Tokrat sva potovala sama

Štropotanje dežnih kapelj ob pločevinasto streho je ustvarjalo srhljivo kuliso samotnega razpoloženja. Pikici na koncu sveta sva bila, v popolni samoti Nepala in v bližini Tibeta. Prav tu se je začenjala najina trimesečna pustolovščina sredi Himalaje, v vznožju Kančendzenge, zelenem od bujnega tropskega rastja, ki ga bodo že jutri zamenjali iglavci. Priprave za odhod na Veliko himalajsko pot od vzhodne meje Nepala z Indijo do zahodne meje s Tibetom so bile kratkega diha.

Ne samo drugi, tudi sama sva se spraševala, zakaj nama je treba oditi zdaj, ko se najini kazalci že pomikajo proti sedmici.

Ne samo drugi, tudi sama sva se spraševala, zakaj nama je treba oditi zdaj, ko se najini kazalci že pomikajo proti sedmici. Vedno, ob vseh potovanjih so se taki dvomi prikradli tik pred odhodom v neznano in zamenjali veselo pričakovanje v srcu. A tokrat sva potovala sama, Marija in Andrej. Vedno so bili v središču pozornosti drugi, najine želje po samotnih avanturah v dvoje pa so čakale na čas, ki se je začel z velikimi pričakovanji in do potankosti izrisanimi sanjami.

Skrita plat vodnika

»Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod vodi njegove korake.« (Prg 16,9)

A že v Katmanduju so se romantična pričakovanja začela podirati kot hišica iz kart. Od doma so nama sporočili, da sva postala žrtvi računalniških hekerjev. Denar gostov za januarski vzpon na Aconcaguo ni pristal na agenciji za organizacijo odprave, izginil je v živem pesku zla. »So meje med dobrim in zlim res že popolnoma zabrisane?« sva se spraševala pri zadnji večerji v Katmanduju. Obljubila sva si, da denar ne bo pokvaril najinih poti, da bova drug drugemu misli obračala v svetlobo, ki širi obzorja spoznanj o smislu življenja.

Obljubila sva si, da bova drug drugemu misli obračala v svetlobo, ki širi obzorja spoznanj o smislu življenja.

Srečanje z vodnikom, ki naj bi naju spremljal ves čas, je bilo vzpodbudno. Govoril je angleško in v soju žarometov nepalske planinske zveze govoril o prihajajočih mesecih hoje z avtoriteto poznavalca, ki je tod že hodil. Prvi dnevi so minevali v spoznavanju spremljevalcev. Poleg vodnika so še štirje nosači popestrili potovanje v še vedno mokro monsunsko naravo. 

Komaj vidne steze so se menjavale s planinami, polnimi jakov. Pogosta jutra, za kratek čas obsijana s soncem, so odkrivala lepoto stvarstva, kakršnega še nisva spoznala. Celo srečanja z nadležnimi pijavkami so se zdela kot naravni del celodnevne hoje. Odlična druščina so bili ti štirje mladi fantje. A kmalu smo vsi skupaj doživeli skrito plat vodnika, ki je v tako dolgem času samote prišla na dan. Zaigrana maska samozavestnega človeka sredi tridesetih je odpadla takoj, ko je bilo mogoče priti do alkohola. Njegovo odvisnost od te uničujoče droge smo občutili vsi. Daleč stran od vasi, kjer je bilo mogoče obnoviti zaloge hrane in plina, smo preživljali skoraj brez vsega. Namesto nakupa živil in goriva je vodnik čas in denar porabil za popivanje. Skupaj z nosači sva bila pogosto lačna in tudi orientacija je končala v najinih rokah. Odločitev, da zamenjava vodnika, ni bila težka, a možnost, da bi se to zgodilo, je bila šele po mesecu dni.

Oblikovanje štirih stopnic

Že druge razbitine mojih pričakovanj so povzročile hudo razočaranje in iskanje vzrokov za zoprna občutja, ki so jih podnevi razpršili odlomki Svetega pisma in lepota narave. Močna čustva jeze in celo sovraštva, ki sem ga postavila na vrh piramide krivcev za težave, ki sva jih preživljala, so me prestrašila.

»Je mogoče, da vse to tli v meni, ki sem vendar kar dober človek?« sem se spraševala, hvaležna, da dialog sama s seboj v tem milostnem času hoje nadaljujem v globino. Odkrivala sem lastno podobo, s katero nisem bila preveč zadovoljna. A k sreči ni ostalo samo pri tem. Nedolgo tega prebran odlomek o Abrahamovi daritvi in sinu Izaku, njegova vera in zaupanje, sta tudi moje misli usmerila v oblikovanje štirih stopnic, ki so me reševale iz težav: predaja težav Bogu; zaupanje, da je neskončno dober in da je vedno na naši strani; vztrajanje do rešitve problema; potrpežljivost z ljudmi in okoljem, v katerem sem.

Odkrivala sem lastno podobo, s katero nisem bila preveč zadovoljna. A k sreči ni ostalo samo pri tem.

Po zamenjavi vodnika je mesec minil točno tako, kot sem si želela že doma. Vsaka stran zapiskov v dnevniku iz tega časa se konča z zahvaljevanjem in slavljenjem v srcu.

Ni se dalo ubežati v hrup človeškega mravljišča

Zadnji resni pretres je bila zamenjava dveh zvestih nosačev. Nisva razumela te poteze agencije ne takrat ne danes. Zdaj je bil odziv na težave drugačen. Drsela sem po stopnicah zaupanja vedno, kadar so temne misli začele preplavljati nove in nove kilometre hoje.

V tem žlahtnem času samote se je lahko misel potopila v Duha, kjer je vse človeško obrnjeno na glavo. V tem blagoslovljenem času hoje, daleč stran od doma, sem začela razumevati pomen tolikokrat ponovljenih besed, da živimo v svetu, a nismo od sveta. Vrteči labirint dni doma, ki so hiteli mimo mene, je dovolil le površno zaznavo prvega dela trditve, za drugega ni bilo ne časa ne volje niti potrebe … Ali morda strahu, da bi bilo dobro spoznati, čigavi pa potem smo, če nismo od sveta. Neodvisnost in samozadostnost sta me v preteklosti že pustili na cedilu. Vem, da sem odvisna. A od koga ali morda od česa?

Daleč stran od doma, sem začela razumevati pomen tolikokrat ponovljenih besed, da živimo v svetu, a nismo od sveta.

»Tole potovanje v globino bo pa zanimivo,« sem si govorila. In je bilo, pa tudi boleče; in ni bilo mogoče ubežati v hrup človeškega mravljišča. Verjetno je tako v odmaknjenosti od domačega ognjišča, morda na duhovnih vajah … No, potem pa ne bo treba hoditi v Himalajo, so misli prehitevale druga drugo.

Skoraj vsako jutro sva prebrala odlomek iz Svetega pisma. Marsikdaj sva se začudila dogodkom, za katere sva odgovore in rešitve prepoznala v jutranjem branju. Pajčevinaste niti slutenj o nežni navzočnosti in delovanju Duha so se do konca potovanja pozlatile ter zasenčile vsiljive svetlobne, zvočne in še kakšne ponaredke v svetu. Upala sem in še upam, da bo identiteta Božjega otroka prevladala vse do srečanja z Očetom. A v tem svetu je potrebna odločitev Zanj prav vsak dan posebej.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (3/2025).