Monografija Teološki temelji morale (Celjska Mohorjeva družba) v štirih poglavjih predstavi moralnoteološko tradicijo, biblično moralo, človeško naravo kot temelj moralnosti ter temelje posameznikovih svobodnih in odgovornih moralnih odločitev.

Kar pogosto smo v zadnjih dveh letih slišali vprašanje: »Le kam je iz javnega prostora 'izginil' dr. Ivan Štuhec?«

Odgovor je zdaj na mizi! (smeh in pogled na obsežno knjigo)

 V bibličnem delu monografije sem v celoti na novo obdelal tako deset zapovedi kakor govor na gori.

Tako je: 500-stranska monografija Teološki temelji morale. Zavedam se, da je to klišejsko vprašanje, pa vendarle: kako je dozorela odločitev za to monumentalno delo?

Kot predavatelj sem te tematike že imel na neki način obdelane, vendar nisem tega naredil tako, da bi bilo zrelo za knjigo. Nekatere stvari so se sčasoma seveda spreminjale ali dopolnile tudi s cerkvenimi dokumenti. V bibličnem delu monografije sem recimo v celoti na novo obdelal tako deset zapovedi kakor govor na gori. Ko sem se torej odločil, da iz gradiva, ki se mi je skozi desetletja nabiralo, naredim knjigo, sem videl, da moram marsikaj drugače ali pa čisto na novo zastaviti. Zadnje leto in pol sem si vzel čas, da sem to delal.

Dr. Štuhec je knjigo pripravljal zadnje leto in pol. FOTO: Tatjana Splichal

S knjigo ne posegate v neke aktualistične moralno-teološke zgodbe …

Res ne.

A ne morem si kaj, da vas ne bi vendarle takoj potisnil prav v to smer. Vaša monografija je namreč izšla skoraj sočasno, ko je ustavno sodišče vzpostavilo »pravico« do otroka, ki jo je država dolžna zagotoviti tudi samskim ženskam in ženskam v lezbičnih zvezah.

Kar je storilo na podlagi principa enakopravnosti.

Kar je naredilo slovensko ustavno sodišče, je v opreki z resno pravno, etično in tudi moralno-teološko prakso.

Izčrpno torej pišete o morali v družbenem trenutku, v katerem se zdi, da morale v nekdanjem pomenu besede sploh ni več. Kot da torej s knjigo postavljate spomenik nepreklicni preteklosti …

Ne, prepričan sem, da ne. V knjigi res ne pišem o konkretnih primerih, so pa v njej postavljeni temeljni parametri za to, da najdemo odgovor tudi na takšna vprašanja, kot mi ga zastavljate. In če sem konkreten tudi jaz: to, kar je naredilo slovensko ustavno sodišče, je v opreki z resno pravno, etično in tudi moralno-teološko prakso: če pride do kolizije več principov, moraš videti, kateremu načelu daš prednost in kateremu ne ali kakšno kompromisno rešitev je mogoče najti v tej koliziji. Tu zadenemo ob to, o čemer sta nekoč debatirala nemški filozof Jürgen Habermas in nekdanji papež, takrat še kardinal Joseph Ratzinger. Ratzinger je opozoril na to, da v demokratični in pravni državi ne moremo o vsem odločati po principu glasovanja, po principu večinskega dviganja rok; da obstajajo nekateri etični problemi in etična vprašanja, ki jih je treba reševati na drug način. Habermas se je s tem strinjal in kot odgovor na to dilemo podal svoje gledanje na sodobno demokratično družbo, v kateri morajo vsi sogovorniki vstopiti v medsebojni dialog tako, da svoje argumente in predpostavke, na katerih gradijo te argumente, dajo na mizo; da je torej vse, tako predpostavke kot argumentacija, diskutabilno, dokler se ne najde neke skupne rešitve. Kar pa se je zgodilo pri nas, je čisto arbitrarna odločitev na podlagi moči.

Dr. Štuhec piše posvetilo avtorju pogovora. FOTO: Tatjana Splichal

Je to morda že slovo od morale? Tako ali tako se je drži slabšalni prizvok. V knjigi tudi sami omenjate, da imamo v slovenščini to smolo, da je beseda morala izjemno blizu besedi morati, čeprav etimološko seveda nista povezani. Ali želi biti vaša knjiga tudi neke vrste prispevek k temu, da bi se morala osvobodila tega prisilnega morati?

