mi je njegovo številko dal vedeževalec, je bil začuden. Predstavil se mi kot eksorcist mariborske nadškofije. Rekel sem mu, da bi se rad srečal z njim.

Na srečanju sem mu razložil svoje izkušnje z bioenergetikom. Naravnost mi je rekel, da se mi je verjetno »skisalo v glavi« in da so bioenergetik in meditacije vplivi hudega duha. Nisem mu v celoti verjel, a kljub vsemu sem si rekel, da previdnost ni odveč. Dal mi je tudi knjižico z molitvami, ki sem jih začel prakticirati. Začutil sem, da so te molitve drugačne od transcedentalne meditacije in da me nekje globoko v meni (ponovno) sestavljajo. Češčenje Boga skozi psalme je v meni odmevalo tako, kot še nikoli nisem doživel.

Začutil sem, da so te molitve drugačne od transcedentalne meditacije in da me nekje globoko v meni (ponovno) sestavljajo.

Neko nedeljo sem sem ob treh popoldan v župniji Žiče udeležil nedeljske maše, ki jo je daroval Marjan Veternik, sooblikovala pa jo je Prenova v duhu. V trenutku, ko sem vstopil skozi cerkvena vrata, sem začutil duhovno ozračje. V cerkvi so molili rožni venec. Ko sem molil z njimi, sem prvič doživel češčenje Marije. Doživel sem njeno svetost in ko sem izrekal: prosi za nas, grešnike, sem to izrekal iz globoke notranje potrebe. Nikoli prej in nikoli pozneje nisem več doživel rožnega venca na tak način. 

Ko se je začela slavilna molitev, pa sem – prav tako prvič v življenju – Jezusa doživel kot živega Boga. Doživel sem ga kot nekoga, ki je bil vseskozi ob meni, nato pa sem ga izgubil. Spomnil sem se, da sem bil tako globoko sestavljen v otroštvu. To ni bilo neko vznemirjenje. To doživetje bi najbolje opisale Avguštinove besede: Bog mi je bolj notranji, kot sem si notranji sam. Potem sem se ozrl po cerkvi in skozi freske doumel, da se na duhovni ravni odvija resnični boj med dobrim in zlim.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (1/2025).