Kakšna je zgodovina stavbe na Beethovnovi 3 v Ljubljani? Iz njene podobe je seveda razvidno, da prvotno pač ni bila namenjena kakršnim koli kazenskim namenom …

Stavbo na Beethovnovi 3 je dal zgraditi Alois Waldherr za svojo zasebno deško šolo, ki se je tja preselila leta 1877. Po velikem ljubljanskem potresu leta 1895 je stavba gostila tudi druge ljubljanske šole, ki so se znašle v prostorski stiski. Izobraževalnim namenom je služila vse do sredine tridesetih let, ko se je vanjo preselil del mestne uprave, in sicer srezki cestni odbor in mestni gospodarski urad. Takrat je bila stavba deloma preurejena. Leta 1941 so okupacijske oblasti v stavbo namestile še policijski oddelek za registracijo vozil. Žal več podatkov o stavbi v času druge svetovne vojne zaenkrat nismo odkrili. Takoj po koncu vojne je stavbo prevzela Komanda mesta Ljubljana, a informacije o rabi stavbe so razmeroma skope tudi za ta čas. Ob koncu štiridesetih let pa se tam že omenja sedež Uprave narodne milice za Slovenijo. V stavbi je delovala tudi postaja milice, ki naj bi tam ostala do šestdesetih let oziroma po nekaterih podatkih do začetka sedemdesetih let.

Nekoč enoten kletni prostor je bil šele kasneje predelan v sistem sedmih celic, kdaj in kdo jih je uporabljal, pa žal ni bilo mogoče jasno razbrati.

Pogled iz ene izmed celic, v katerih je postavljena razstava. FOTO: Bogomir Štefanič

Kdaj in kako pa je bilo odkrito, da klet te stavbe »skriva« prostore, ki so videti kot zaporniške celice?

Celice je aprila 2007 odkrila posebna vladna delovna skupina pod vodstvom tedanjega ministra za pravosodje dr. Lovra Šturma. Prostori so bili v fazi propadanja in z izjemo nekaj odpadnega materiala prazni. Ministrstvo za pravosodje je nemudoma pripravilo predlog za razglasitev celic za kulturni spomenik, na katerega podlagi je Zavod za varstvo kulturne dediščine, območna enota Ljubljana, začel pridobivati zgodovinske podatke, opravljen je bil tudi terenski ogled. Nekoč enoten kletni prostor je bil šele kasneje predelan v sistem sedmih celic, kdaj in kdo jih je uporabljal, pa žal ni bilo mogoče jasno razbrati. Zaradi izjemnosti situacije – celice predstavljajo enega redkih materialnih ostankov, ki pričajo o sistemu zaporov tajne politične policije – so bile še istega leta vpisane v register nepremične kulturne dediščine in imajo status kulturnega spomenika državnega pomena.

Ko sem proučevala zgodovino stavbe za monografijo V senci Beethovnove 3, ki je izšla leta 2022, pa mi je uspelo identificirati dokument, ki dejansko potrjuje obstoj celic.

Ali je iz dokumentov vendarle razvidno oz. vsaj nakazano, čemu so te celice služile in kdo je z njimi upravljal? Ali morda obstaja tudi kakšno pričevanje o tem?

Pričevanj, ki bi opisovala razmere v celicah, žal nimamo. Ko sem proučevala zgodovino stavbe za monografijo V senci Beethovnove 3, ki je izšla leta 2022, pa mi je uspelo identificirati dokument, ki dejansko potrjuje obstoj celic. Gre za zapisnik konference kolegija Ministrstva za notranje zadeve LRS iz junija 1951, ki govori o nepravilnostih na področju izvrševanja kazni in omenja nekatere preiskovalne zapore, ki niso bili pod pristojnostjo uprave za izvrševanje kazni, a bi morali biti. Med njimi je omenjena tudi lokacija na Beethovnovi. Žal iz dokumenta ni popolnoma jasno, kdo je s celicami takrat upravljal. Lahko bi jih uporabljala tamkajšnja postaja milice za namen zasliševanja. Prav tako ne moremo zavrniti možnosti, da jih je za zasliševanja uporabljala tudi Udba, saj so navedene v družbi drugih njenih zaporov. Dokument moramo seveda razumeti v luči nastajanja novega kazenskega zakonika, zaradi česar je bil zapor na Beethovnovi problematiziran. Obstajal je verjetno tudi pred tem.

Avtorici razstave sva želeli celice na Beethovnovi 3 umestiti v sistem kazenskih ustanov, ki so v Ljubljani delovale od konca druge svetovne vojne pa vse do sredine petdesetih let 20. stoletja.

