Na osem osemtisočakov je splezal brez uporabe dodatnega kisika. Za vzpon na Makalu leta 1975 in Everest štiri leta zatem je skupaj s še drugimi člani odprave dobil Bloudkovo nagrado, leta 1984 pa sam še Bloudkovo plaketo. Odprava, katere član je bil, je leta 1979 za vzpon na streho sveta prejela zlato zvezdo zaslug za narod in bila izbrana za najboljšo športno ekipo Jugoslavije.

Letos, ko mineva 50 let od osvojitve prvega slovenskega osemtisočaka, Makaluja, se je Grošelj skupaj s sinom in nekaterimi še živečimi člani odprave ter prijatelji odpravil na treking pod Makalu, obujal spomine in izdal knjigo Makalu, 8481 m. Temu in 30. letnici vzpona s smučarskim spustom na zadnji osemtisočak, Anapurno, je posvečena fotografska razstava, ki potuje po Sloveniji.

Viki Gošelj na tiskovni konferenci ob izidu knjige, posvečene letošnji 50. obletnici vzpona na Makalu. FOTO: Manca Ogrin

V Nepalu je leta 2015 preživel uničujoči potres. Od takrat še intenzivneje zbira pomoč za ljudi pod najvišjimi gorami. O svojih odpravah je napisal 20 knjig in številne članke v slovenskih in tujih publikacijah. Ena od knjig je Velikani Himalaje, posvečena 21 slovenskim in še trem tujim alpinistom, ki so preminuli na slovenskih odpravah v Himalajo. Velikani Himalaje je tudi naslov dokumentarne televizijske serije, ki jo je v letih 2005-2013 pripravil skupaj s TV Slovenija, in predstavlja vseh 14 osemtisočakov sveta in zgodovino njihovega osvajanja.

Sva v Stanežičah, kjer se začne in konča krožna pot Krona Slovenije. Kako ste doživljali ta del Ljubljane v mladosti in kako ga doživljate zdaj?

Popolnoma enako. To je kraj mojega zelo srečnega otroštva. Bili smo čisto na vasi, a v mestu, čeprav se nam je zdela Ljubljana zelo daleč. Živeli smo skromno življenje v mirnem okolju, ampak mi ni čisto nič manjkalo. Bil sem zelo radoveden otrok, ki ga je zanimalo vse razen šole. Veliko sem se potepal po gozdu za vasjo, kjer smo nabirali borovnice, kostanj in gobe, tudi kurjavo za zimo. Imel sem veliko prostega časa ali pa sem si ga kar sam vzel in raziskoval okolico. 

Viki Grošelj na eni od svojih številnih odprav v Himalajo. FOTO: Osebni arhiv Vikija Grošlja

Najbrž me je ravno ta radovednost pripeljala do skal Turnca pod šmarnogorsko Grmado. Tam sem videl, da plezajo, in jih vprašal, kaj se dogaja. Povedali so mi, da imajo plezalno šolo in da se jim lahko pridružim, če mi starši dovolijo. Usedel sem se na kolo, se odpeljal domov, napisal, da dovoljujem, podpisal mamo in postal član Alpinističnega odseka PD Ljubljana-Matica. Takoj sem prišel pod okrilje izkušenih plezalcev, kar je zelo pomembno na začetku, ker si še neroden, marsičesa ne veš, si pa prepogumen, zato se ti lahko hitro kaj zgodi. Od šestega razreda osnovne šole je zame obstajalo samo še plezanje.

Kdaj ste šli prvič v tujino in v Himalajo? To je bil že kar Makalu, kajne?

Tako je. Sama ušesa in oči so me bila, ko sem hodil v plezalno šolo. Vadili smo na Turncu, predavanja pa smo imeli na sedežu Planinskega društva Ljubljana-Matica. To je bil zame čisto nov svet. Začela so se mi odpirati obzorja, hodili smo v gore, ne samo poleti, ampak tudi pozimi. Z izkušnjami so prihajale želje, hrepenenja po novih odkrivanjih in dosežkih. Prvič sem šel v tuje gore v sosednje Dolomite leta 1970. Po odsluženem vojaškem roku so prišle na vrsto francoske Centralne Alpe, kjer mi je uspelo opraviti nekaj dobrih vzponov nad Chamonixom. 

Z izkušnjami so prihajale želje, hrepenenja po novih odkrivanjih in dosežkih.

