V mozaik znanja o planetu, na katerem živimo, so tu in tam kaj prispevali tudi ljudje, ki jih ni gnal pohlep, ampak drugačni vzgibi. Denimo verski, kakršni so vodili misijonarje. Eden izmed tistih, ki jih je vodil verski zanos, je bil slovenski misijonar Ignacij Knoblehar. Prispeval je pomemben drobec k poznavanju v njegovem času le slabo poznanega porečja Belega Nila in si tudi prizadeval za odpravo tedaj še vedno zelo žive trgovine s sužnji.

V mozaik znanja so tu in tam kaj prispevali tudi ljudje, ki so jih gnali verski vzgibi. Eden takih je bil slovenski misijonar Ignacij Knoblehar.

Med svojim drugim potovanjem po Belem Nilu leta 1854 je prodrl do okoli 4. stopinje severne zemljepisne širine, južneje kot kateri koli Evropejec pred njim. O prvem potovanju po tej reki, ki ga je opravil konec leta 1849 oz. v začetku leta 1850, je nastalo daljše besedilo z naslovom Potovanje po Beli reki (nem. Reise auf dem weissen Flusse), ki ga je na osnovi Knobleharjevih zapiskov in časopisnih objav v nemščini in slovenščini napisal ljubljanski geograf in zgodovinar Vincencij F. Klun. Namenjeno je bilo predstavitvi Knobleharjevih misijonskih prizadevanj in zbiranju denarja zanje. Citati, ki so navedeni v nadaljnjem besedilu, so povzeti iz tega besedila. Glavni viri, iz katerih smo ob pripravi prispevka črpali, so publikacije dr. Marka Freliha, največjega poznavalca Knobleharjevega življenja, sicer kustosa za afriške in ameriške zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju.

Kmečki otrok s poslanstvom

Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem, kjer je bil njegov oče mesar in gostilničar. Šolal se je najprej v Kostanjevici na Krki, nato pa v Celju in Novem mestu. Leta 1837 je poslušal gorečo pridigo rojaka Friderika I. Barage, ki je misijonaril med severnoameriškimi staroselci. To ga je popolnoma prevzelo in še isto leto se je v Ljubljani vpisal na licej, leta 1839 pa je bil tu sprejet v bogoslovje. Dve leti zatem se je odpravil v Rim, kjer so njegovo željo, da bi širil vero v poganskih deželah, zavrnili, pa čeprav je »njegovo serce že dalj časa gorečo željo redilo nevernim divjakam božjo besedo oznanvati in jih tako na pota spoznanja in omikanja popeljati«.

Leta 1837 ga je goreča pridiga misijonarja Friderika I. Barage popolnoma prevzela in še isto leto se je v Ljubljani vpisal na licej.

Uspelo mu je, da si je izboril mesto slušatelja jezikov v misijonskem zavodu Propaganda, pri jezuitih pa se je lahko učil medicine in naravoslovja. S posredovanjem Giuseppeja Mezzofantija, poliglotskega kardinala, ki ga je navdušila Knobleharjeva nadarjenost za jezike, je bil leta 1843 sprejet na redni študij. Dve leti zatem je opravil mašniško posvečenje, kasneje pa je končal še doktorski študij teologije.

Kartumski misijon

Leta 1846 je s še petimi misijonarji odpotoval proti Egiptu, da bi v Kartumu začel delovati v apostolskem vikariatu za osrednjo Afriko, ki je bil ustanovljen marca istega leta. A ker se je zapletlo pri imenovanju vodstva misijona, je najprej odšel za osem mesecev v Sirijo in Sveto deželo. Nato je odpotoval v Kartum, današnjo prestolnico Sudana, ki je tedaj spadal k Egiptu, ta pa k otomanskemu imperiju. Poleti leta 1848 je na smrt bolni vodja misijona svoje mesto predal Knobleharju, »brez de bi veselje doživel neverne rodove zamorcev viditi, kteri zvunaj Egipta žive, in ktere bi imel vikariat spreobračati«. Dva od misijonarjev sta se vrnila v Evropo, Knoblehar pa je z enim misijonarjem ostal v Kartumu, ki leži ob sotočju Modrega in Belega Nila, in z izposojenim denarjem oživil misijon.

V tem času je bil Kartum pomembno središče trgovine s sužnji, s katero so se ukvarjali tako Arabci kot Evropejci. Iz južnih pokrajin današnjega Sudana in iz Južnega Sudana so vsako leto pripeljali od 40 do 60 tisoč ljudi. Knoblehar si je z nasprotovanjem tej nečloveški trgovini pridobil naklonjenost in spoštovanje domačinov, pa tudi avstrijske diplomacije v Aleksandriji in Kartumu. Njegova prizadevanja so pomembno prispevala k odpravi te trgovine. 

Knobleharjeva prizadevanja so pomembno prispevala k odpravi trgovine s sužnji.

Misijonarji so od trgovcev v Kartumu odkupovali mlade fante iz domorodskih ljudstev; ti so postali njihovi gojenci. Tudi na svojo prvo odpravo po Belem Nilu se je podal z namenom »fantičev raznih zamorskih narodov nakupiti, v Hartumu semeniše napraviti v kterim bi se ubogi mladeniči bogočastja in omikanja, raznih rokodelstev kakor tudi kmetijstva, poljodelstva i. t. d. učili«.

Po Belem Nilu

Kot generalni vikar za osrednjo Afriko (vikariat je obsegal kar 16 milijonov kvadratnih kilometrov veliko ozemlje) je Knoblehar načrtoval ustanavljanje misijonskih postojank ob Belem Nilu. Ker je potreboval denar, je »pisal tedej mnogo prav iskrenih listov v Rim«. Želel je organizirati samostojno odpravo jadrnic, ki bi odplule proti jugu do domorodskih ljudstev. A je zaradi prve italijanske vojne za neodvisnost (1848–49) dobil komaj dovolj sredstev za vzdrževanje vikariata. Tako se je novembra 1849 podal na pot z najeto jadrnico v družbi še šestih ladij, ki so se po nalogu kartumskega upravnika odpravile na jug z namenom običajne letne oskrbe egiptovskih vojaških postojank ob Nilu. Z njim sta bila še dva misijonarja, sicer pa so z ladjami potovali tudi trgovci, ki so z domačini ob reki menjavali steklene bisere za cenjeno slonovino.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 6/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.