Rada opravljam svoje delo. Rada delam z ljudmi, za ljudi, za domači kraj. Navdušujejo me ideje, pogovori, dogodki. A včasih je vsega preveč – zahtev, mnenj, sporočil, odločitev. Tedaj me lahko reši le hoja.

Včasih je vsega preveč – zahtev, mnenj, sporočil, odločitev. Tedaj me lahko reši le hoja.

Hoja zame ni šport in ni obvezna rekreacija, ampak pristna potreba. Ne štejem korakov ne višinskih metrov ne časa. Pametni telefon ostane doma, čeprav potem včasih obžalujem, da nisem ničesar fotografirala. Zame je to drobno, a zvesto dejanje vrnitve k sebi. Bistvena sestavina skrbi zase v svetu, ki od nas zahteva stalno odzivnost in storilnost. Ko stopim iz hiše in prehodim prve metre, sem še vedno sredi vrtinca opravkov, v premlevanju pogovorov, v načrtih za pozneje. A koraki me počasi peljejo stran. Od zaslonov, od zvokov obvestil, od tega, kar bi morala biti.

Ko hodim, ne rešujem ničesar. In prav v tem je odrešitev. Hodim, da pozabim na vse, kar je bilo treba čez dan narediti, napisati, poslati, odločiti. Hodim, da pustim zadeve, ki me glodajo, naj same najdejo svoj konec. Hodim, da se spomnim, kdo sem, ko ne igram nobene vloge.

Ko hodim, ne rešujem ničesar. In prav v tem je odrešitev.

»Na popoldanskem sprehodu bi rad pozabil na vsa svoja dopoldanska opravila in dolžnosti do družbe. A včasih se zgodi, da se težko otresem misli na vasico. Delo mi še vedno roji po glavi in nisem tam, kjer je moje telo – sem zunaj sebe. Na sprehodu bi se rad vrnil k sebi,« je zapisal Henry David Thoreau. Popolnoma ga razumem.

Hoja me osvobodi pričakovanj. Prisili me, da za uro ali dve nisem uporabna. In prav v tej neuporabnosti je prostor za najgloblja prečiščenja. V glavi se začnejo zlagati misli, ki so čez dan le begale. Ljudje, ki so me razburili, postanejo del zgodbe, ki jo znam pripovedovati bolj umirjeno. Razrešujem nesmiselne zadeve, ob katerih mi zmanjka besed. Zbiram drobce sebe, ki so se čez dan izgubili v navidezno pomembnih stvareh. Korak za korakom se vračam k trdnemu jedru – k sebi.

»Kaj sploh počnem v gozdu, če mislim na stvari, ki so zunaj gozda?« je zapisal Thoreau.

»Kaj sploh počnem v gozdu, če mislim na stvari, ki so zunaj gozda?« je zapisal Thoreau. In ravno zato grem. Grem, da stvari ostanejo tam, kjer so, jaz pa pridem nazaj – cela.

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (3/2025).