Dokument, v katerem so omenjene celice na Beethovnovi ulici 3 v Ljubljani. FOTO: Bogomir Štefanič

Dokument, ki ga omenjate, je na ogled na razstavi V senci Beethovnove. Ta pa ne ponuja vpogleda le v to, kar naj bi se dogajalo na Beethovnovi ulici, temveč te celice umešča v širši sistem kazenskih ustanov, ki so po koncu vojne in revolucionarnem prevzemu oblasti delovale v Ljubljani. O koliko oz. o katerih ustanovah pravzaprav govorimo?

Res je, avtorici razstave sva želeli celice na Beethovnovi 3 umestiti v sistem kazenskih ustanov, ki so v Ljubljani delovale od konca druge svetovne vojne pa vse do sredine petdesetih let 20. stoletja. Obširneje sva ga opisali v monografiji Kazen naj obsojenca prevzgoji: Kazenske ustanove v Ljubljani in okolici, 1945–1954. Če povzamem na kratko, sta bili v tem času glavni kazenski ustanovi Centralni zapori Ozne/Udbe za Slovenijo na Poljanskem nasipu, ki so bili preiskovalni zapori za vse, ki so bili osumljeni političnih kaznivih dejanj, ter Kazensko poboljševalni dom Ljubljana kot osrednja kazenska ustanova za obsojence, ki so prestajali kazen odvzema prostosti s prisilnim delom. Poleg tega je bilo po mestu in njegovi okolici vzpostavljenih več večjih zunanjih delovišč, kjer so obsojenci delali in bivali, ter nekaj taborišč, kjer so obsojenci bivali, od tam pa so jih pošiljali na različna manjša in večja delovišča po mestu. Med večja delovišča spadajo ižanski grad, kjer je imel Kazensko poboljševalni dom Ljubljana kmetijsko posestvo in obrtne delavnice, tovarna Litostroj, Dom Narodne milice in stavba za upravo milice na Slomškovi, šola za miličnike v Tacnu in hidrocentrala Medvode, večja taborišča pa so bila v Šiški, Trnovem in na Žalah. To niso bile edine lokacije, v virih se občasno omenjajo še nekatera druga delovišča in taborišča, najverjetneje pa so obstajala tudi taka, ki jih še ne poznamo. Nerazrešene prav tako ostajajo organizacija in struktura okrajnih zaporov Ozne/Udbe v Ljubljani ter tajne lokacije njenih zaporov.

Delo kot kazen ni bilo odmerjeno le obsojencem, ki jim je bila odvzeta prostost, ampak tudi tistim, ki so bili kaznovani v upravnih postopkih.

Kaj je revolucionarna oblast želela doseči s takó široko razpredenim sistemom kazenskih ustanov?

Kazenske ustanove so bile pomemben del represivnega aparata, ki ga je nova komunistična oblast izkoristila za hitro utrjevanje svojega položaja ter obračunavanje z dejanskimi in potencialnimi političnimi nasprotniki. Razvejan sistem kazenskih ustanov ji je pomagal, da jih je lahko eliminirala iz javnega življenja, hkrati pa izkoristila kot poceni delovno silo. Fizično delo je bilo razumljeno kot glavni element prevzgoje, ki so ga dopolnjevali s predavanji, političnimi urami, kulturnim in športnim udejstvovanjem. Hkrati je imelo delo obsojencev zelo pomembno vlogo pri projektih povojne gospodarske obnove in izvedbi petletnega načrta. Delo kot kazen ni bilo odmerjeno le obsojencem, ki jim je bila odvzeta prostost, ampak tudi tistim, ki so bili kaznovani v upravnih postopkih. Bivali in delali so v neprimernih življenjskih pogojih, izvajanje kazni je spremljalo fizično in psihično nasilje, ki so mu bili podvrženi zlasti tisti, ki so bili obsojeni iz političnih razlogov.

Za Centralne zapore na Poljanskem nasipu so ohranjeni seznami priprtih, šest knjig vsebuje vpise od 12. maja 1945 do 17. decembra 1953. Skupno število vpisov znaša dobrih 12.000.

Osnovni podatki o razstavi. FOTO: Bogomir Štefanič

Ali je mogoče oceniti, koliko ljudi je bilo potisnjenih v te ustanove?

Natančno število jetnikov v teh ustanovah je težko določiti. Za Centralne zapore na Poljanskem nasipu so ohranjeni seznami priprtih, šest knjig vsebuje vpise od 12. maja 1945 do 17. decembra 1953. Skupno število vpisov znaša dobrih 12.000. Za Kazensko poboljševalni dom Ljubljana sicer obstajajo številčni podatki v letnih poročilih, a niso enotni. Za leti 1945 in 1946 je navedeno število vseh jetnikov, za ostala leta pa zgolj število obsojencev brez števila preiskovancev. Podatki se večinoma nanašajo na začetek ali konec leta, ko je bilo število obsojencev zaradi pomilostitev praviloma manjše, včasih je podano povprečno število obsojencev. Skupno število lahko samo ocenimo, če bi podatke za leta 1945 do 1953 sešteli, število presega 15.000. Za delovišča in taborišča ni podatkov. Praviloma so obsojence, ki so jih razporedili na delovišča, vključili v statistiko kazensko-poboljševalnega doma.

