Ustvaril je temeljno likovno-teoretsko delo na Slovenskem, Leksikon likovne teorije, za katerega je prejel priznanje Izidorja Cankarja. Kot slikar in grafik je svoja dela predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu. Leta 2018 je prejel stanovsko nagrado Zveze združenj slovenskih likovnih umetnikov, imenovano nagrada Majskega salona, za grafiko.

Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V letih 2020–24 je bil predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada (UOPS) in v tej vlogi soočen z zahtevnimi strokovnimi, moralnimi, ideološkimi in političnimi izzivi.

Pogovor sva zasnovala na vprašanju pomena kulture in umetnosti v svetoletnem času.

V svojem zadnjem govoru, ki ste ga imeli v vlogi predsednika UOPS, ste v uvodu rekli: »Če grem v naravo, me bolj kot trava pritegne cvet, ker je v njem zgoščena vitalnost rastline. Umetnina je tudi takšen cvet, takšna zgostitev človekove potrebe, da intenzivno doživi svet v sebi in sebe v svetu.«

V naravi se nikoli ne zmotimo. V umetnosti pa si včasih tako zelo želimo videti cvet, da si ga domišljamo in ga vidimo že tedaj, ko so pred našimi očmi šele semena, koreninice ali prvi poganjki. Decembra lani je v javnost prišla novica, da je bilo na dražbi umetnin v New Yorku prodano delo italijanskega umetnika Maurizia Cattelana z naslovom Comedian. Šlo je za banano, ki je bila z lepilnim trakom prilepljena na zid. Delo je bilo prodano za 6,2 milijona ameriških dolarjev. 

V umetnosti si včasih tako zelo želimo videti cvet, da si ga domišljamo in ga vidimo že tedaj, ko so pred našimi očmi šele semena, koreninice ali prvi poganjki.

Dražitelji so pričakovali, da bo znesek visok, saj so računali na potrditev predpostavke, da na področju sodobne umetnosti cena dela, ki je naprodaj, ni več odvisna od konservativnih vrednot, kakršne so oblikovna kvaliteta, inventivnost ter njegova realna in materialna vrednost, ampak so glavni pogoj za velik nakupni interes ekstravaganca, ekskluzivnost, posebnost artikla, njegova provokativnost in lastninski certifikat. Cattelanova domislica je bila napravljena leta 2019. Umetnik je svoj dražbeni predmet označil za »iskren komentar, ki odpira razmislek o tem, kaj ljudje pravzaprav danes cenijo«.

Kultura je mnogo širši pojem od umetnosti. V enem izmed pogovorov uporabite izraz »kulturalizacija umetnosti«. Za kulturalizatorja uporabite ježa iz ljudske basni, ki izrine lisico iz njenega lastnega brloga. Je takšne vrste izgon povzročil sprejemljivost banalnega? 

Pristaši usmeritve zagovarjajo tezo, da je vsaka oblika kulture že umetnost, kar seveda ni res, saj sta pojma različna. Vsa umetnost je del kulture, ni pa vsa kultura umetnost. Če izhajamo iz etimologije besede, iz latinskega glagola colere, ki pomeni gojenje – iz divjih rastlin kulturne in iz divjih živali kultivirane pasme, vidimo, da ima ministrstvo za kulturo svoje izhodišče na ministrstvu za kmetijstvo, svoj vrh in konico pa v umetnosti. A kultura ne postane umetnost kar tako. 

Vsa umetnost je del kulture, ni pa vsa kultura umetnost.

Množičnost v umetnosti, kot vemo, ni kriterij, niti realna možnost. Je bolj izjema. Če si lahko privoščimo, da imamo na tisoče umetnikov, potem ni težav, a nastopijo, ko vsa ta množičnost sebe uzre kot vrhunsko in zahteva javna sredstva za svoje delovanje. To pa je problem. Še posebej, če je shema »kulturalizacije umetnosti« namenjena, kot pravite, ježevskemu izrinjanju visoke umetnosti iz njenega lastnega bivališča.

Uporabili ste pojem arhetipično. Kako jo vi prepoznate? Ali začutite, da vam neko umetniško delo govori o vas samih? Alenka Puhar je v nekem intervjuju uporabila izraz, ki si ga je izposodila od Alojza Rebule, in sicer »zgodovinsko ganotje«. Kaj je za vas umetniško ganotje?

Delo postane umetnina, če se v mnogih medosebnih in celo transgeneracijskih vrednotenjih izkaže kot relevantno, pomembno in dragoceno za ljudi. V tem primeru preide v kánon. Delom, ki v kánonu zelo dolgo vztrajajo, pravimo perenialna dela oziroma umetnine. V estetiki je to pomemben pojem, saj perennis pomeni večnost; nekaj, kar večno traja in česar učinek ne premine. 

Delo postane umetnina, če se v mnogih medosebnih in celo transgeneracijskih vrednotenjih izkaže kot relevantno, pomembno in dragoceno za ljudi.

Danes v nobeno večnost ne verjamemo več, vendar je bistvo umetnine še vedno stava na trajnost, kakor to imenuje literarni teoretik George Steiner. Umetniki imajo veliko možnosti, da stavo izgubijo, in bistveno manj, da jo dobijo. Samo nekaterim zares uspe. In mislim, da je tako prav. Poglejte – če bi imeli okoli sebe milijone umetnin, ali bi jih sploh znali ceniti? Beethovna na primer danes poslušamo tako, kot da je skladal včeraj in prav za nas. Nič zastarelega ni v njegovi glasbi, čeprav je stara dvesto let. 

Ali se lahko v našem času zgodi, da nastane nekaj velikega, pa ne bomo opazili? Kako se prepozna tisto, kar ste vi poimenovali »diamantna konica kulture«?

V zgodovini umetnosti sploh ni izjema, ampak pravilo, da velike umetnine v času nastanka niso bile prepoznane. Iz preprostega razloga: ker umetnine, ki so to zares, prehitevajo svoj čas, in so vedno korak, dva ali še nekaj več pred njim.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (3/2025).