Na neki način da. Tisti, ki bo knjigo brez predsodkov vzel v roke, bo lahko ugotovil, da so nekateri pogledi tako na moralo kot na katoliško moralo popolnoma zgrešeni.

V naši krščanski vzgoji smo se tako rekoč vsi ustavili pri desetih zapovedih, do govora na gori kot nadaljevanja etične drže, do novozavezne etične drže pa sploh nismo prišli.

Recimo?

Eden izmed takih pogledov je, da se v katoliški morali nikoli ni nič razvijalo, ampak vsi samo ponavljamo to, kar je povedano v desetih zapovedih. Prvič, deset zapovedi ni samo last krščanstva, to je judovsko-krščanska dediščina. Tudi Judje pa so fragmente desetih Božjih zapovedi prevzeli iz drugih plemenskih skupnosti in torej niso čisto njihova »pogruntavščina«. Tisto, kar je tipično judovsko in kar potem seveda krščanstvo prevzame, pa je to, da se deset zapovedi postavi tudi v odnos do Boga – Jahveja, mi pa jih seveda postavimo v odnos do Jezusa Kristusa. In tako pridemo do govora na gori, ki je novozavezni dekalog. V naši krščanski vzgoji smo se tako rekoč vsi ustavili pri desetih zapovedih, do govora na gori kot nadaljevanja etične drže, do novozavezne etične drže pa sploh nismo prišli.

Danes govorimo o osebnostni naravi, se pravi, da ni več v ospredju narava zunaj nas, ampak človek kot oseba in človek kot subjekt, ki pristopa do narave.

Ali je na Slovenskem to morda zapozneli odmev janzenizma?

Morda delno, predvsem pa odmev dokaj toge neosholastične doktrine, ki je na področju moralnih norm, tudi na področju naravnega zakona bila dolgo na stališču, kot da so to neki večni zakoni, ki se v ničemer nikoli niso spreminjali, so vedno enaki in jih je treba le absolutno upoštevati. Danes Katoliška Cerkev ni na tem stališču, ampak je njeno stališče, da je tudi naravni zakon zgodovinsko pogojen zakon; ne v tem smislu, da se je kateri od temeljnih principov, ki jih ima narava, spremenil, temveč da so naši pogledi in naš kulturni kontekst v to naravo prinesli kakšen nov in drugačen vidik. Posebno poglavje v knjigi posvečam prav naravnemu zakonu. Danes govorimo o osebnostni naravi, se pravi, da ni več v ospredju narava zunaj nas, ampak človek kot oseba in človek kot subjekt, ki pristopa do narave, jo razume, interpretira, jo z naravoslovnimi znanostmi tudi razkrije, upošteva njene zakonitosti in jih potem »prevaja« nazaj v svojo kulturo.

Pa smo na tej točki spet pri aktualnem vprašanju, ki ste mi ga prej zastavili: za kaj gre pri vseh modernih bioetičnih vprašanjih, ki so povezana tudi z umetno oploditvijo in podobnimi zgodbami? Tu gre za temeljno vprašanje razumevanja človeka, njegove narave in kako iz tega izpeljemo določene zakonitosti.

Na predstavitvi monografije v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe na Nazorjevi ulici v Ljubljani v družbi ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta in obeh recenzentov, dr. Antona Stresa in dr. Romana Globokarja. FOTO: Bogomir Štefanič

Iščejo lastno enakopravnost v odnosu do odraslih oseb, ki živijo v heteroseksualnih skupnostih, ne mislijo pa na to, da so svojega potomca postavili v neenakopraven položaj.

Kaj torej pokaže primer, o katerem je odločilo ustavno sodišče?

