Pod tablo me je ustavil še dodaten, na roko napisan zapis: »V tem gozdu se NE! pozdravlja.« Besedica NE je bila močno poudarjena, zapisana s klicajem in hkrati prečrtana. Kot da bi nekdo hotel reči, da se v tem gozdu ne pozdravljamo, nekoga drugega pa je ta NE zmotil in ga je prečrtal. Morda kot tiho povabilo k pozdravljanju.

Začel sem pozorneje opazovati ljudi, ki hodijo, tečejo in kolesarijo po teh poteh. In res – ne pozdravljamo se.

Začel sem pozorneje opazovati ljudi, ki hodijo, tečejo in kolesarijo po teh poteh. In res – ne pozdravljamo se. Vsak je zaprt v svoj svet, v svoje misli. Glave so sklonjene, pogledi gredo mimo, pogosto so v ušesih slušalke. Za človeka, ki prihaja naproti, se ne zmenimo. Pogosto mu ne namenimo pogleda, niti bežnega očesnega stika. Oddaljili smo se drug od drugega. Z vsem, kar smo, sporočamo: »Ni mi mar zate.«

Odločil sem se, da bom začel pozdravljati vse, ki jih srečam. Zavestno. Z namenom. Želim sporočati, da nisem grožnja. Še več – da mi je mar. Da človeku dam tiho priznanje: vidim te, deliva si ta prostor, pomemben si, imaš človekovo dostojanstvo (1 Mz 1,27). Pozdrav ni le vljudnostna malenkost, četudi se tako zdi: kratek pogled in »dober dan«. Pozdrav se začne v srcu – kot odločitev, ki vodi v dejanje. Ko nekoga pozdraviš, je pot od ignorance do »opazil sem te« že narejena. Odpre se možnost, da stopimo na most odnosa: možnost za pogovor, za srečanje, morda za molitev, celo za prijateljstvo.

Ko nekoga pozdraviš, se odpre možnost, da stopimo na most odnosa.

Ljudje skoraj vedno odzdravijo. Včasih brezbrižno, pogosto začudeni, kot da bi se zbudili. Mnogi dvignejo pogled, kdo se nasmehne. S kom se potem tudi zapletem v pogovor. Z možem, s katerim se srečujeva na gozdnih poteh, sva se nekoč ustavila, se predstavila in si sčasoma povedala več kot le vljudnostne fraze. Danes se pozdravljava po imenu. Ne vem – in tudi ni treba, da vem – kam naju bo to pripeljalo.

Na moških pohodih po Sloveniji med potjo prav tako pozdravljamo ljudi, ki jih srečujemo. Prijazen pozdrav in kdaj kratek »kako ste?«, izrečen z resničnim zanimanjem. In zgodi se, da po takem pozdravu steče pogovor, ki se včasih razvije v molitev za blagoslov človeka, njegovega sozakonca, odnosov v družini in rodbini. Tudi solze so že pritekle.

Tako gre: odločitev, da boš pozdravil vsakega človeka. Pogled. Preprost pozdrav. Kratka beseda, kadar je primerna. Pogovor. Možnost, da se začne odnos. Sadove pa prepustimo Bogu.

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (1/2026).