Aklimatizacija

»Hvala, ker ste leteli z Air India, želimo vam prijetno bivanje v Lehu.« Ko so s Pakistanom povezani teroristi konec aprila v Kašmirju ubili nekaj turistov, letala Air Indie pa so začela strmoglavljati, sem si obetal prav lepo popotovanje. Običajno takšni dogodki precej izboljšajo varnost, večina turistov pa se prestrašeno obrne. Tako cene ponudbe padejo, prostora pa je več. Letalo je bilo res na pol prazno. Taksist me je bil vesel in zapeljala sva se po ulicah, nad katerimi so plapolale zastavice. »Včeraj je bil tu dalajlama, zato smo okrasili celo mesto. Danes je že na poti v dolino Zanskar, zato ga ne boš srečal.« Dalajlama ... Žal mi je bilo, da sem prišel le en dan prepozno, z veseljem bi mu pomahal. Tibetanska kultura me je vedno navduševala, nikakor pa si nisem predstavljal, da bom v Ladaku našel pokrajino, vasi in samostane, ki so videti skoraj kot nekdanje dalajlamovo kraljestvo onkraj meje.

Samostan Thiksey je eden od največjih in najpomembnejših v Ladaku. FOTO: Mitja Lavtar

Prvi korak pohodništva v Himalaji je aklimatizacija. Dva dneva sem zato presopihal v Lehu na višini okrog 3500 metrov. V tem času sem uredil potrebna dovoljenja, nakupil opremo, pokušal lokalne jedi in se razgledal po okolici. Nad mestom se dviga veličastna palača v himalajskem slogu. Kot so zapisali, je bila z več kot 30 metri višine v srednjem veku najvišja zgradba na svetu. Pomislil sem na egipčanske piramide in potepuškemu psu, ki me je spremljal, razložil, da to gotovo ne bo držalo. Stopil sem še višje do samostana, iz katerega se pnejo neštete vrvi z zastavicami petih barv. Zamrmral sem si molitev Om mani padme hum, pozdravljen, dragulj v lotosovem cvetu, in jo po vetru poslal v zasnežene hribe nad seboj, kamor sem bil namenjen. Za srečo sem celo trikrat obkrožil znamenito stupo, ki se v vsej svoji belini dviga nad mestom.

»Tukaj spati ne!«

Ko je prišel čas, sem si oprtal nahrbtnik in stopil na prašno cesto. Zunaj mestnega središča se je začelo ogromno območje vojašnic. Indijska vojska ima na obmejnem območju veliko predstavnikov. Ti so s svojimi tovornjaki dvigovali toliko prahu, da mi je kar škrtalo med zobmi, obenem pa so me zavzeto in iz vsega srca pozdravljali ter kimali z glavo sem in tja. Na Indijce včasih res ne moreš biti jezen. Šele ko sem prečil mogočen Ind, sem začel hoditi po samotni cesti, ki se je po nekaj urah prevesila v slab makadam in se začela vzpenjati proti dolini pod hribi. Zvečer sem utrujen prišel v gorsko vasico Zinchen, kjer so me najprej nadrli psi.

Iz vsega srca so me pozdravljali ter kimali z glavo sem in tja.

»Ali lahko prespim pri vas?« sem pobaral kmeta, ki je imel ravno opravka z nameščanjem namakalnih cevi. Posvetoval se je z drugim možakom, ki je odkimaval. »Tukaj spati ne. Morati v Rumbak. Tri ure.« V približno taki angleščini se je glasil njegov odgovor. Stemnilo se mi je pred očmi, počasi pa se je začelo temniti tudi sicer, bilo je pozno zvečer. »Prosim, utrujen pohodnik sem. Ne morem več naprej ...« Ostala sta neomajna. »Tukaj spati ne!«

Usedel sem se ob žuborečo reko, ki je bila po nedavnem deževju čisto blatna. Hotel sem že biti jezen na možaka, a me je šelestenje vetra skozi budistične zastavice opomnilo, da sem si za vse skupaj čisto sam kriv. Ajde, Mitja, pot pod noge. Pojedel sem čokolado, zajel bidon čokoladne vode iz umazane reke in iztisnil iz sebe zadnje moči. Okrog enajstih sem v Rumbaku prestrašil gospo med pomivanjem posode in res mi je odstopila posteljo.