Pokaže se nelogičnost. Nekdo se odloči za to, da gre v razmerje, iz katerega ne more priti do spočetja otrok: dve lezbijski, tudi dva homoseksualca po zakonitostih spolne narave ne moreta priti do otrok. Odločita se za tak način življenja, a se potem spomnita, da pa bi vseeno imela potomce. Ker jih sama ne moreta imeti, potrebujeta tretjega: če sta dva moška, potrebujeta žensko, ki bo donosila njunega otroka; če sta dve ženski, potrebujeta moške spolne celice, da bo ena oplojena. Potomec pride na svet in nekega dne bo vprašal svojo biološko mamo, če je iz lezbičnega razmerja, ali svojega biološkega očeta, od katerega je bila vzeta spolna celica: »kje je moj oče« oziroma »kje je moja mama«? Kje je torej princip enakopravnosti, ki ga navaja ustavno sodišče, v odnosu teh staršev oziroma teh skupnosti do otroka? Že v izhodišču so ga postavili v neenakopraven položaj! Oni iščejo lastno enakopravnost v odnosu do odraslih oseb, ki živijo v heteroseksualnih skupnostih, ne mislijo pa na to, da so svojega potomca postavili v neenakopraven položaj. Da je to potrdilo ustavno sodišče, je narobe, ker takšna odločitev ne upošteva subjekta, ki prihaja, in njegovih potreb.

Po drugi strani pa taka odločitev izhaja iz načel svobode in avtonomije, ki sta danes razumljeni tako rekoč absolutno. To je očitno naša realnost.

Res je, a prepričan sem, da je to realnost samo dela naše kulture. Saj ni celotna kultura na tem stališču. Ali so ustavni sodniki koga, ki o tem kaj ve, kaj vprašali? Nikogar niso vprašali, niti snovalcev prvega zakona o umetni oploditvi, pri katerem sem sodeloval.

Knjiga je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. FOTO: Tatjana Splichal

Ti isti ljudje so običajno blazno občutljivi za živali, blazno občutljivi za neke okoljske probleme, niso pa občutljivi za človekovo okolje.

Kot član državne komisije za medicinsko etiko?

Tako je. Že takrat smo recimo opozarjali na problem, da ne moreš slediti genski poti potomcev, ki prihajajo iz naslova semenskih bank. Lahko bi se dogajalo, da bodo prihajali, ne da bi za to vedeli, v zveze polbratje in polsestre, bratranci in sestrične in bi to lahko imelo posledice za njihove potomce. Zdaj bo kdo rekel: saj bomo tako ali tako uvažali spolne celice od drugod in ta argument odpade. Morda res odpade. Še vedno pa ostane argument, ki nam je vendarle vsem znan: osiroteli ali posvojeni otroci v določeni fazi svojega življenja, ker vidijo drug stil družine, kjer sta oče in mati definirana in jasna, kjer njihovi sošolci govorijo »moj ata«, »moja mama«, nekega dne vprašajo: »kdo pa je moja mama«; »kdo pa je moj ata«? Kakšen bo odgovor? Na primer: »Spočela sem te z umetno oploditvijo in niti sama ne vem, kdo je bil donator semena.« Kaj bo to pomenilo za psihološki razvoj tega človeka? Mi se lahko danes na biološki ravni gremo te stvari, te igre, nimamo pa še nobenih jasnih eksperimentalnih dokazov, kakšne psihološke posledice bodo nosili otroci, ki so po želji in volji svojih staršev nastali na nek zelo nenavaden način – na način, da njihovi starši niso bili od vsega začetka pripravljeni imeti otrok, ampak so v neki fazi svojega pogleda na življenje ugotovili, da bi bilo fajn imeti kakšnega otroka in so si ga – kar recimo temu tako – dali narediti. To je osnovni problem, ki se bo enkrat zanesljivo vrnil kot bumerang. To lahko predvidevamo na podlagi opažanj pri otrocih, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov ostali brez enega ali obeh znanih staršev. Ob tem ne razumem še ene logike: ti isti ljudje so običajno blazno občutljivi za živali, blazno občutljivi za neke okoljske probleme, niso pa občutljivi za človekovo okolje. Saj ima tudi človek svoj ekosistem in tudi ta ekosistem ima neke zakonitosti, ki jih je treba spoštovati. Če jih ne spoštujemo, bo to gotovo imelo posledice. In o tem se je treba pogovarjati. In še to. Nobena pravna instanca, ki odloča o etično občutljivih vprašanjih nima zadnje besede. Zadnjo besedo ima posameznik, ki lahko uveljavlja ugovor vesti. Pri tem je treba uveljavljati avtonomijo subjekta!

