V študentskem obdobju ste poučevali kitaro in si ob tem želeli zaslužiti za sliko Silvestra Plotajsa Sicoea, olje na platnu z naslovom Uho na stolu, ki ste jo potem res kupili. Kako nastavljate uho in oko, da razpoznate lepoto v natlačenem svetu? V naravi je jasno, kaj je resnično in kaj laž, v tem, kar ustvari človek, pa razločevanje ni tako preprosto.

Umetnost vidim kot prostor, ki je ločen od nas in v katerega se lahko zatečemo, kadar smo sredi vrveža, v najhujši napetosti. Takrat nam, na primer, skladba, spomin na sliko ali branje poezije lahko v trenutku ponudi kup asociacij, ki nas umirijo in napolnijo, kar učinkuje hitro, kot nekakšno mamilo, kava, čaj za dušo. Umetnost ima podoben učinek kot molitev, vendar vseeno deluje drugače. Lepota pa je vedno relativna. Rad imam lepe stvari, ni pa nujno tudi za druge lépo tisto, kar je zame. S tega vidika mi je bilo razsvetljujoče odkritje knjig Umberta Eca Zgodovina grdega in Zgodovina lepote. Prek tega, da lahko vidimo lépo tudi v grdem, nam je lažje razčistiti z vprašanjem, kaj nas navdihuje. Zelo me impresionira moderno slikarstvo, eksperimentalna rock glasba, tisto, kar vzpodbuja vedno nov razmislek o tem, kaj je lepota. 

Umetnost vidim kot prostor, ki je ločen od nas in v katerega se lahko zatečemo, kadar smo sredi vrveža, v najhujši napetosti.

Hkrati pa rad opazujem malenkosti. Recimo, takoj sem videl, da imate očala Pierra Cardina, ker mi je všeč njihov znakec. Živimo v času, ko je okrog nas veliko lepega in se tega niti ne zavedamo. Kupujemo stvari v lepo oblikovanih embalažah, prižgemo luč z lepo oblikovanim stikalom in tudi luč je lepa. Množina lepih stvari ob, seveda, še večji množini kiča, ne sme biti spregledana. Simbol za to so egipčanski hieroglifi, ki nas opozarjajo na nekaj zelo preprostega. Tudi pisava sama po sebi je lahko lepa, še brez vsebine. S tega vidika poglejmo naše časopise in spletne strani. Videli bomo, koliko lepega nas obdaja, pa tega ne opazimo.

Postalo nam je samoumevno.

Res je, ampak ni dobro, da postanemo imuni na lepoto.

Ko govorite o lepoti jezika, uporabite izraz »vonj besede«. Pravite, da pri pisanju, ko iščeš ustrezno besedo, izbereš tisto, ki lepše diši.

Jezik je vedno stvar skupnosti. Tudi to, kaj je v jeziku lépo ali grdo, primerno ali neprimerno, se določa v odnosu. Nemogoče je pisati v lepem jeziku, če tega kot lepega ne dojemajo tudi drugi. Odnos do jezika, vonj jezika, je tisto, kar nezavedno nastaja med nami, ko določen jezik uporabljamo. Na tej ravni se seveda skozi desetletja jeziki spreminjajo. Nekaj, kar je včasih veljalo za lépo, je danes zastarelo, hkrati pa v jezik prihajajo nove oblike, novi pomeni besed, ki se nam sprva morda zdijo neestetski, nato pa se jih navadimo, jih celo vzljubimo, a potem spet zavržemo. Del tega, kaj je v jeziku primerno in kaj ne, jezikoslovci natančno opišemo v slovarjih. To pomeni, da vsako besedo lahko označimo kot knjižno, neknjižno, kot slogovno ali zvrstno zaznamovano; lahko opišemo, v katerih okoliščinah je njena raba ustrezna in v katerih ni. To je objektivni, merljivi del jezika. 

Vsaka beseda ima svoj neopisljivi, neulovljivi dodatni pomen, ki ga je nemogoče izmeriti, podobno kot je nemogoče natančno opisati vonj.

Vendar pa ima vsaka beseda, vsaka skladenjska struktura lahko še svoj neopisljivi, neulovljivi dodatni pomen, ki ga je nemogoče izmeriti, podobno kot je nemogoče natančno opisati vonj. Lahko ga večja skupina ljudi začuti, ne more pa ga opisati. Mi torej ne moremo razložiti, zakaj nam določena beseda v nekem kontekstu zveni oziroma diši bolje kot druga. To seveda ne pomeni, da je beseda boljša ali slabša. Tudi v glasbi imamo različne zvrsti, ki se nekomu zdijo boljše, drugemu slabše; podobno je z vonjem jezika. Zato menim, da bodo v prihodnjem času lektorji kot jezikovni svetovalci še vedno pomemben del oblikovanja jezika, ne glede na to, da bo robotski del jezikovnih popravkov morda prevzela umetna inteligenca. Ampak robota bomo lahko naučili samo tistega, kar je oprijemljivo, nosú za jezik pa verjetno nikoli ne bo imel.

Ko sem brala vaša premišljevanja, sem se ustrašila, da postajam »jezikovni rabelj«, ker se tako pogosto zgražam zaradi slabih, površnih zapisov, nemarne uporabe govorjene slovenščine v javnosti in izginjanja slovenskih frazemov.

Nič ni narobe, če smo v jezik zaljubljeni in se nad ravnanjem z njim jezimo, tudi če rohnimo, ni narobe. Težava nastane v trenutku, ko začnemo ljudem okrog sebe vlivati strah, da nikoli ne bodo znali svojega jezika. Namen jezika pa je sporazumevanje, ne strah pred njim. Če ljudi prestrašimo z napakami v jeziku, se nehajo zanimati zanj, vdajo se. Po drugi strani pa je nekaj dobrega negovati jezik in širiti dober zgled.

Denimo v literaturi. Ampak mladinski pisatelji smo pogosto v zadregi z izbiro zvrsti v leposlovju za najstnike. Poznamo že mladinske romane, ki so v celoti napisani v slengu. Sama se vedno znova ustavljam pri vprašanju, koliko slenga spustiti v dialoge, da bodo še vedno prepričljivi.

To je dokaj zahtevno vprašanje. Knjižni jezik že sam po sebi ni avtentičen, vendar je ravno zato nezaznamovan. Omogoča neopaznost jezika. Zato je knjiga z dialogi v knjižnem jeziku v resnici najmanj obremenjena. V trenutku, ko začnemo dialoge bližati realnemu pogovornemu jeziku, pa se po eni strani približamo bralcem, po drugi strani pa smo že na nevarnem terenu, saj takšnih stvari ni dobro narediti na pol, kajti slengovska beseda v strogo knjižnem okolju lahko zelo hitro izpade neavtentična. Mojstrstvo avtorjev se kaže v tem, kako znajo uporabiti zvrstno zaznamovane besede.

Slengovska beseda v strogo knjižnem okolju lahko zelo hitro izpade neavtentična.

Pri mladih je jezik nujno sredstvo upora, kar poznamo že iz antike. Mladi namreč izražajo svojo ljubezen do jezika s tem, da ga skušajo »uničevati« – da ustvarjajo svojo, njim samim lastno in razumljivo različico. Sleng je v govoru mladih pomemben, ker je dokaz, da se počutijo v jeziku doma in da se v njem lahko upirajo. Hkrati pa ne smemo spregledati, da namen jezika ni vedno samo, da bi bil lep, kajti včasih želimo z njim namerno provocirati. Tudi grd, neprimeren jezik je še vedno jezik.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (1/2026).