Abraham, Mojzes, preroki. Starozavezni liki veliko potujejo. Kaj je namen potovanja v Stari zavezi?

Prvih enajst poglavij Svetega pisma je svetopisemska prazgodovina; veliko je simbolike, mitov, arhetipov, težko govorimo o oprijemljivem zgodovinskem ozadju. Ko pa pridemo do dvanajstega poglavja, do Abrahama, so prve besede Abrahamu, torej prve besede, ki jih zaslišimo v odrešenjski zgodovini: »Pojdi iz svoje dežele!« V hebrejščini je zapisano: »Leh! Lehá!« Če nekoga pošlješ iz točke A v točko B, po hebrejsko rečeš Leh! – Pojdi! Lehá pa pomeni proti tebi. Dobeseden prevod bi bil: pojdi vase, proti sebi, prek sebe.

Bog Abrahama ne pošlje le na fizično potovanje, v drugo deželo, temveč tudi na duhovno pot, romanje.

Bog Abrahama ne pošlje le na fizično potovanje, v drugo deželo, temveč tudi na duhovno pot, romanje. Abraham veliko potuje, a prek vseh preizkušenj – ko zgubi ženo, sina, povabljen je, da zgubi še drugega sina – hodi tudi duhovno pot, ki ga osvobaja lastnega jaza, ki si lasti Izaka, deželo, prepričanje itd.

Judje so z našimi očmi gledano zelo navezani na zapovedi, določila, kljukice, a Božji klic se začne pri Abrahamu, daleč preden je bila razodeta Postava, zapovedi, odločbe. Bog se človeku začne razodevati na poti. Ne kliče ga k izpolnjevanju obveznosti, formulacij, tudi ne k pripadnosti narodu, veri itd., temveč na pot. To, da se Bog razodeva na poti, je maksima celotnega Svetega pisma. Kjer so spremembe, je dinamika poti.

Zgodovinsko gledano je Abraham živel na prelomu 2. tisočletja pred Kristusom, ko iz različnih zgodovinskih in arheoloških virov lahko opazujemo nomade, ki iz azijskih step prodirajo v rodovitni polmesec, iščejo boljše življenjske razmere. Bil je eden izmed voditeljev nomadskih plemen. Ko se Abram pojavi v Svetem pismu, mu rečejo, da je Hebrejec (ivr), kar v osnovi pomeni nomad oziroma mimoidoči. Koren ivr izraža vedno gibanje, dejavnost, prečkanje npr. reke, meje, ozemlja.

V Svetem pismu je pot sprva fizična, pozneje, ko Izraelci neskončne planjave zamenjajo za zidane domove, pa pot ostane ideal – ne več fizični, temveč duhovni, etični ideal.

V Svetem pismu je pot sprva fizična, to vidimo v nomadskih začetkih izvoljenega ljudstva, veliko se hodi. Pozneje, ko Izraelci neskončne planjave zamenjajo za zidane domove, pa pot ostane ideal – ne več fizični, temveč duhovni, etični ideal.

Potovanje je torej nasprotje negibnosti, statičnosti. Ali je mogoče biti kristjan in notranje negiben?

Pokojni papež Frančišek nas je grajal, da smo kavč kristjani. Ne zato, ker bi bili telesno nedejavni, ampak ker smo zleknjeni v duhu, v prepričanjih. Tisto, kar dobimo servirano, sprejmemo in ponotranjimo in po navadi do groba ne spremenimo. Mislim, da tak kristjan v resnici sploh ni kristjan.

Papež Frančišek nas je grajal, da smo kavč kristjani, ker smo zleknjeni v duhu, v prepričanjih.