Družba, skupnost, ki ne reflektira etičnih in moralnih okvirov skupnega bivanja, je obsojena na propad.

Ali v slovenski družbi sploh obstaja enakopraven dialog o temeljnih vrednotah, o temeljnih etičnih in moralnih smernicah, ki naj bi nas povezovale kot skupnost? Ne nazadnje, s svojim korpusom Teoloških temeljev morale zdaj vstopate v javni prostor in to argumentacijo ponujate v javno razpravo. Ste slišani?

Ne vem. Prezgodaj bi bilo o tem govoriti, knjiga je komaj izšla. Bomo videli, ali bo naletela na kakšne odmeve ali na popolno ignoranco. A končno to niti ni bistveno. Meni se zdi bistveno, da sem s knjigo povedal, kar vem o teh vprašanjih. Če bo to kjerkoli sprožilo pogovor o moralnih vprašanjih, hvala Bogu!, če ne bo, ne bom prav nič prizadet. Je pa res nekaj: družba, skupnost, ki ne reflektira etičnih in moralnih okvirov skupnega bivanja, je obsojena na propad.

 Po drugem vatikanskem koncilu so si številni moralni teologi – nekatere avtorje tudi sam obravnavam – prizadevali pokazati: vse, kar je človeško, je tudi krščansko.

Dr. Ivan Štuhec v galeriji Družina. FOTO: Tatjana Splichal

Tudi verska skupnost? Koliko katoličani sami poznamo svoje, torej teološke temelje morale? Koliko se držimo načel, ki izhajajo iz teh temeljev? Ali ni tudi med katoličani v času ukinjenih avtoritet »odbojnost« morale zelo visoka?

Če pogledava referendume, ki so bili v Sloveniji izpeljani glede moralnih in etičnih vprašanj, potem ne moreva reči, da je tako. Ne samo katoličani, tudi tisti, ki so morda zelo obrobni kristjani ali pa zdravorazumsko razmišljajo, so pri teh etičnih dilemah glasovali v skladu z vsesplošno humano in s tem tudi krščansko moralo. Tako da jaz tu ne bi bil tako pesimističen, kot sugerira vaše vprašanje. Tudi v knjigi pokažem na to razsežnost. Po drugem vatikanskem koncilu so si številni moralni teologi – nekatere avtorje tudi sam obravnavam – prizadevali pokazati: vse, kar je človeško, je tudi krščansko. Kar je povezano s človekom, njegovim dostojanstvom in spoštovanjem tega dostojanstva, pri vsem tem krščanstvo nima nobenih težav, da to sprejme, da to integrira in z določenimi dodatnimi pogledi nadgradi.

Ves čas je – tudi v vaših besedah – »v zraku« vprašanje, ali se sploh še kdo ukvarja z moralnimi vprašanji, ali ljudje to sploh še jemljejo resno. Morda se nam trenutno zdi, da ne, vendar to ne more dolgo trajati, ker nas bodo posledice sedanjega gledanja na človeka prej ali slej prisilile k temu, da bomo o tem začeli razmišljati. Če vzameva paralelo: v Evropi smo po drugi svetovni vojni živeli v trdnem prepričanju, da na naši celini ne more več biti vojne. In v tem duhu so recimo ravnali Nemci v odnosu do Rusije in Putina. Točno na tej predpostavki …

V 21. stoletju je mogoče vse, kar je bilo mogoče pri Abelu in Kajnu – iste možnosti so! Zato se je o vsem tem treba vedno znova pogovarjati.

… da je konec zgodovine …

… in da se ne more zgoditi več nič takega, kar se je zgodilo v drugi svetovni vojni. Bili so slepi do nekoga, ki je v ozadju ves čas kopičil svoj orožarski potencial. In so si ponavljali tisto znano frazo: »V 21. stoletju to ni mogoče.« Ja, seveda je mogoče! V 21. stoletju je mogoče vse, kar je bilo mogoče pri Abelu in Kajnu – iste možnosti so! Zato se je o vsem tem treba vedno znova pogovarjati.