Samostan Tacha kraljuje na pečini nad dolino. FOTO: Mitja Lavtar

»A so res tako črni?«

»Ko so pred desetletji začeli prihajati pohodniki, smo jim začeli oddajati postelje. Veliko jih je razširilo hiše in dodalo nekaj sob. To je zelo dober prihodek za nas, ki živimo samo od nekaj malega kmetijstva. A letošnja sezona je slaba,« je razlagala prijazna ženica, pri kateri sem se nastanil naslednji večer, ko sem prečkal prelaz Ganda La (4980 m). »Celo tako slaba, da smo morali uvesti rotacije. Danes vsi spijo pri meni, jutri pri sosedi, pojutrišnjem v spodnjem delu vasi. Na mojo smolo si danes ti edini pohodnik.«

A letošnja sezona je slaba, na mojo smolo si danes ti edini pohodnik.

Njena smola je bila moja sreča, saj sva lahko klepetala ves večer. »Kljub vsemu sem danes srečna, jutri pridejo moji štirje otroci! Živijo pri moji materi in sestri v Lehu, kjer hodijo v šolo. Najmlajša ima sedem let. Začele so se dvotedenske šolske počitnice in preživeli jih bodo tukaj. Naše glavne dvomesečne počitnice so pozimi, ko je premrzlo za v šolo.« Pomislil sem na zimo in si poskušal predstavljati življenje v tej vasi. »Zelo je hladno. Vsi smo stisnjeni v eni sobi, kjer spimo, jemo in delamo. Ogrevamo se z lesom in kravjaki. S hriba tamle zadaj se včasih k potočku spusti snežni leopard. Snega ni veliko, samo hladno je. In dolgočasno.«

Vsake toliko je pogledala na telefon, signal je dosegel tudi najodročnejše kotičke Indije. »Rada gledam videoposnetke Afričanov!« Pokazala mi je posnetke nekega afriškega plemena in se hihitala. »Poglej jih, kar brez majic so! Jih nič ne zebe? Kako so posebni, a so res tako črni?« Nato je preklopila na svojo najljubšo zabavo – rokoborbo. Jezna ženščina na ekranu je nasprotnico zgrabila za lase in jo zavrtela po ringu, dokler ni vskočil njen prevarani partner in jo mahnil s stolom. »Vaaaau, kako noro!« je bila navdušena. Na naslednjem posnetku je njen guru, tibetanski rimpoče, pozival k miru in skromnosti.

Bager z izraelskima planincema

Potoček gre v potok, potok gre v rečico, rečica v reko, reka v Zanskar, Zanskar v Ind, Ind v morje in morje gre v nebo, nebo pa zajoka, ko zopet vidi te čudovite hribe. In kapljice se zberejo v potoček. Včasih se izlije tako močno, da reke prerastejo bregove in odnesejo poti in ceste, celo dele vasi. Hodil sem ravno po hudem deževju in pot je bila mestoma uničena in nevarna. Naslednji popoldan sem pred vasjo Markha srečal moškega, ki je s konji stal sredi kolovoza in pogledoval v daljavo, od koder se je slišalo grmenje. S hriba se je prožilo kamenje in vsake toliko je na prepadni kolovoz zgrmela skala, velika za konjsko glavo, včasih celo za žrebička, kakršen je prestrašeno sesal ob kobili, ki je tudi ocenjujoče gledala v daljavo. »Deset dni ima. Jaz in konji delamo kot nosači za ekspedicije. Namenjeni smo navzgor proti dolini, ampak tole ni videti nič dobro. Še najboljše je, da se spustiš do reke in poskusiš spodaj.«

Blatna voda po obilnem deževju iz Himalaje spira pesek in minerale, ki bodo Pakistanu prinesli rodovitno zemljo. FOTO: Mitja Lavtar

Spustil sem se po melišču in ob reki prečil najnevarnejši del. Kakšen kamen je švistnil mimo in občutek ni bil prav nič ugoden. Še težje pa se je bilo nato po strmem melišču dvigniti nazaj na cesto. Na tej nadmorski višini je bil to pravi podvig in na vrhu mi je srce razbijalo tako glasno, da sem zvoke že pripisal mantrajočim menihom v bližnjem samostanu. Malo naprej je bil parkiran bager, pri katerem sem malo postal. Prestrašeno sem se zdrznil, ko sem ugotovil, da ima v svoji veliki žlici prav zanimiv tovor – v njej sta namreč ležala dva zadihana in obnemogla možaka. Začudeno sem stopil bliže. »Preklete … skale … melišče … nevarno … prestrmo … nikamor več … tu spala …« Priletna izraelska planinca sta tako sočno klela, da se je gotovo še Abraham zdrznil v grobu. V vasi, katere spodnji del so uničile poplave, sem visoko nad reko našel prenočišče na hribu pri samostanu.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 6/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.