Marko v 8. poglavju opisuje ozdravljenje slepega v Betsajdi. To je pomenljiv odlomek, prvič zato, ker je ta človek slep, ne vidi – in to smo mi – in drugič, ker je to v evangelijih edinkrat, ko se mora Jezus dvakrat dotakniti človeka, da ta ozdravi. Ne gre za to, da Jezusu v prvo ne bi uspelo, ampak gre za simbolni pomen. Po prvem dotiku slepi vidi ljudi, a kot da bi okoli hodila drevesa. Drevo je sicer izjemno pozitiven simbol, a le, če je v zemlji. Če hodi okoli, izruvano, nima več vira življenja in zagotovila prihodnosti. Če kdo ni gibčen, pravimo, da je štorast, kot posekano drevo, ki je negibno, neprožno, se zlomi. In to je simbol kavč kristjana – je deblo brez sokov, olesenelo, trdo, suho, nepremakljivo, neprožno, nepripravljeno na spremembe. Potem mora priti drugi dotik – križ. Ta prekriža človeške predstave in šele takrat slepec v zgodbi popolnoma spregleda.

A potovanje je lahko tudi beg. Kaj Sveto pismo pravi o tovrstnem potovanju?

Čisto vsaka stvar je lahko beg. Beg je lahko celo evharistija, romanje na Sveto goro. Korakajo noge, misli pa so drugje. Sveto pismo pravi: ne moreš služiti dvema gospodoma. Če je na prestolu moja samovšečnost, ponašanje, odvisnost, je to beg. Če pa je na prestolu Gospod, je lahko potovanje karkoli. Lahko sedim z ženo na kavču, pa sva na poti, ker se pogovarjava, sva ranljiva.

Tudi angleški pisatelj J. R. R. Tolkien je v svoja fantazijska dela, kot so Hobit, Gospodar prstanov, Silmarilion, vedno vpletal motiv potovanja.

Tako kot v Svetem pismu je tudi pri Tolkienu pot pomemben motiv. Ko Bilbo Frodu razlaga o cesti, reče: »Vse je ena sama cesta, ena sama pot. Je kot velika reka. Njeni izviri so na vsakem pragu doma in vsaka pot je njen pritok. Nevarno je, Frodo, iti skozi vrata. Stopiš na cesto in če ne paziš, ne veš, kam te lahko odpelje.«

V Tolkienovih delih je na sploh veliko vzporednic s Svetim pismom.

V Tolkienovih delih je na sploh veliko vzporednic s Svetim pismom. Ko sem pri izbirnem predmetu na doktorskem študiju primerjal preroški klic v Svetem pismu in v Hobitu, sem ugotovil, da Bilbova zgodba vsebuje vse ključne stopnje preroškega klica iz Svetega pisma. Tolkien je imel v svoji zavesti krščansko logiko in je to nenamerno vključeval v vsa svoja dela. Da je katoličan, se jasno vidi v njegovem pisanju, čeprav ni želel pisati vzporednic, alegorij. V svojih knjigah se zato katolištvu ni približal na ravni likov, predmetov, imen (tu je bližji nordijski mitologiji oz. je zgradil lastno mitologijo z lastnim jezikom, zgodovino in geografijo), a moralni kompas v njegovih knjigah je katoliški.

Pomenljivo je, da v ospredju njegovih knjig niso velike bitke in silna dejanja, ampak se usoda Srednjega sveta odloča v majhnih dejanjih, na primer, ko se Bilbo usmili Goluma. Tolkien govori o zakramentalnem vsakdanjiku, o majhnih stvareh, ki usmerjajo tokove naših rek, ki peljejo od doma do velike skupne reke. Hobit pomeni pol-človek ali polovnjak, to je majhen, nepomemben človek, tak, kot smo mi. A tako Sveto pismo kot Tolkien pravita, da o usodi sveta v resnici odločajo mali ljudje, ki se spotikajo, delajo napake, a jih vseeno nekdo sprejema, povabi, jim da – kot Petru – v roke ključe nebeškega kraljestva. 

Pomenljivo je, da v ospredju njegovih knjig niso velike bitke in silna dejanja, ampak se usoda Srednjega sveta odloča v majhnih dejanjih

Izvorni, najstarejši Markov evangelij zelo kritično prikazuje učence, s številnimi napakami – poznejši evangeliji to že olepšujejo. Jezusovi učenci so kot hobiti, pobegnili bi, od strahu padejo skupaj, a na koncu oni v svet ponesejo veselo sporočilo.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (3/2025).