V knjigi v ločenih poglavjih obravnavate biblično moralo ter človeško naravo kot temelj moralnosti. Zaključno poglavje pa namenjate premisleku o oblikovanju svobodne in odgovorne moralne odločitve človeka in vernika. In tu takoj trčimo ob pojem vesti. Nanjo se pogosto sklicujemo.

Seveda, vsi to počnemo: eni glasujejo po vesti, drugi prisegajo, da bodo opravljali javne funkcije po vesti …

Vest je torej neke vrste notranji nahrbtnik, v katerega človek skozi svojo osebno zgodovino nalaga vrsto stvari.

Ampak ali pri tem sploh vemo, o čem govorimo?

Hja, to pa je veliko vprašanje! A razjasnimo še nekaj. Vest ni tipično biblični pojem. Tipično biblični pojem bi bilo srce. Pojem vesti je prišel v krščansko teologijo kasneje in je v bistvu prevzet bolj iz grškega in rimskega sveta kakor pa iz judovskega. Ampak ne glede na to – ko govorimo o vesti: to ni nek »organ«, ki je v človeku kot avtomatizem, ki zna razlikovati med tem, kaj je dobro in kaj je slabo. Vest je duhovni organ, v katerega se nalaga vrsto stvari: nalaga se to, kar smo izkusili v življenju; nalaga se, kar smo v življenju razmišljali in domislili; nalaga se to, kar smo se s svojo voljo odločili; nalagajo se naša dejanja in naše odločitve, ki so bile dobre ali slabe in so imele svoje posledice … Vest je torej neke vrste notranji nahrbtnik, v katerega človek skozi svojo osebno zgodovino nalaga vrsto stvari. Ko gre za krščansko oblikovano vest, pa smo seveda katoličani dodatno odgovorni, da vzamemo resno to, kar nam predlaga nauk Cerkve oz. kar govori cerkvena avtoriteta. Seveda, včasih je bilo tako: če je cerkvena avtoriteta nekaj rekla, potem je to bilo brezprizivno. Danes vsi vemo, da ni tako. Zato tudi vidimo, da je cerkvena avtoriteta v marsičem bolj zadržana, kakor pa da bi nekaj ukazovala. Ničesar ne ukazuje, ampak priporoča in predlaga. In kot odgovorna oseba moraš te predloge in argumente presoditi, videti, ali se te tičejo ali ne, kako se te tičejo, v kakšni obliki jih lahko v svojem konkretnem življenju izpolnjuješ. To ni več neki avtomatizem, ki bi potekal na ta način, da je vrhovna avtoriteta nekaj rekla, vsi, ki pod njo spadajo, pa bodo zdaj »marširali« po tej komandi. Tega danes ni. V tem lahko vidimo pozitivni prispevek novega veka in večji poudarek na človekovi lastni odgovornosti. Seveda pa imamo tu drug problem. Ljudje danes v ta »notranji nahrbtnik« vesti …

Vsi bi radi imeli McDonald's rešitev: kar v avtu pripeljem mimo okenca in dobim tisto, kar sem naročil in plačal. Toda pri življenjski modrosti in tudi na področju etike in morale tako pač ne gre.

… nalagajo marsikakšen balast?

Tako je. Ljudje pogosto zapolnjujejo vest recimo z zelo površinskimi, hitrimi informacijami, ki jih dobijo prek sodobnih omrežij. Vsaka refleksija, vsak razmislek, ki bi šel v ozadje tega, ki bi poglobil stvari, pa je naporen in ljudje se ga ne lotijo. Ta knjiga pa je točno to: predstavlja to ozadje. A ne delam si utvar: še iz časov, ko sem predaval, vem, da še študentom te stvari pri razpravah in predavanjih niso bile ravno najbolj »simpatične«. Vsi bi radi imeli McDonald's rešitev: kar v avtu pripeljem mimo okenca in dobim tisto, kar sem naročil in plačal. Toda pri življenjski modrosti in tudi na področju etike in morale tako pač ne gre.

Cela knjiga je šla skozi umetno inteligenco, ker sem prosil za povzetke, a to hkrati pomeni, da je celotna vsebina zdaj shranjena in za umetno inteligenco predstavlja informacijski »rudnik«.

