Jubilejno ali sveto leto – kaj je »pravilneje«?

Oboje je pravilno. Vsak izraz poudari enega od vidikov. Izraz jubilej izhaja iz judovske tradicije – jobel je bil ovnov rog, s katerim so oznanili začetek jubileja vsakih 50 let, v krščanstvu je zdaj jubilej na 25 let. Obenem gre za izraz veselja – odpis dolgov in osvoboditev sužnjev sta bila razlog za praznovanje.

Kristjani z jubilejnim letom mislimo predvsem na leto Kristusovega odrešenja, milosti, odpuščanja.

Kristjani pa z jubilejnim letom mislimo predvsem na leto Kristusovega odrešenja, milosti, odpuščanja. Zato je to hkrati sveto leto, ko naj bi rasli v svetosti, bolj intenzivno sprejemali Božji način življenja, ki je bistvo spreobrnjenja. Izraz sveto leto bolj poudari to notranjo vsebino, namen jubileja.

Zakaj je pomembno, da se sveta leta redno ponavljajo?

Zakaj je pomembno, da vsako leto praznujemo božič, veliko noč, rojstni dan, obletnico poroke? Vpeti smo v ciklični in zgodovinski čas in v tem ritmu, ki je položen v našo naravo, zorimo, rastemo, se spreminjamo. Ponavljanje nam omogoča poglabljanje, razumevanje resničnega sporočila, ki se nam počasi razodeva.

Petindvajset let ne mine tako hitro. To je doba, ko se spremeni faza življenja – iz otroštva v mladost, nato v srednja leta, starost. V tem času se obrne ena generacija, v ospredje stopi naslednji rod. Tako ima človek v vsakem izmed teh daljših življenjskih obdobij priložnost, da eno leto preživi bolj duhovno poglobljeno, da pregleda svoje življenje in ga izroči Božjemu usmiljenju.

V čem se sveto leto pravzaprav razlikuje od navadnega leta?

Na osebni ravni je to precej odvisno od nas. Če ne vstopimo v ta proces, se lahko nič ne zgodi, saj je na duhovni poti potrebno naše sodelovanje. Na ravni Cerkve pa papež in škofje, ki imajo oblast »karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih« in obratno, v svetem letu ponudijo vernikom še več možnosti, da bi se lahko res vsak, ki to želi, srečal z odrešenjem, tako oddaljeni kot tisti, ki so bližje Cerkvi, ker pot spoznavanja Boga nikoli ni končana. Na ta način na široko odprejo vrata Božjega usmiljenja, ki so sicer vedno odprta. A v tem letu imamo še več priložnosti, kjer je mogoče doživeti Božje delovanje.

V tem letu imamo še več priložnosti, kjer je mogoče doživeti Božje delovanje.

Gre za močen, intenziven, poln čas – podobno kot so znotraj cerkvenega leta poleg časa med letom tudi liturgično močni časi: advent, božič, post, velika noč. Papeži svetemu letu običajno dajo še dodaten poudarek, in ta je v tem letu upanje oz. povabilo, da bi bili »romarji upanja« na naši življenjski poti.

Na kakšno romanje, pot, potovanje nas vabi papež? Kakšen tempo predlaga?

Temeljna značilnost vsakega življenja je rast, spreminjanje, gibanje, dinamika. To velja tudi za duhovno, torej Božje življenje, ki smo ga po Svetem Duhu prejeli pri krstu. Treba ga je negovati, z njim je treba uskladiti naše telesno življenje in to zahteva čas, pot, askezo. Romanje je simbol te duhovne rasti.

Kakšen tempo predlaga papež? Tempo peš romanja. Duhovne stvari zorijo počasi, obenem ima vsak izmed nas svoj ritem. Peš romanje pomeni omejenost na bistveno ter soočenje z realnostjo življenja: izmenjava tihote in pogovora z drugimi, srečevanje z lepoto narave in kulture, soočenje z nevšečnostmi, kot sta vročina in žeja. To so pogoji, ki olajšajo spust v srce, kar je temeljni cilj vsakega romanja: pristen in iskren dialog z Bogom, srečati Ljubezen, ki je v nas, pustiti, da nas v konkretnosti naših življenjskih uspehov in padcev doseže Gospodovo odrešenje. Tu pa ni enotnega tempa, treba je pustiti Svetemu Duhu, da nas usmerja.

Pravite, da je romanje simbol duhovne rasti. Kaj pa simbolizirajo svetoletna vrata, logotip, himna svetega leta?

Vsak simbol je večplasten in njegovo sporočilo se nam počasi odpira. Vrata so nekaj zelo vsakdanjega, skoznje prehajamo iz enega prostora v drugega ali od znotraj ven in obratno. Potem imamo cerkvena vrata, ki so osrednji element cerkvene arhitekture in nam sporočajo, da na neki način zapuščamo ta svet in gremo na gostijo v Božje kraljestvo, v občestvo z Očetom. A v občestvo z Očetom ne moremo vstopiti sami, ampak samo skozi Kristusa. On je ta resnični prehod, on je zadnja vsebina vrat.

On nas odrešuje, odvezuje greha, zato lahko prejmemo odpustek, ko gremo skozi sveta vrata, kajti ta vrata so Kristus.

Ko so Izraelci šli iz Egipta, so dobili naročilo, naj z jagnjetovo krvjo pomažejo podboje vrat. In so bili obvarovani smrti. Se pravi, jagnjetova kri in vrata – oboje je Kristus. To so bila, bi lahko rekli, prva sveta vrata. Obvarovala so jih smrti. V krščanstvu gre za vprašanje življenja in smrti in Kristus je edini, ki je v svojem telesu razodel prehod iz smrti v življenje. Mi to lahko doživimo le, če smo vključeni v Kristusa; če sprejmemo odrešenje. Sveta vrata – ki so v letošnjem jubilejnem letu samo v Rimu (v bazilikah sv. Petra, sv. Pavla, sv. Janeza v Lateranu, sv. Marije Snežne in v zaporu Rebibbia) – nam govorijo o tem prehodu v Kristusu. On nas odrešuje, odvezuje greha, zato lahko prejmemo odpustek, ko gremo skozi sveta vrata, kajti ta vrata so Kristus.

Logotip svetega leta na podoben način predstavlja vse človeštvo, ki je sredi valov in viharjev med seboj trdno povezano, a temeljno usmerjeno h Kristusu, ki je vsebina križa. Zgornji del križa se sklanja k človeštvu, mu prihaja naproti, spodaj pa se križ podaljša v sidro, ki predstavlja upanje, gotovost. Za nas je ta gotovost Kristus. Zelo podobno sporočilo prinaša svetoletna himna, ki nas zaradi moči, ki jo ima glasba, še dodatno povezuje med seboj tudi v doživljanju stisk, hrepenenja in upanja.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (1/2025).