Ujemi in pobegni

Na poti do njene hiše smo se premetavali po globokih luknjah in kamenju. »Pripravila bom sobo. Sedita,« je pokazala na dolgo mizo, pod katero je ležala debela preproga. Iz kota, v katerem je stala velika lončnica, je plaho pogledovala deklica, sedemletna Aruzhan, kot sva nekaj trenutkov kasneje izvedela. Sramežljivosti se je hitro otresla, prišla je bliže in rekla: »Ko bom velika, bi rada šla v Dubaj.« In vzdihnila: »Zelo si želim imeti iPhone 16.« »Tudi jaz,« sem rekla in jo vzela v naročje. Na steklenih vratih, ki so vodila v sosednji prostor, se je zarisala senca. »Mož ravnokar moli,« je spoštljivo in ponižno pojasnila Saliha in odšla pripravljat najino sobo.

Jurte so običajno bele. Zdaj so v njih nastanjeni le še pastirji med poletno pašo na gorskih travnikih. FOTO: Dora Otoničar

Da ni morda mož Emir, ki zdaj v sosednji sobi pobožno moli, Saliho privedel v zakonski stan na tradicionalen način ala kachuu? To v kirgiškem jeziku pomeni 'ujemi in pobegni'; tradicionalna praksa nomadov, pri kateri moški ugrabi dekle, da bi jo prisilil v poroko. Takšno ravnanje že dolgo velja za kaznivo in je strogo prepovedano, a v patriarhalnem podeželskem okolju menda ni še popolnoma izkoreninjeno. Nekdanja sovjetska oblast je prisilne poroke že zdavnaj prepovedala. Neodvisna Kirgizija pa je začela obujati stare običaje in patriarhalne vrednote, nekateri pa ala kachuu dojemajo kot pomemben element narodne identitete. Z milimi kaznimi jim ni uspelo preprečevati ugrabitev, zato so jih leta 2013 morali krepko povišati in uvesti tudi zaporno kazen. Poroke nekoč niso bile stvar dveh zaljubljencev, temveč rezultat dolgotrajnih pogajanj med družinami. Ala kachuu je bil lahko le obred; ko je bil sklenjen dogovor, je bila ugrabitev simbolična. Če pa moški ni imel dovolj pod palcem, vendar je hotel priti do neveste, je organiziral ugrabitev dekleta. Njeno čast je pogosto zapečatil s posilstvom. Če je dekle preživelo noč v ženinovi hiši, je bila njena čast izgubljena in družina jo je morala oddati v zakon.

Upam torej, da Saliha ni bila tako prisiljena v poroko in da ni ujeta v neželenem zakonu. »Emir je dober mož. Pet otrok imava. Najstarejši sin je že v Biškeku,« je rekla. Emir je veliko in prostorno hišo zgradil skoraj sam. V zgornjem nadstropju imajo lepo sobo s posteljami, nič drugačno, kot jih imamo Evropejci, je povedala. Toda Emir noče spati na dvignjenih posteljah, ampak na nizki žimnici na tleh. Saliha tudi za naju pripravi ležišče na tleh. Moti jo le to, da Emir noče, da bi oddajala sobe gostom. Saliha vidi priložnost v turizmu. On pravi, da je dovolj, da redijo živino in sadijo krompir ter imajo domačo perutnino in jajca. Lahko si celo pripravijo drva, kajti po bližnjem pobočju se razteza gozd in država jim da dovoljenje za posek. Gozdnatih površin je namreč v Kirgiziji zelo malo in vse upravlja država.

 Poroke nekoč niso bile stvar dveh zaljubljencev, temveč rezultat dolgotrajnih pogajanj med družinami.

Čaj z marmelado

Ko sem odprla okno, je v sobo vdrlo hladno jutro. Po shojeni stezi je prihajala Salihina prijateljica iz hostla. Ko je pozdravila in povprašala, kako sva, je med njenimi ustnicami blisnil dolg žarek. Že sinoči sem opazila, da ima v zgornji čeljusti precej zlatih zob. Mlajša generacija nima več zlatih nasmehov, raje imajo snežno belo keramiko. Saliha je pripravila zajtrk: riž, jajca in solato iz kumar, zelja, paradižnikov in koruze, prelito s smetano. Aruzhan je na mizo postavila pribor, skodelice, krožnike in kozarce z marmelado ter se ves čas sukala okrog naju. Najbrž si je želela, da jo odpeljeva v Dubaj. Saliha nama je iz velikega čajnika še tretjič nalila črni čaj. Sinoči sva ga sladkala z marelično marmelado. Danes je prinesla še ribezovo, ki jo je pripravila sama, brez kuhanja. Ponekod na kirgiškem podeželju poleg čaja postrežejo marmelado. Dajo jo v čaj ali pa kar polno žlico v usta, medtem ko ga srkajo. Prisedel je še Emir in si poravnal okroglo čepico, ki je ves čas najinega obiska ni snel z glave. Morda si bo le premislil in privolil, da začneta oddajati sobe. »Vidva sta bila prva gosta,« je v Salihi zraslo upanje, da bo Emir vendarle sprejel njeno poslovno idejo.

Orla je treba za lov usposabljati tri leta. FOTO: Dora Otoničar

Naslednja vas je bila na las podobna tisti, v kateri sva prespala, le da je bila glavna ulica delno asfaltirana. Med preprostimi pritličnimi hišami so rasli posamezni topoli. Ob cesti, čez katero so se ravno odpravile jerebice, sta se pogovarjala domačina. Starejši je sedel na osedlanem oslu. V rokah je držal kratko leseno palico. Če bo osel neposlušen, jo bo gotovo uporabil. Čez srajco je imel oblečen brezrokavnik, na glavi pa bel ak-kalpak, tradicionalno pokrivalo, nekakšen visok klobuk iz filca z majhnimi krajci. Za pravi kalpak, ki ga smejo nositi le moški, potrebujemo skoraj četrt kilograma, natančneje 230 gramov ovčje volne. Menda odlično varuje tako pred mrazom kot pred vročino in vlago. Zdaj razlagajo, da kalpak predstavlja bele vrhove Tjanšana, 'Nebeškega gorovja'.

Na pobočje nad vasjo je bilo prislonjeno pokopališče, vas mrtvih. Umrli morajo počivati čim bliže nebu.

Na eni strani vasi so se razprostirala polja, na drugi je poganjalo hribovje, ki se je nadaljevalo v visokogorje z zasneženimi vrhovi. Na pobočje nad vasjo je bilo prislonjeno pokopališče, vas mrtvih. Umrli morajo počivati čim bliže nebu. Povzpela sva se do njega, pot je bila posuta s konjskimi figami, in se sprehodila med grobovi. Hoditi sva morala po visoki travi. Očitno se z vzdrževanjem in urejanjem pokopališča ne trudijo preveč. Zadnja počivališča so bila zelo raznolika. Grobovi, pravzaprav nekakšne gomile, so bili obdani s kovinskimi ograjami, ki so na vogalih imele polmesece, obrnjene proti Meki. Na nekaterih nagrobnih kamnih so bili izklesani portreti pokojnikov. Precej nagrobnikov je bilo izdelanih iz majhnih glinenih opek. Krušili so se že in razpadali. Menda si jih ljudje zgradijo sami. Vmes je bilo nekaj bogatejših, zidanih in kovinskih kupolastih mavzolejev. Nekateri pa so tudi v posmrtnem življenju prebivali v jurtah. Pokopali so jih namreč pod njihova ogrodja.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 6/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.