Po devetih letih trdega gorniškega življenja sem imel prvič možnost iti v Himalajo. Bil sem najmlajši član šeste, takrat smo jih še šteli, jugoslovanske himalajske odprave, ki je imela za cilj preplezati južno steno Makaluja. Kot otrok sem sanjal o tem, da bi enkrat v življenju videl Himalajo na svoje lastne oči. To se mi je zdelo kar malo bogokletno za tiste čase, ko je bilo že potovanje v sosednjo Italijo ali Avstrijo pravi podvig, kaj šele iti na drugo celino. Želja se mi je izpolnila na najlepši možni način. Zame je bila to odprava presežkov. Šlo je za prvi slovenski oz. jugoslovanski osemtisočak, šlo je za novo prvenstveno smer prek južne stene. Plezanje prvenstvenih smeri v alpinizmu daleč največ velja. Kot popolnemu himalajskemu zelencu mi je uspelo stopiti še na vrh gore in se srečno vrniti. Ta odprava je bila prelomna za moje alpinistično in tudi vsakdanje življenje, saj sem se v naslednjih 25 letih gorniškega delovanja v glavnem usmeril na najvišje vrhove našega planeta.

Prenos opreme do baznega tabora pod Makalujem leta 1975 je zahteval številčno veliko ekipo nosačev. FOTO: Osebni arhiv Vikija Grošlja 

Zakaj ste takrat izbrali tako drzen cilj – prvenstveno smer, in to eno izmed najtežjih?

Slovenci smo bili himalajski obstranci, šele leta 1960 so organizirali prvo odpravo. Še naslednja leta so bila raziskovanje, tipanje, nabiranje izkušenj. Prelomno je bilo leto 1972. Aleš Kunaver, legendarni vodja naše odprave in alpinistični vizionar, je vedel, da smo zamudili čas prvih pristopov na himalajske vrhove, po letu 1970 pa se je iskalo cilje v zahtevnejših stenah osemtisočakov, ne pa najmanj težavnih poti na vrhove. Kunaver je predlagal, drugi pa so ga podprli, da se poskušajo po prvenstveni smeri, čez zelo elegantno južno steno, povzpeti na vrh Makaluja. Dva meseca so garali v steni. Niso imeli dovolj izkušenj, a so vseeno prvič presegli 8000 metrov. Za zadnji del jim je zmanjkalo moči in hrane, imeli so zelo slabo vreme … Vrnili so se domov. Ampak za alpiniste je značilno, da poskušajo zamišljeno dokončati, zato smo leta 1975 znova poskusili.

 Za alpiniste je značilno, da poskušajo zamišljeno dokončati.

V vmesnem času sta v steni poskušali še dve odpravi, ena mednarodna in še avstrijska, v kateri je bil tudi Messner, a nobeni ni uspelo priti tako visoko. Za nas, ki smo se pripravljali na odpravo leta 1975, je bila to še dodatna motivacija. Vrh nam je uspelo doseči predvsem na podlagi izkušenj fantov iz leta 1972. Peterica od njih je bila z nami, zato smo steno posredno že kar dobro poznali in izgubljali manj časa. Bilo je jasno, kaj je treba narediti in na koncu se je razpletlo v izjemen dosežek. V štirih navezah nas je sedem plezalcev stopilo na vrh Makaluja. Takrat nam ni bilo čisto jasno, kaj nam je uspelo. 

Po 50. letih spet pod Makalujem, s soplezalcema Stanetom Klemencem in Ivčem Kotnikom. FOTO: Osebni arhiv Vikija Grošlja

Dosežku je dal vrednost čas. Še vedno je to ena izmed najlepših smeri v velikih stenah Himalaje. Sodi med 32 največjih dosežkov v prejšnjem stoletju v teh stenah in ti dosežki ne izgubljajo, ampak celo pridobivajo vrednost. Zato je ob 50-letnici izšla knjiga, pripravili smo razstavo, predavanja ... Fotografska razstava o našem Makaluju stoji v nepalski Pokari, enaka pa potuje po Sloveniji. Pošta Slovenije je izdala spominsko znamko. Leta 1975, ko smo steno splezali, se nikomur od nas ni sanjalo, da bo kdo dočakal 50-letnico vzpona.

Knjige Vikija Grošlja lahko kupite na njegovih predavanjih (24. novembra ga bo imel v Cankarjevem domu v Ljubljani) ali mu pišete na viktor.groselj@guest.arnes.si. Izkupiček od prodanih knjig namenja humanitarnim projektom v Nepalu, neposredno v roke ljudi, ki pomoč potrebujejo.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 6/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.