Hja, če ne gre z McDonald'som, pa bo morda šlo z umetno inteligenco! Malo se šalim, malo pa tudi ne. Kot sem videl, ste namreč umetni inteligenci zaupali pisanje povzetkov posameznih poglavij monografije. Ali bi ji zaupali tudi presojo v lastni moralni dilemi?

Lahko. Zakaj pa ne! Tudi na moralna vprašanja seveda že dobiš odgovore umetne inteligence, hitro pa lahko vidiš, ali je bila o tematiki, po kateri jo sprašuješ, že »informirana« oziroma kaj je vanjo kdo že naložil. Prav zato sem umetni inteligenci »zaupal«, kot pravite, pisanje povzetkov poglavij. Ko sem preverjal, sem videl, da mi je pri nekaterih pojmih posredovala napačne izraze, kar pomeni, da v slovenskem jeziku verjetno še ni imela na voljo dovolj materiala, da bi lahko stvari ustrezno obdelala. Tudi to želi biti prispevek moje knjige. Tega se ne vidi, ne ve, od tega nihče direktno ničesar nima, jaz tudi ne, ampak de facto je tako: cela knjiga je šla skozi umetno inteligenco, ker sem prosil za povzetke, a to hkrati pomeni, da je celotna vsebina zdaj shranjena in za umetno inteligenco predstavlja informacijski »rudnik«. Če torej danes vi ali kdo izmed bralcev teh vrstic umetno inteligenco vpraša, naj mu kaj pove o vesti, sem prepričan, da bo pri odgovoru že upoštevala to, kar je dobila od mene.

Kje, pri kom lahko kot kristjan najdem pravo podobo o človeku? Pri tistem, ki je Bog in človek hkrati!

Ivan Štuhec z avtorjem pogovora ob »Sejalcu« akademske slikarke Maše Bersan Mašuk. FOTO: Tatjana Splichal

Knjigo ste podnaslovili z besedami: »Jezus je pot, resnica in življenje.« Poenostavljam, pa vendar: morda tak podnaslov vabi bralca-kristjana, naj v etičnih dilemah pomisli: »Le kako bi Jezus ravnal v mojih okoliščinah?« Ampak Jezus seveda ni ničesar rekel o umetnem oplojevanju in nadomestnem materinstvu, o jedrski energiji in onesnaževanju okolja …? Zakaj je torej »Jezus pot, resnica in življenje« tudi v takih moralnih dilemah, kot sporočate s podnaslovom monografije?

Zaradi tega, ker moramo kot kristjani in kot verniki izhajati iz ene zelo preproste predpostavke. In ta je: če sem kristjan, potem moram verjeti v to, da je Jezus Bog in človek hkrati. Kdor tega ne more sprejeti, ne more biti kristjan in se tudi ne bi smel imeti za kristjana, je lahko karkoli drugega. Kajti od te predpostavke je odvisno vse, kar je na področju dogem, pa tudi veliko tega, kaj je na področju morale. Kje, pri kom lahko kot kristjan najdem pravo podobo o človeku? Pri tistem, ki je Bog in človek hkrati! Že Stara zaveza je bila na stališču, da je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti, da je le malo manjši od angelov. Ljudje smo po krščanskem in judovskem prepričanju zelo podobni temu, kakršen je Bog. Jezus kot učlovečeni Bog nosi v sebi vse parametre človečnosti. Zame kot kristjana torej ne more biti model in merilo za življenjsko pot recimo nek filozof ali psiholog ali naravoslovec … To je lahko samo Jezus. Pri njem pa ne gre v prvi vrsti za pravilo, zapoved, normo, kaj moram v življenju delati in narediti; v prvi vrsti gre za vprašanje mojega odnosa do Jezusa in iz tega odnosa se oblikuje tudi moja lastna človeška podoba. Tu je jedro morale.

Absolutno je Jezus bil prijazna oseba, o tem ni dvoma. Ampak ni bil samo to. Je kdaj zahteval tudi kakšno pravico, je kdaj tudi postavil kakšno mejo, je kdaj tudi malo »zaropotal«.

Torej v ljubezni?