Razmere, v katerih so zaporniki takrat živeli, in njihove stiske so bile tako hude, da tega ni mogoče podoživeti niti v celoti razumeti.

Kdaj je ta kazenski primež vendarle nekoliko popustil?

Spremembe v kaznovalni politiki in v sistemu izvrševanja kazni so se začele nakazovati od začetka petdesetih let. Leta 1951 so bile s sprejetjem in uveljavitvijo celovitega Kazenskega zakonika in uvodnega zakona odpravljene kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela. Takrat so začeli postopoma ukinjati delovišča in taborišča ter obsojence prerazporejati drugam. Najhujša ostrina politične represije je začela nekoliko popuščati, število političnih obsojencev se je začelo zmanjševati. V drugi polovici petdesetih let so bili ustanovljeni prvi oddelki odprtega tipa. Do pomembne spremembe je prišlo leta 1967, ko so kazenski zavodi zopet prišli pod pristojnost ministrstva za pravosodje, kakor je bilo urejeno pred vojno. V šestdesetih letih se je prav tako spremenil pogled na prevzgojno delo in uveljavljati so se začeli moderni penološki pristopi.

Če se vrneva k zapornikom. Razstavo V senci Beethovnove ste zasnovali tudi tako, da lahko obiskovalci podoživijo njihove stiske. Kako ste to dosegli?

Tri od sedmih celic so opremljene z zvočnimi ali svetlobnimi učinki, s katerimi smo skušali obiskovalcem vsaj nekoliko približati občutke zaprtosti in osamitve. Razmere, v katerih so zaporniki takrat živeli, in njihove stiske so bile tako hude, da tega ni mogoče podoživeti niti v celoti razumeti. V omenjenih celicah pa lahko obiskovalci vsaj za kratek čas začutijo, kako je, če ostaneš v celici brez svetlobe in stika z zunanjim svetom.

Želimo si, da bi razstava spodbudila zanimanje za ta del naše preteklosti ter prispevala k njegovemu boljšemu poznavanju in razumevanju.

Ali je po še nepolnem mesecu dni, odkar je razstava v nekdanjih zaporniških celicah odprta za javnost, že mogoče reči, kakšen je odziv javnosti? Kdo so pravzaprav »ciljne javnosti« razstave, tudi tuji turisti?

Glede na to, da je razstava odprta šele slab mesec dni, je za celovitejšo oceno odziva javnosti nekoliko prezgodaj. Gre za prostor s posebno zgodovinsko in kulturno vrednostjo, za katerega želimo, da bi postopoma postal prepoznaven tudi kot del širše kulturne in zgodovinske ponudbe mesta. Razstava je namenjena najširši javnosti, dijakom in študentom, lokalnemu prebivalstvu, domačim in tujim turistom, vsem, ki jih zanima zgodovinska dediščina. Želimo si, da bi razstava spodbudila zanimanje za ta del naše preteklosti ter prispevala k njegovemu boljšemu poznavanju in razumevanju.

Razstava je bila uradno odprta ob avgustovskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov, za splošno javnost pa je na ogled od začetka oktobra. FOTO: Bogomir Štefanič

Morda kdo poreče, da tematika, o kateri se pogovarjava, nima prav nič skupnega s sodobnostjo. Toda ali senca Beethovnove res v ničemer ne sega v naš čas? V čem vidite aktualno sporočilnost vaše razstave?

Razstava prikazuje del naše preteklosti, ki je boleč. Mogoče res težko tekmuje z drugimi vsebinami v tem potrošniško usmerjenem času. Toda aktualne svetovne razmere nam kažejo skrb vzbujajoče podobe. Živimo v mirnem in demokratičnem delu sveta, kar je privilegij, ki ga mnogi nimajo. Kazenske ustanove in kaznovalna politika so zagotovo eden od kazalcev, ki prikazujejo razmere v družbi. Pri tem nam razumevanje preteklosti lahko pomaga, da bomo znali vrednote, ki so pomembne, ohranjati tudi za prihodnost.

Pogovor je bil najprej objavljen v 44. številki tednika Družina

Nakup vstopnice za ogled zaporniških celic, s katerimi upravlja Študijski center za narodno spravo, je mogoč izključno na spletni strani zapori.si, treba pa ga je opraviti najkasneje en dan pred ogledom. Zaradi posebnega režima varovanja stavbe pristojni prosijo, da obiskovalci na ogled pridejo točno ob datumu in uri, ki so ju izbrali ob nakupu vstopnic. Odpiralni čas je ob delavnikih, in sicer: ponedeljek, torek, četrtek in petek: 10.00–12.00 in 13.00–16.00; sreda: 10.00–12.00.