Tudi, seveda! Ni pa to edina kategorija. Tu imamo eno težavo. Jezusa bi radi prikazovali zgolj v neki prijazni verziji človeških odnosov. Absolutno je Jezus bil prijazna oseba, o tem ni dvoma. Ampak ni bil samo to. Je kdaj zahteval tudi kakšno pravico, je kdaj tudi postavil kakšno mejo, je kdaj tudi malo »zaropotal«. Včasih smo imeli podobo Boga bolj v duhu »policaja«, danes pa imamo obrnjeno podobo, podobo Boga, ki vse »pošlihta«, ki samo boža, boža, boža … Pa ni res. Bog ne boža samo, Bog tudi kaj zahteva. Enostransko opredeljevanje Boga, opredeljevanje le z enim pojmom – tudi če je to ljubezen – ni v redu. Res pa je, in s tem tudi zaključujem svojo knjigo: zadnjo beseda imata odpuščanje in usmiljenje, ki sta seveda izraza ljubezni.

Če nek teolog – ne le moralni teolog – preveč sledi neki ideji, ki je prišla iz sveta filozofije, sociologije, politologije ali iz naravoslovnih ved, in če to idejo vzame za ključ, s katerim razlaga tudi Sveto pismo, obstaja velika nevarnost in veliko tveganje, da s tem ključem dela nasilje nad Svetim pismom.

V povzetek zadnjega poglavja monografije, kjer analizirate molitev Očenaš, ste hudomušno zapisali: »Zmoli za avtorja te knjige Očenaš za vse grehe, ki jih je zagrešil kot moralni teolog!« Ali je pokoncilska moralna teologija na kakšnih področjih šla z »razvojem« in spremembami tako daleč, da bi lahko rekli, da je šla že skoraj grešno predaleč?

Lahko, da se je zgodilo tudi kaj takega, da se je šlo predaleč. Kdor koli. Morda sem tudi jaz kdaj šel. Ne vem. Zavestno gotovo ne. Lahko pa sčasoma vidiš, da si morda bil na kakšni poziciji, na kakšnem stališču, ki ni bilo čisto v redu in ki bi ga lahko opredelil tudi kot neke vrste »greh«. Če nek teolog – ne le moralni teolog – preveč sledi neki ideji, ki je prišla iz sveta filozofije, sociologije, politologije ali iz naravoslovnih ved, in če to idejo vzame za ključ, s katerim razlaga tudi Sveto pismo, obstaja velika nevarnost in veliko tveganje, da s tem ključem dela nasilje nad Svetim pismom. Hermenevtična metoda, ki je splošno sprejeta tudi v Katoliški Cerkvi in v katoliški moralni teologiji, posebej z vatikanskimi dokumenti, ki obravnavajo odnos med moralno teologijo in Svetim pismom ima drugačen cilj. Njen cilj je, da Sveto pismo razložimo v času – kolikor se to le da –, v katerem je neko besedilo nastalo. To za evangelij pomeni prvo stoletje, kar ni tako težko rekonstruirati. Za prvo stoletje imamo sorazmerno veliko virov, saj je rimski imperij za seboj puščal kar nekaj virov, takrat so se stvari začele zapisovati drugače kot prej. Tu so tudi kumranski viri. Ti viri nam govorijo tudi o tem, v kakšnem kontekstu je Jezus povedal neko stvar ali pa apostol Pavel, evangelisti, tudi starozavezni pisec. Pomembno je, da poznamo takratni kulturni kontekst, in sicer zato, da vidimo, kaj od tega je preraslo kulturo tistega časa in je ostalo v veljavi do danes, kaj pa je bilo tako zgodovinsko pogojeno, da tistega danes ne moremo več upoštevati. Če v teologiji tega ne delamo, če ne postavimo tega mostu med preteklim tekstom in njegovim kontekstom ter sedanjim kontekstom in tekstom, ki bi lahko bil norma ali pravilo, potem ne delamo tako, kakor bi morali delati v skladu z metodološkimi spoznanji, do katerih se je teologija dokopala v zadnjih stoletjih. Pri tem pomisliva samo na dejstvo, da je Jezus živel med pastirji in ribiči, mi pa živimo med trgovci in računalničarji.